Čas prostosti: V čem se je leto 1991 razlikovalo od naših dni? (1. del)

Kučanova izvolitev za predsednika leta 1990 najbolj pooseblja slovenski prelom, kar slovensko volilno telo do danes še ni preklicalo. Foto: Nace Bizilj

Mogoče odločitev, da predavanje o letu 1991 in naših dneh zaupajo meni, ni bila najboljša. Že takoj na začetku se moram namreč spovedati, da sodim med vernike v to leto in čas neposredno pred njim, da na podlagi takratnih dogodkov ocenjujem številne pojave doma, v Evropi in po svetu in da si ne dam zares reči, da to obdobje ni bilo dosedanji vrhunec zgodovine, česar kot zgodovinar nikakor ne bi smel početi.  

Prizanesljivost do “svoje” revolucije

To je toliko bolj nenavadno, ker se sicer z naslado norčujem iz vernikov v druge, poprejšnje revolucije in prelome. Leta sem potreboval, da sem se vsaj za silo spoprijateljil s štajerskim velikanom, prelatom Francem Kovačičem, po katerem se imenuje celo naše mariborsko zgodovinsko društvo. Pa je bil edini možakarjev greh, da se je nespodobno navduševal nad slovenskim vstopom v Kraljevino SHS in v njem gledal tako rekoč zveličavno dejanje. Čeprav ga danes vsaj približno razumem ali ga poskušam razumeti, gledam v njegovem pridušanju nad mladimi, ki da ne cenijo dovolj južnoslovanske države, še vedno zgolj stokanje starca, ki ga je povozil čas.

Enako neprizanesljiv sem seveda do vernikov in vernic v revolucijo leta 1945 in v zadnjem obdobju tudi do posvetnih in cerkvenih vernikov v revolucije v šestdesetih letih 20. stoletja v Evropi. V vseh si upam gledati domala smešne poveličevalce za vedno izginule preteklosti, ki nima z našimi dnevi nobene zveze. Precej manj kritičen pa sem do svojega odnosa do svoje revolucije. Zdelo se mi je pošteno, da omenjeno povem takoj, saj verjetno precej niža vrednost mojega modrovanja, ki bo sledilo.

Ko se zruši zid strahu

Ko imenujem leto 1991 čas prostosti, hočem s tem poudariti zase ključno značilnost sorazmerno kratkega kronotopa, ki ga v Sloveniji v glavnem zamejujeta letnici 1988 in 1992. Celo v demokratičnih razmerah in v okoljih z daljšim demokratičnim izročilom, kot je slovensko, so redki trenutki, ko je občutek prostosti bolj ali manj splošen. Iz evropske zgodovine poznamo celo zglede, ko sta nebrzdan občutek svobode in brutalna diktatura povsem skupaj, kot se je recimo zgodilo leta 1917 in 1918 v obeh fazah ruske revolucije. V takih trenutkih je bistvenega pomena, da se zruši zid strahu, ki je prej vladajočim omogočal nadzor nad prebivalstvom.

V Sloveniji, Jugoslaviji in sovjetskem planetarnem sistemu je ob koncu osemdesetih let tako zrušenje zidu v glavah, ki mu je sledilo porušenje dejanskega berlinskega zidu, omogočil kompleksen preplet okoliščin, ki je po eni strani ustvaril precejšnjo enotnost med ljudmi, da se nekaj mora spremeniti, po drugi strani pa močno načel verodostojnost oblastnikov. Tako sta pešajoče gospodarstvo in vsaj v slovenskem primeru tudi občutek, da prispevek v skupno malho bistveno presega tisto, kar Slovenija iz nje dobi, gotovo odigrala pomembno vlogo.

Krepitev skupnostne identitete kot pomemben gradnik

A čas prostosti je praviloma povezan tudi s krepitvijo skupnostne identitete. In tu je za Slovence močan sprožilni moment uvajanje skupnih jeder v izobraževanju ob hkratnem strahu, da se bo jugoslovanstvo krepilo na račun slovenstva, kar bi v praksi pomenilo jezikovni povzdig srbščine na račun slovenščine. Omenjena točka je imela ravno tako močan združevalni potencial kot nezadovoljstvo zaradi polic brez banan v trgovinah, bencinskih bonov ali deviznih depozitov. Velik del slovenske skupnosti je v teh ukrepih prepoznaval izdajo temeljnega načela, na katerem je temeljil že sicer slabo premišljeni, a v tedanjih razmerah neizbežni vstop v prvo južnoslovansko državno tvorbo po prvi svetovni vojni.

Omenjeno načelo je bilo, da se položaja slovenščine in slovenske kulture v slovenskem delu Jugoslavije ne sme postavljati pod vprašaj. Zato ni presenetljivo, da je slovensko-srbski spor v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja edinkrat in začasno zamenjal srbsko-hrvaškega kot osrednji dogajalni lok v Jugoslaviji. Vprašanje slovenskega jezika je ob športu ena tistih redkih točk, na kateri je mogoče še celo danes vzpostaviti dokajšnjo slogo med Slovenci. Bistveno manjša pa je, kot je bila še pred tridesetimi leti, zaloga kulturnih vsebin, ki bi jih velika večina našega občestva prepoznala kot najpomembnejše in skupne. Končno o tem priča že bistveno drugačna vloga kulturnih združenj, v prvi vrsti Društva slovenskih pisateljev, pred tremi desetletji in danes. A tu smo že pri stvareh, ki naš čas ločijo od leta 1991.

Posebnosti slovenskega preloma

Vsekakor pa bi že zdaj izpostavil veliko vlogo identitetnih vprašanj v prelomnih časih, ko se zdi, da je vse mogoče. Zato ni presenetljivo, da je prevpraševanje jugoslovanske skupnosti, smiselnosti slovenskega vztrajanja v njej in tudi rigidnega in gospodarsko neuspešnega političnega sistema naplavilo tesno povezavo med razmislekom o prihodnosti in razmislekom o preteklosti, pri katerem se je začenjal počasi kazati več kot vprašljivi in zlasti na revolucionarno nasilje postavljeni temelj povojne oblasti v Sloveniji. A če je v tem pestrem čilimu, ki je bil stkan zaradi zunanjih okoliščin, vsakdo našel kaj zase, to nikakor ni pomenilo, da so bili za vse ali vsaj za večino enako pomembni isti poudarki.

Prav ob vprašanju, koliko se mora nova Slovenija iz časa prostosti distancirati od svoje obremenjene socialistične in jugoslovanske predhodnice, smo se Slovenci sorazmerno kmalu razšli. Vendar se je do konca časa prostosti v ožjem smislu zdelo, da bo mogoče ob osnovnem konsenzu o državni osamosvojitvi in prehodu v liberalno demokratično ureditev vzpostaviti vsaj zasilen konsenz tudi o zgodovinskih temeljih skupnosti, ki bi bili zdravi in kakršne so v tistih letih vzpostavljali v praktično vseh srednje- in vzhodnoevropskih državah.

Slovenski prelom je najbolj poosebljala izvolitev Milana Kučana za predsednika predsedstva aprila 1990

Opozoriti je seveda treba, da Slovenija zunaj sovjetskega prostora vendarle celo v dogajanju okoli leta 1991 predstavljala izjemo. Prelom je bil namreč izrazito polovičen in ga je najbolj poosebljala izvolitev Milana Kučana za predsednika predsedstva aprila 1990, za katero lahko rečem, da je slovensko volilno telo na nobenih kasnejših volitvah podobnega kova ni preklicalo in je torej svoji izbiri ostalo zvesto. Delno je polovičnost spodbujalo dejstvo, da je bilo treba v času prostosti voziti slalom med osamosvojitvijo in demokratizacijo, kajpak na škodo druge.

Tej izbiri takratnih akterjev nikakor ne kaže oporekati, ker bi bila konfrontacija ob osamosvajanju veliko bolj tvegana, poleg tega pa je bila podpora polni osamosvojitvi Slovenije sicer večinska, ne pa samoumevna niti verjetno ne tolikšna, kot jo kaže izid plebiscita. Zato si prej vladajoče strukture po eni strani vsaj po plebiscitu niso mogle privoščiti glasnega navijanja za obstanek v jugoslovanskem okvirju, Demos pa se ni mogel odločiti za neupoštevanje teh struktur. Obenem je šlo, kot rečeno, tudi za vprašanje ločevanja od povojne politične mitologije, kjer se večina Slovencev do danes ni (bila) pripravljena v polnosti soočiti s posledicami takega ločevanja.