Predsednik Republike Slovenije obtoženec na Ustavnem sodišču

6
Tine Hribar bi predsednika RS Boruta Pahorja postavil na zatožno klop

Čeprav je kazalo, da bo praznovanje tridesetletnice Ustavnega sodišča povsem predvidljiva interna proslava za skrbno izbrane povabljence, je slavnostni govornik, akademik prof. dr. Tine Hribar, zaslužni profesor Filozofske fakultete v Ljubljani, poskrbel, da bi morala proslava zaradi njegovega govora še kako odmevati v javnosti, pa tega žal ni mogoče zaslediti. Mar njegovega razmišljanja z naslovom: »Kaj pomeni ustavna prisega, ‘da bom ravnal po svoji vesti?« nis(m)o razumeli ali hoteli razumeti? Morda pa vsi tisti, ki v govoru niso bili izrecno omenjeni, tu mislim predvsem na sodnike vseh stopenj in vrst sodišč, menijo, da jih to ne zadeva. Zelo poenostavljeno lahko sklepamo, da naj bi velik del sodnikov svojo vest, kakršnokoli že imajo, pri svojem delu povsem utišal. Kaj se dogaja v sodnih dvoranah, žal še predobro vemo in upravičeno ugibamo, da za zaprtimi vrati sodnijskih uradov poteka še vse kaj hujšega.

Tine Hribar bi predsednika RS Boruta Pahorja postavil na zatožno klop

Verjetno je imel slavnostni govornik Tine Hribar v svojem razmišljanju predvsem ta namen, da bi predstavil, zakaj in kako se je ravnanje po vesti znašlo v slovenski ustavi, in poskušal odgovoriti na vprašanje, ali so to le mrtve črke na papirju. Akademik Tine Hribar je veliko govoril o vesti predsednika Republike Slovenije. Dalo se je razumeti, da meri kar na aktualnega predsednika Boruta Pahorja, sedečega v prvi vrsti. Upam, da nisem preveč nanašalen, če sem razumel, da bi moral predsednik ob podpisovanju zakona v primeru, da mu njegova vest brani podpisati zakon, odstopiti. Takih priložnosti je po neizrečenem mnenju govornika verjetno od začetka lanskega leta zamudil nič koliko. Kako naj si drugače razlagamo odlomek iz govora:

»Res je, da kot predsednik moram podpisati zakon, ki ga sprejme parlament; a le kot predsednik, se pravi, dokler vztrajam na tej funkciji, v tej vlogi. Lahko pa odstopim s položaja, od svoje funkcije, in v tem primeru mi zakona ni treba podpisati. Rečeno z vidika ustavne prisege, da bom ravnal po svoji vesti: v primeru, da zakon, ki naj bi ga podpisal, ni v skladu z mojo vestjo, moram odstopiti; se posloviti od svoje funkcije.«

Kaj pa prvi predsednik RS Milan Kučan, nepogrešljiv gost na proslavi? Pustimo ob strani njegova morebitna tehtanja in pomisleke ter spraševanje vesti pred podpisovanjem zakonov v funkciji predsednika. Če bi imel kaj vesti (protestantske, prosto po Hribarju), sploh ne bi smel kandidirati za predsednika republike po vsem, kar je počel v komunizmu.

Znova in znova ukvarjanje s travmami Bosne in Hercegovine

Slavnostni govornik Tine Hribar je kot primer človeka – politika s tankočutno vestjo navedel Valentina Inzka, nekdanjega visokega predstavnika OZN v Bosni in Hercegovini. Ob koncu mandata je podpisal zakon o kazenskem preganjanju poveličevanja vojnih zločincev in se z mirno vestjo vrnil na Koroško. Pokončni Slovenec, avstrijski diplomat, je seveda vreden vsega spoštovanja in tudi do žrtev državljanske vojne v BiH moramo izkazovati največjo mero sočutja. Ampak zakaj moramo zgled za ravnanje po vesti in prepoved poveličevanja vojnih zločincev iskati v osrčju Balkana, ko pa imamo vendarle še doma toliko postoriti v zvezi z nikoli dokončano vojno in revolucijo? Tudi namesto opisovanja bridke življenjske poti Hatidže Mehmedović, če se je govorniku to zdelo potrebno, bi lahko opisal kalvarijo ene izmed številnih Mick Dolinar z Dolenjske.

V Bosni so risali ogromne grafite Ratka Mladića, ki jih bo kaj kmalu tako in tako najedel zob časa. V Sloveniji grafiti vojnih zločincev niso potrebni, ker imajo vojni in povojni zločinci bronaste spomenike. Ponosni dediči se jim klanjajo s kar se da kosmato vestjo.

Tine Hribar ne more brez Vatikana in Katoliške cerkve

Slavnostnemu govorniku Hribarju ne moremo niti ne smemo oporekati zaslug pri snovanju slovenske ustave. Vendar mu to ne daje ekskluzivne pravice, da na vsakem koraku, v medijih in na Akademiji, v intervjujih in govorih ter peticijah skuša uveljavljati svoj in edinole svoj prav. Človeku se nehote poraja sum, da je njegova poglavitna težava v tem, da samostojna Republika Slovenija ni postala v celoti fevd nekdanjih komunistov in intelektualcev z izključujočimi levimi nazori, naprednjaki, kot se radi imenujejo. Pretirana samohvala in neprestane kritike, ki često prehajajo v kritizerstvo, akademiku Hribarju niso v čast.

Mar je potrebno v slavnostnem govoru v epski širini razlagati o tem, da mu je kardinal Franc Rode leta 1989 priskrbel vabilo za predavanje v Vatikanu z naslovom Vest in nasilje ter kakšen da je bil odziv na njegovo predavanje. Seveda ni prav nič narobe, če je vsebino predavanja izpred tridesetih let na kratko predstavil v letošnjem slavnostnem govoru, ampak navajanje vseh okoliščin dogajanja v Vatikanu izpred dobrih trideset let vključno s tem, da je govoril v nemščini, je neprimerno nastopaštvo, napuh, ki v slavnostnem govoru na US nima kaj iskati.

Večina aktualnih ustavnih sodnikov vključno z novim predsednikom deluje po politično/strankarskem avtomatizmu

Tine Hribar, avtoriteta slovenskih filozofov, ne zgubi nobene priložnosti, da se ne bi tako ali drugače obregnil ob Cerkev (verjetno katoliško, ki naj bi bila najbolj »ločena od države«) in iskal njene vzporednice s svetno oblastjo, še zlasti s totalitarizmi. Njegova razmišljanja često mejijo že na paranojo. To kažeta tudi naslednja citata iz njegovega govora:

»Drugače rečeno, človek kot oseba, kot nosilec svojega osebnega dostojanstva ni podrejen niti Državi niti Cerkvi. Razen svoji vesti izvorno ni zavezan ničemur drugemu.«

In še drugi navedek:

»Kaj torej pomeni ustavna prisega ‘da bom ravnal po svoji vesti’? Da ne bom deloval avtomatično, še manj sledeč političnemu/strankarskemu ali religioznemu/cerkvenemu avtomatizmu.«

Lahko smo brez skrbi, da trenutno članstvo US ne bo delovalo po religiozno/cerkvenem avtomatizmu. Žal pa večina aktualnih ustavnih sodnikov vključno z novim predsednikom deluje po politično/strankarskem avtomatizmu. Slednje bi jim moral slavnostni govornik, Tine Hribar ali kdorkoli bi že bil, povedati v obraz, četudi bi pokvaril praznično vzdušje. Kako se je na slavnostnem dogodku počutil predsednik Pahor, ki ali nima vesti ali ni odstopil, ve le on sam.

6 KOMENTARJI

  1. Zakaj nekateri sodniki ustavnega in drugih sodišč ne ponotranji pravičnost, ki je temelj prava in razsojanja?

    O tem je govoril na Radiu Ognjišče dr. Ernest Petrič, bivši predsednik ustavnega sodišča?!

    Ali bodo sklicali posvete in dopolnilno izobraževanje na to temo?

    Zakaj ne obvestijo demokratično javnost o ukrepih, ki jih bodo podvzeli, vse z namenom večje pravičnosti pri razsojanju, kar vključuje nepristranost in poštenost sodnega postopka in sodne odločitve?

  2. Kdo bo varuh in spobujevalec pravičnosti, če ustavno sodišče ne?

    Pravičnosti, ki ni le temelj prava, sodnega postopka in sodnega razsojanja,

    ampak je tudi univerzalno temeljno vodilo za življenje, saj vključuje vse temeljne človekove življenjske vrednote: resnicoljubje, človekoljubje, poštenost, odgovornost, solidarnost.

  3. Pravičnost, ki je življenjska formula za pozitivno vrednotno življenjsko držo, ki vsebuje elemente ljubezni do soljudi, je v primerjavi z ljubeznijo zapostavljena.

    Standardi pravičnosti v resnici veljajo za vsa področja javnega, gospodarskega in zasebnega življenja.
    Ponekod so bolj znani, drugje manj. Ponekod se bolj uresničujejo, drugje manj.

    Zanimivo je, da tudi gospodarstvo bolje posluje in napreduje, če upošteva standarde pravičnosti v delovnih, poslovnih in razvojih procesih. Ne nazadnje tudi s kodeksi podjetniškega ravnanja v teh procesih.

  4. Zato je zanimiv paradoks, da dosega urejeno podjetje zelo visoke standarde pravičnosti.

    Tega pa žal ne moremo reči za ustavno sodišče pri doseganju sodne pravičnosti, ki odseva v nepristranskosti, poštenosti in spoštovanju temeljne ustavne človekove pravice, to je pravice do življenja, ki vključuje tudi zdravje.

  5. Vse dokler ne bo pravičnost povzdignjena na častno mesto v pravosodju in pravosodnih izobraževanjih ter na pravnih fakultetah, se bomo srečevali z njeno odsotnostjo tam, kjer je njena razvojna učinkovitost najbolj potrebna.

Comments are closed.