Za jezik me je zgrabil lasten članek

Predsednik republike doslej sploh še nikdar ni podelil mandata komu drugemu kot voditelju relativno najmočnejše stranke, niti, ko je šlo, kot leta 1996 in 2011, za mejna primera.

Zadnja dva tedna spoznavam resničnost priporočila, da je potrebno pri vsakem pisanju misliti tudi na to, da se lahko stvari čez nekaj let povsem obrnejo. Tako sem bil sam dolga leta izjemno ponosen na svoj članek Vse je relativno, tudi relativna večina, ki sem ga priobčil konec decembra 2011. Ker bi v teh dneh z veseljem zatrdil prav nasprotno, bi seveda raje videl, da tega prispevka ne bi napisal. V svojo obrambo lahko pravzaprav navedem le svoje takratno, zaradi šoka spričo “jankovičizacije”, ki je slovensko politično sceno zajela jeseni in predvsem po 4. decembru 2011, iskreno prepričanje o tem, da ne Janez Janša ne desna sredina v Sloveniji nikoli več ne bosta dosegla relativne večine. Če so volivke in volivci namesto njiju vendar izbrali ljubljanskega “šerifa”.

Sedem let pozneje

Sedem let pozneje so stvari torej videti nekoliko drugače. A skrušen moram ugotoviti, da še vedno drži vse, kar sem takrat zapisal o pomenu relativne večine. Še vedno obstaja v Evropi tako rekoč samo ena država, kjer je slednja na neki način “absolutna” in vedno prinese mesto ministrskega predsednika. To je Finska, kjer so se pravila vmes držali tudi na zadnjih parlamentarnih volitvah. Liberalna Stranka centra je zasedla položaj šefa vlade s skromnih 21,1 odstotka glasov. V zadnjih dneh leta 2011 sem kot potencialni zgled nečesa podobnega navajal Nizozemsko. In res je relativna zmaga liberalce ohranila na vrhu izvršilne oblasti. Toda bolj ali manj jasno je bilo tudi, da bi dolgoletno, več kot tri desetletja trajajočo prakso, po kateri relativni zmagovalec sestavi vlado, prekinili, če bi največ glasov dobila Stranka za svobodo kontroverznega Geerta Wildersa.

V bistvu se je v zadnjih letih nabralo celo še več za trenutni slovenski položaj “uničujočih” zgledov. Na prvem mestu naj omenim položaj na Danskem po zadnjih parlamentarnih volitvah pred tremi. Vlado sestavljajo (desni) liberalci in konservativci, ki imajo skupaj, reci in piši, 40 od 179 sedežev v parlamentu. Pred tem so bili nekaj časa v kabinetu samo liberalci, ki imajo 34 sedežev in so na volitvah osvojili šele tretje mesto. Večji od njih niso le relativno najmočnejši socialdemokrati, pač pa tudi do priseljevanja kritična Danska ljudska stranka, od katere je njihova vlada najbolj odvisna. Navesti je potrebno še, da so bili tako liberalci kot konservativci leta 2015 med volilnimi poraženci, liberalci so recimo izgubili več kot četrtino sedežev. Zanimiv in v trenutnih slovenskih razmerah morda uporaben je primer z nekdanje danske posesti Islandije. Tam je lani relativna zmagovalka postala dolgoletna vladajoča Stranka neodvisnosti. Njen vodja Bjarni Benediktsson je moral malo pred tem odstopiti zaradi afere, povezane s svojim očetom, zato kot premier po volitvah ni prišel v poštev. Tako je mandat za sestavo vlade dobila voditeljica drugouvrščene stranke Zelene levice (nekaj takega kot naša Levica). Ker ni mogla sestaviti kabineta iz levih strank, so se v istem čolnu nazadnje znašli Zelena levica, konservativna Stranka neodvisnosti (torej nekakšna SDS) in Napredna stranka (nekakšna islandska SLS). Levičarji so dobili premierko, Benediktsson pa je postal finančni minister.

Iz vrste pred leti izpuščenih zgledov naj dodam opozorilo na Moldavijo. Tam so na vsakih volitvah od leta 1998 naprej relativno (in občasno absolutno) večino dosegli komunisti in nazadnje njihovi še nekoliko “pravovernejši” nasledniki socialisti sedanjega moldavskega predsednika Igorja Dodona. A med letoma 1998 in 2001 in od 2009 naprej vlado sestavlja koalicija več evropskim integracijam naklonjenih strank.

Trije protiargumenti 

Ni torej dvoma, osnovna ugotovitev prispevka iz leta 2011 ne more biti drugačna kot ob njegovi objavi. Relativna večina je zgolj relativna. Seveda pa to, da se matematično da zaobiti relativnega volilnega zmagovalca, ni vselej tudi najboljša pot.

V Sloveniji zoper njo najprej govori ustavna praksa. Predsednik republike doslej sploh še nikdar ni podelil mandata komu drugemu kot voditelju relativno najmočnejše stranke, niti, ko je šlo, kot leta 1996 in 2011, za mejna primera. Tudi Janezu Janši po Jankovićevem neuspehu mandata ni dal Danilo Türk, pač pa je bil za mandatarja izvoljen na predlog poslancev.

S podobnim položajem kot sedaj Slovenija se je pred dvema letoma spopadala Slovaška, ki nam je blizu v marsikaterem oziru. Vladajoča stranka Smer sedaj že bivšega premierja Roberta Fica je z 49 od 150 sedežev osvojila krepko relativno večino, a precej izgubila (prej je namreč razpolagala z absolutno večino). Desnosredinska opozicija je bila podobno razcepljena kot sedaj slovenska levica; najmočnejši liberalci so osvojili le enaidvajset sedežev. Skupaj s krščanskimi demokrati, stranko madžarske manjšine in novoustanovljeno, Šarčevi podobno druščino bi prilezli do 72 sedežev. Liberalec Richard Sulik se je lotil zbiranja večine, za katero bi potreboval še podporo slovaških nacionalistov. Ti so skoraj v vsem podobni Jelinčičevi stranki, le da se morajo bolj ozirati na katoliška čustva Slovakov in da so strupeno protimadžarski, za kar pri SNS seveda ni potrebe. Kot taki so doslej sodelovali izključno s slovaško varianto levice (spet precej podobno kot Jelinčič), najprej z Mečiarjem in potem s Ficom. Za razliko od SNS so bili velikokrat neposredno del vladne koalicije. Mutatis mutandis bi njihov vstop v desnosredinsko vlado pomenil nekaj takega kot vstop Levice pri nas v levosredinsko vlado. Ponovno naj opozorim, da imajo levosredinske stranke brez slednje na voljo zgolj 43 sedežev.

Seveda do dogovora Sulika z nacionalisti ni prišlo, predsednik republike, ki Fica sicer ne mara preveč, je relativnemu zmagovalcu podelil mandat, slednji pa je sestavil vlado iz stranke madžarske manjšine, dela krščanskih demokratov in nacionalistov, ki jim pripada celo položaj predsednika parlamenta. Fico je vmes odstopil, koalicija je ostala (le krščanskodemokratska stranka Mreža je razpadla na prafaktorje, ker volivci niso sprejeli njenega sodelovanja z nepriljubljeno Smerjo).

Zadnji nauk lahko povzamemo po Slovakih in po izkušnji Janševe druge vlade. Desni sredini je na Slovaškem uspelo Fica začasno zamenjati leta 2010, ko je kot blok dosegla absolutno večino. Takrat je imela Smer v parlamentu celo 62 od 150 sedežev, največja desnosredinska stranka pa 28. Koalicija iz liberalcev, dvojih krščanskih demokratov in madžarske manjšinske stranke je delovala kot razglašen orkester in razpadla po manj kot dveh letih. Na predčasnih volitvah je Smer osvojila 83 od 150 sedežev, največja desnosredinska stranka pa 16.

Prekletstvo šibkega mandata

Tudi Janševa vlada iz petih članic, sestavljena v začetku 2012, ni bila dolgotrajna. Seveda se lahko strinjamo, da je bil za njen padec najodločilnejši pritisk na oblast sicer aboniranih struktur. Toda ne gre podcenjevati niti pomena dejstva, da koalicija in v njej vodilna stranka kljub matematičnim razmerjem, ki so omogočila njen nastanek, ni imela jasnega mandata volivcev za ukrepe, ki so bili z vidika sprememb nevajene slovenske javnosti videti korenite.

Z morebitno levosredinsko koalicijo šestih strank pod vodstvom Marjana Šarca ne bi bilo nič drugače. Zunaj bi ravno tako ostal prepričljivi relativni zmagovalec, Šarec pa si, kot sem že zapisal, s svojim volilnim izidom kljub drugemu mestu ni pridobil avreole zaresnega uspešneža. In to se kajpak lahko že ob prvi resni preizkušnji zelo jasno pokaže.