Slovenija bi lahko zaradi svojih netipičnih potez odigrala vlogo pravega mostu, da se vzpostavi več ravnotežja med konservativnim in liberalnim tokom v zahodnoevropski družbi in politiki. Prav tako pa bi lahko bila vloga Slovenije, ki je sicer bližja vzhodni izkušnji, pomembna pri vzpostavitvi večjega ravnotežja med zahodom in vzhodom znotraj Evropske zveze, kjer bi bilo treba vzhodnim zgodbam iz časa prostosti in tamkajšnjemu cenjenju skupnostne istovetnosti tako na posvetnem kot cerkvenem področju posvetiti več pozornosti.
V drugem delu predavanja (1. del TUKAJ), ki ima naslov Čas prostosti: V čem se je leto 1991 razlikovalo od naših dni?, naj opozorim na tri bistvene točke, v katerih se današnji trenutek razlikuje od časa pred tridesetimi leti. Seveda je tudi danes mogoče reči in zapisati tako rekoč kar koli, prav tako je mogoče pridobiti katero koli informacijo, vendar namesto občutka prostosti vse spremlja izjemna napetost. Ta ni lastna samo slovenskemu prostoru. Kje so torej razlike in njihove korenine?
Dotedanje oblastne strukture niso bile pripravljene na izgubo privilegijev
Prva razlika po mojem mnenju izvira iz precenjevanja pripravljenosti struktur, ki so imele v Sloveniji, Jugoslaviji ter srednji in vzhodni Evropi do leta 1990 v rokah škarje in platno, na spremembe in demokratizacijo. Tukaj je bilo verjetno premalo upoštevano, da je šlo porušenje zidu strahu za večino prebivalstva z roko v roki s strahom vladajočih elit, da bodo ob oblast, monopole, privilegije, v skrajni možnosti celo ob svoj obstoj. Pod težo teh zase izrednih okoliščin so bile pripravljene sklepati kompromise na družbenem, političnem področju, tudi na področju vprašanj istovetnosti. Bolj ko je strah slabel, več energije so vlagale v ohranitev in obnovo svojih monopolov.
V Sloveniji se je verjetno izredno negativno odrazila odločitev liberalnega dela nekdanjega Demosa, da leta 1992 vlado Lojzeta Peterleta pomaga zamenjati z vlado Janeza Drnovška, ki je bil ob Kučanu s svojim jugoslovanskim pedigrejem osrednji simbol dvoumnosti slovenskega prehoda.
Resovjetizacija Rusije napreduje, okrog Putina nastaja nekakšna avtokratska internacionala
Na evropski ravni se za nazaj kot glavna težava kaže neuspela demokratizacija v Rusiji. Tudi tam so v letih okrog 1991 doživeli kratkotrajno obdobje prostosti, za katero je bilo še nekoliko manj kot za Slovenijo značilno postavljanje komunistične preteklosti pod vprašaj. Na žalost je že v zgodnjem obdobju predsedovanja Borisa Jelcina, ki ga je prav čas prostosti naplavil na oblast, želja po obnovi imperija popolnoma zasenčila željo po demokraciji. Uveljavilo se je D’Annunzievo načelo, da »narod, ki osvaja svet, ne potrebuje notranje svobode«. Resovjetizacija ruskega prostora je pod Putinom nato močno napredovala, vseskozi pa je kot nekak laboratorij zanjo delovala sosednja Belorusija, ki jo je v položaj države na preklic ob pomoči domačega diktatorja Aljaksandra Lukašenke sicer spravil že Jelcin.
Zatrtje demokratičnega gibanja v Belorusiji, za katero se je lani zdelo, da je ravno tako ujelo milostni trenutek prostosti, je potekalo in poteka povsem po sovjetoidnih notah, ki so pred tridesetimi leti delovale kot na zgodovinski odpad vrženo strašilo. Okoli Vladimirja Putina pa nastaja nekakšna avtokratska internacionala, saj je Putin ohranjanju svoje oblasti podredil celo širše geopolitične razmisleke, in da bi zatrl demokratizacijske težnje v soseščini, vzel v zakup odmik generacij Ukrajincev in Gruzijcev, v perspektivi morda tudi Belorusov, od Rusije.
Nemoč evropskih demokracij v soočanju s to avtokratsko internacionalo in z oživljanjem sovjetizma je naravnost deprimirajoča.
Na škandal pa meji navdušenje nekaterih evropskih konservativcev, tudi v srednji Evropi, nad domnevno konservativno revolucijo, ki jo Putin izjemno uspešno trži od leta 2012. Pri tem večinoma popolnoma spregledajo, da je v ruskem primeru konservativna pravoslavna fasada zgolj na hitro naslikana na trdne sovjetoidne in nacionalboljševiške temelje, od katerih Putinov režim nikakor ne odstopa, saj so vsi njegovi poglavitni nosilci dediči »sovjetske patriotične vzgoje«, kot je to poimenoval sam predsednik.
Prepad med vzhodno in zahodno Evropo se povečuje
Druga razlika zadeva razmerje med srednjo in vzhodno Evropo. V času prostosti ni bilo dvoma, da predstavlja zahodna Evropa svetilnik in ideal. Nam, otrokom, se je ta ideal prikazoval predvsem v igrač polnih trgovinah v Avstriji, kjer smo se počutili kot na drugem planetu, odraslim v prostorih svobode, ki so bili na voljo tamkajšnjim ljudem. V demokratičnih evropskih državah in v ZDA smo hkrati gledali neomahljive zaveznike na poti v demokracijo in samostojnost. Za Slovence je začasno streznitev prinesel predvsem trk z evropsko trojko med pogajanji za Brionsko deklaracijo, zlasti z nizozemskim zunanjim ministrom Hansom van den Broekom. A njihovo nerazumevanje je takrat še zasenčila podpora Nemčije in Avstrije niti jim ni dajal manevrskega prostora hiter razpad federalnih struktur v Jugoslaviji.
Danes, trideset let pozneje, mnogi v Sloveniji in srednji Evropi z nejevero zremo v vedno širši prepad med zahodom in vzhodom celine. Predsodki na obeh straneh so že zdavnaj zamenjali slogo, ki se je vsaj na zunaj kazala še ob širitvi Evropske zveze. Za Slovence, ki smo navijali ali navijamo za ostrejši prelom s povojno komunistično preteklostjo, je zlasti težko razumljivo, da nastaja vtis, kot da bi nekateri predstavniki Evropske unije iz njenega najzahodnejšega krila mižali ob ohranjanju monopolov na podlagi povojnega obvladovanja srednjeevropskih družb ali bi v njih celo (sprevrženo) gledali branike proti domnevni novi vzhodnoevropski avtoritarnosti. Še posebej težko je sprejeti, da je takšna miselnost drugače kot pred tridesetimi leti, ko so bile razlike v pogledih posameznih evropskih političnih družin na razmere na vzhodu celine vendarle znatne, skoraj v celoti osvojila tudi zahodnoevropske konservativne in krščanskodemokratske stranke.
Zahodna Evropa se boji nacionalizma vzhodne, ob tem pa krščanska demokracija sprejema socialno liberalne poglede
Tega bolečega preobrata v primerjavi s časom prostosti ni lahko pojasniti. Najprej je treba verjetno spet ugotoviti, da je evropski vzhod v evforiji obdobja, ko je bilo mogoče vse, velikodušno spregledoval nekatera znamenja dokaj mlačne podpore za svoja demokratizacijska prizadevanja na zahodu. Že takrat je bilo kot danes njihovo osrednje geslo stabilnost, pa naj jo je zagotavljal kdorkoli. Ideal je bil vzhod, s katerim bi se bilo treba čim manj ukvarjati, to pa so najbolj zagotavljali kar predstavniki po drugi svetovni vojni vladajočih sil, ki jih je zanimalo zgolj čim popolnejše obvladovanje domače scene, na evropski sceni pa so včasih uspešno nastopali kot dediči razsvetljenske misli v svojih okoljih in kot protiutež okorelim domačim konservativcem.
Zdi se, da so bili slovenski postkomunisti v tem prepričevanju še posebej uspešni, čeprav se je med velike apostole liberalne demokracije prebil še kak bolj čudaški vzhodnoevropski lik, denimo Romun Ion Iliescu.
Tukaj je vzhodnoevropskim postkomunistom šlo na roko več dejavnikov. Prvi je bil in je panični zahodnoevropski strah pred vnovičnim vznikom nacionalizma v srednje- in vzhodnoevropskih državah kot posledice časa svobode in poudarjanja skupnostnih istovetnosti. Vendar je bila podmena, da so sovjetoidni režimi povojnega obdobja in njihovi politični dediči zavirali ta nacionalizem, v veliki meri napačna. Dovolj je pomisliti na Todorja Živkova ali Slobodana Miloševića. Drugi je bil, da so socialistične režime v srednji in vzhodni Evropi marsikje na zahodu zlasti v duhu gibanj iz leta 1968 in na podlagi pomanjkanja lastne izkušnje dojemali kot nekakšno romantično alternativo svoji parlamentarni demokraciji. Tretji razlog, ki pojasni predvsem ravnanje sodobnih konservativnih in krščanskodemokratskih strank na zahodu, pa je v velikih premikih v zahodnoevropski politiki v zadnjih petnajstih letih.
Janez Pavel II. je povezoval evropski vzhod in zahod, zdaj so silnice v Katoliški cerkvi drugačne
Za obdobje po drugi svetovni vojni je bilo za zahodno Evropo značilno rodovitno ravnotežje med tistim zgodovinskim tokom, ki je pripisoval veliko vlogo krščanstvu, tudi tistemu v institucionalni obliki, in med tistim tokom, ki je nekako od velikih verskih vojn 16. in 17. stoletja v krščanstvu vse bolj gledal za Evropo zaviralno silo in je skušal njegov vpliv vsaj od francoske revolucije sistematično spodbijati. Ravnovesje je povzročilo, da nobena stran ni mogla zaiti v skrajnosti. Bistvena pri tem je bila moč po številu in tudi intelektualna moč konservativnega pola v obdobju po letu 1945. To ravnovesje se je po letu 2000 dramatično porušilo, tudi konservativni pol je sčasoma pristal na vodilno vlogo socialno liberalnih pogledov v družbi. Ta proces pa se na vzhodu ni odvil, vsaj ne z enako silo.
Bolj ko razmišljam, bolj se mi zdi, da je pravi izvor tega premika v tretji točki, ki loči leto 1991 in naš čas. Gre za vlogo Katoliške cerkve. Čas prostosti je v veliki meri in nespregledljivo sooblikovala Cerkev oziroma še natančneje papež Janez Pavel II. Verjamem, da je njegovo vlogo v prepletanju znotrajcerkvenih tokov v času njegovega papeževanja težko enoznačno ovrednotiti. Je pa kot eden redkih papežev v zgodovini za svojo vizijo preoblikovanja Evrope zastavil vse in dejansko pomembno prispeval k osvoboditvi evropskega vzhoda. Obenem je spodbujal zamisel o »dveh pljučnih krilih«, kar vključuje Rusijo kot nujen pogoj za to, da stara celina razvije vse potenciale.
Danes bi bila seveda takšna posredniška figura med vzhodom in zahodom Evrope zelo potrebna. Vendar je od Katoliške cerkve verjetno ne kaže pričakovati. Sedanji pontifikat je v znamenju drugačnih prioritet, ki se precej ujemajo z zahodnoevropskimi pogledi. Odzivi na nekatere procese, recimo na ukrajinsko krizo, pa kažejo celo enako nerazumevanje evropskega vzhoda, kot je značilno za politiko na zahodu Evropske zveze.
Odmikanje od poudarjanja samostojne katoliške istovetnosti je šlo z roko v roki z liberalizacijo pogledov na mnoga družbena vprašanja
Seveda je vse to tudi posledica premikov, ki jih je doživljal najprej osrednji tok protestantizma, nato pa v zadnjih desetletjih tudi zahodnoevropsko katolištvo. . Zdi se, da se je ta trend iz zahodnoevropske katoliške teologije postopoma prenašal v katoliško bazo in od tam v konservativno politiko. Sočasno je sedanji pontifikat še podčrtal pojav nekakšnega novega jožefinizma, ki se kaže na dveh ravneh: prvič v zmanjševanju razlik med oznanili uradne zahodnoevropske politike in zahodnoevropske hierarhije in drugič kot želja po čim večjem priličenju trendom v osrednjem zahodnoevropskem toku. Po drugi strani vzhodnoevropske krajevne Cerkve še vedno vztrajajo pri močnem poudarjanju samostojne katoliške istovetnosti. Verjetneje je, da se bodo te razlike kratkoročno še poglabljale, kot da bi se zmanjšale.
Sklep
Ob koncu je kljub občutku, da je napetost na skoraj vseh področjih zamenjala prostost izpred treh desetletij, vseeno treba izpostaviti znamenja upanja. Čas prostosti se lahko ponovi. Ključ je predvsem v vzpostavitvi večjega ravnotežja med zahodom in vzhodom znotraj Evropske zveze, kjer bi bilo treba vzhodnim zgodbam iz časa prostosti in tamkajšnjemu cenjenju skupnostne istovetnosti tako na posvetnem kot cerkvenem področju posvetiti več pozornosti. Drugič bi bilo skoraj nujno vzpostaviti več ravnotežja med konservativnim in liberalnim tokom v zahodnoevropski družbi in politiki. Zgledi iz druge polovice 19. stoletja, v avstrijskem kontekstu predvsem iz šestdesetih in sedemdesetih let, kažejo, da je to mogoče. Slovenija, ki je po mojem mnenju sicer bližja vzhodni izkušnji, bi lahko zaradi svojih netipičnih potez odigrala tukaj vlogo pravega mostu, pri čemer bi znal njen pomen presegati njeno velikost.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
