Vse je relativno, tudi relativna večina

13

Poglejmo si, kako ta pojem razumejo v Evropi, saj je bilo na domačem političnem parketu različno razumevanje le tega, eno pomembnejših gibal razgibanega parlamentarnega dogajanja pretekli teden.

Relativno in absolutno.

Blok Zorana Jankovića je skupaj s predsednikom Türkom dajal tudi v svojih javnih izjavah vedeti, da presenetljivi veliki uspeh Pozitivne Slovenije 4. decembra razume kot prazno menico za relativnega zmagovalca, ki naj bi mu ostale stranke v koalicijo sledile bolj ali manj brez vprašanj ali pogojev, saj da je zaradi tistih dveh sedežev prednosti dobil tako rekoč božansko pravico do odločilnega oblikovanja politike v naslednjih štirih letih. Večina parlamentarnih strank je, ne da bi načelno podvomila v Jankovićevo pravico, da skladno z dosedanjim običajem prvi poskusi sestaviti koalicijo, podpornikom Pozitivne Slovenije in tudi delu predvsem mlajših novinarjev, ki ne ločijo pojmov relativna in absolutna zmaga, pokazala, da je – sploh ob tesnem volilnem rezultatu, kakršen je bil letošnji – možna in legitimna vsaka parlamentarna kombinacija, ki se jo da sestaviti na podlagi volilnega izida. In ena možnih kombinacij in legitimnih kombinacij je na drugo najvišjo funkcijo v državi namesto “pozitivke” Maše Kociper pripeljala Gregorja Viranta. Zato je koristno pogledati, kaj pojem relativne večine pomeni v belem svetu.

Relativna večina je absolutna

Poznam samo eno državo v Evropi, kjer velja za dogmo, da je predstavnik relativno zmagovite stranke vedno predsednik vlade. To je Finska, kjer se omenjenega načela zadnjih dvajset let držijo brez izjeme, celo v primerih hudo tesnih izidov, kakršen je bil tisti iz leta 2003, ko je liberalna Stranka centra socialdemokrate prehitela za pičlih 0,2 odstotne točke (in dva sedeža). Seveda bi bilo zanimivo videti, kaj bi se zgodilo, če bi se do relativne večine kdaj dokopala stranka Pravi Finci, do česar letos ni manjkalo nepredstavljivo veliko. Blizu opisanemu modelu so še Nizozemci, kjer je vlado v zadnjih tridesetih letih vedno sestavil relativni volilni zmagovalec. Čeprav je moral “spesniti” večinsko koalicijo, in če se Mark Rutte po zadnjih volitvah ne bi dogovoril s populistom Wildersom, bi lahko glede na volilni izid (Ruttejevi liberalci dobili 31, socialdemokrati 30 sedežev) mandat po vsej verjetnosti izgubil.

Relativna večina ni (še) nič

Povsem drugače kot na Finskem je v treh drugih skandinavskih državah. Če bi relativni zmagovalec tudi tam imel izključno pravico do sestave vlade, na Danskem, Švedskem in Norveškem sprememba oblasti praktično ne bi bila možna. Na relativno zmago so bili namreč v zadnjih osemdesetih letih tako rekoč abonirani socialni demokrati. Vendar so jih desnosredinske stranke v vladi zamenjale, če so dosegle večino kot blok. V obeh sevwernejših deželah nobeni desnosredinski stranki po vzponu socialnih demokratov v prvi polovici 20. stoletja ni uspelo posamično doseči največ glasov. Po drugi strani se je na Danskem po zadnjih volitvah izrisal nasproten položaj. Desnosredinski liberalci so dosegli posamično zmago, socialdemokrati pa najslabši izid v zgodovini, toda ne glede na to so vlado sestavili slednji, saj je bil njihov blok uspešnejši in si je zagotovil absolutno parlamentarno večino.

Bogate izkušnje z vladami, na čelu katerih ni bilo posamičnih zmagovalcev, imajo nadalje v vseh treh baltskih deželah. Najbolj v Estoniji, kjer je razlog za to kontoverzna figura voditelja vse bolj proruske Stranke centra Edgarja Savisaarja. Čeprav je njegova stranka po letu 1999 zaporedoma dobila trojne volitve, sam ni nikoli postal premier, pa najsi je bila stranka v vladi (kot med 2001 in 2007) ali v opoziciji. Podobno se je zgodilo v Litvi leta 2004, ko je relativno zmago zabeležila Stranka dela poslovneža sumljivega slovesa (znova z dobrimi zvezami v Rusiji) Viktorja Uspaskiča. Stranka je sicer stopila v vlado, vendar je premierski stolček Uspaskič prepustil staremu političnemu mačku z leve Algirdasu Brezavskasu,  “litvanskemu kučanu” in vodji tamkajšnjih socialdemokratov. Latvijski primer je najbolj svež. Ker so relativno večino v parlamentu septembra 2011 vknjižili predstavniki levičarske stranke ruske manjšine, so konservativne latvijske stranke oblikovale skupni blok in niti predsednik Andris Berzins, ki je svoj položaj dolgoval glasovom iz vrst zmagovite stranke, ni mogel preprečiti izvolitve desnosredinskega premierja.

Končno bi lahko doslej naštetim državam pridružili še Slovaško. Tam se je že trikrat, po volitvah v letih 1998, 2002 in 2010, zgodilo, da vlade ni sestavil predstavnik stranke z največ glasovi. Omenjenemu pojavu je dvakrat znova botrovala figura  kontroverznega voditelja najmočnejše stranke (Vladimirja Mečiarja), enkrat – nazadnje – pa so desnosredinske stranke dosegle tesno parlamentarno večino in ustoličile za premierko krščansko demokratko Iveto Radičovo, čeprav je predsednik iz istega gnezda kot  takratni socialdemokratski premier Fico in je Ficova stranka osvojila 62 od 150 sedežev, v desnosredinski koaliciji najmočnejši krščanski demokrati pa zgolj 28.

Niti da niti ne

V večini držav relativna zmaga za seboj resda potegne mesto prve vladne violine, ampak obstajajo pomembne izjeme. Takšna izjema je slovaška soseda Češka, kjer socialdemokratom minimalna relativna zmaga na volitvah 2010 ni pomagala k osvojitvi oblasti. Pridobile so jo znova desnosredinske stranke, saj je imela njihova koalicija pod vodstvom liberalne Meščanske demokratske stranke 118 od 200 sedežev v parlamentu. V Nemčiji, ki je glavni vzor slovenske ustavne ureditve, so se s kanclerji, ki jim volivci niso namenili posamično največ glasov, srečali trikrat: po volitvah 1969, 1976 in 1980. Pri tem je v opozicijo potisnjenim krščanskim demokratom zlasti 1976 le malo zmanjkalo do absolutne večine, toda koalicija socialdemokratov in liberalcev se je obdržala na krmilu. Trenutno se s podobno konstelacijo sil soočajo v dveh nemških zveznih deželah. V Baden-Württembergu in Severnem Porenju-Vestfaliji imajo sicer krščanski demokrati relativno večino glasov in sedežev, toda deželni vladi sestavljajo socialdemokrati in zeleni. Znamenit je hkrati primer s hamburških volitev leta 2001, ko so se socialdemokrati okrepili in krščanski demokrati znatno nazadovali, toda kot prva violina desnosredinske koaliciuje postavili župana, prvega nesocialdemokrata po letu 1954.

Seznam bi ostal nepopoln, če se ne bi spomnili severne sosede Avstrije. Tam so se prvih petinpetdeset let dosledno držali pravila, da postane kancler relativni zmagovalec. Celo takrat, ko so konservativci dvakrat prejeli manj glasov, a sedež več od socialdemokratov. Prelom s prakso se je zgodil pozimi 1999/2000, ko sta si desnosredinski stranki na volitvah pridobili mastno večino skoraj 54 odstotkov glasov in pregnali posamično zmagovite socialdemokrate v opozicijo. Vladni šef je postal prvak šele tretjeuvrščene Avstrijske ljudske stranke Wolfgang Schüssel. Podoben scenarij se je odvil že na deželni ravni na Koroškem leta 1989, ko je ista kombinacija zrušila skoraj polstoletno dominacijo “rdečih”, čeprav so imeli socialdemokrati v deželnem zboru 17 od 36 sedežev.

Prvi ni vselej prvi

Lahko bi povedali še marsikaj, a bi bralci najbrž ne zmogli nositi. Nauk je jasen: v večini s slovenskim primerljivih okolij relativna večina ne pomeni nujno (vsaj ne uspešnega) sestavljanja vlade. Redkejši so primeri, ko niti znotraj koalicije premierski položaj ne pripade najmočnejši stranki. Naštel sem že zglede iz Latvije (kjer so ti posebej številni), Litve, Estonije in Avstrije. Kaj veliko več jih pravzaprav ni. Dodal jim bom samo norveški zgled iz leta 2001, ko so bili v zmagoviti desnosredinski koaliciji najmočnejši konservativci, premier pa je vendarle postal krščanski demokrat Kjell Magne Bondevik, in (ponovno) opozorilo na koroške sosede. Ti so med leti 1991 in 1999 imeli za deželnega glavarja Christofa Zernatta, voditelja Avstrijske ljudske stranke, ki je bila po moči šele na tretjem mestu. Prvič so ga pomagali izvoliti svobodnjaki, drugič socialdemokrati, obojni pa so bili močnejši od njegovih konservativcev.

Če povedano prenesem na naš položaj, je glede na dosedanjo prakso verjetno prav, da presednik države mandat najprej ponudi voditelju Pozitivne Slovenije. Temu bi se dalo morda smiselno izogniti zgolj tako, da bi dovolj (več kot polovica) poslancev že v času konzultacij pri šefu države prispevala svoje podpise (kar je običaj na Hrvaškem) za kakšnega alternativnega mandatarskega kandidata, iz česar bi bilo razvidno, da Janković ne uživa večinske podpore v državnem zboru. V nobenem primeru pa njegova relativna zmaga (v nasprotju s tem, kar bi jim nekateri radi vtepli v glavo) poslancem ne narekuje dolžnosti, da  ga za mandatarja tudi res izvolijo.

Foto: Wikipedia

13 KOMENTARJI

  1. Bom kar direktno napisal. Pod sedanju diktaturo je Kučanu vseeno, če je njegova favorizirana stranka dobila 60 glasov, ali pa 4 glasove v parlamentu. Kučan bo naredil vse, da bo njegov pudelj prevzel oblast. Leta 2008 je bil njegov pudelj Pahor, po zanjih volitvah pa je to Janković.

    Takšna Kučanova nemoralna dejanja (saj je vendar uradno že v enziji) se mi zdijo nemoralna. Kučan je bil zadnji predsednik KPS, v demokraciji pa ima še vedno odločilen vpliv na sestavo blase?

    Kaj je narobe v glavah slovenskih volilcev? Slovenski volilci so zmanipulirani do skrajnosti. Kako lahko razumen človek odda glas nekomu, ki ga javno podpira komunist Kučan? Slovenske ovce so svetovni fenomen.

    V demokraciji se volilec odloča po lastni presoji, v Sloveniji pa bedaki sledijo Kučanovem črednem nagonu.
    Bolj zahrbtna človeka kot sta Kučan in Stanovnk, svet še ni videl. Slednja dva bi za predsednika vlade predlagala tudi rdeče pobarvani štor, samo, da se odkrižata Janša.

  2. Še ena slovenska posebnost je govorjenje o zmagovalcu volitev. Če bi na volitve gledali kot na izbor človeka, ki naj dvigne življenjski standard prebivalcem Slovenije, ne bi niti pomislili o vodji totalitaristične organizacije, ki nas pelje v demokracijo. Ne bi niti pomislili oddati svoj glas nekomu, ki je najel kredite, z njimi nekaj zgradil, nekaj dal v svoj žep, odplačevali jih bodo pa drugi. Ker zmagovalcu pripada nagrada in on si jo je vzel.

  3. Jankovića nam je podtaknil Kučanov krog.

    Kučan ima najvišjo pokojnino v Sloveniji,zato ga prosimo, naj se že končno umakne iz politike in v zahvalo za tako nezasluženo pokojnino neha škodovati inetzeresomSlovencev

    Če morajo preživeti tisti, ki imaj zaradi takih parazitov, kot je Kučan, le 250 do 450 Evrov dohodkov, bo preživel še Kučan s svojimi nekaj tisočimi Evri.

    Od njega pričakujemo le to, da neha škodovati Sloevniji in dfa se nam neha ponujati v prvi vrsti na raznih prireditvah.

  4. Kučana ne prosimo, pač pa zahtevamo naj Slovence in Slovenijo pusti pri miru, saj nam dokazljivo škoduje že 60 let. Prisilili ga bomo v to, da nam da mir tako, da bomo zavestno delali nasprotno od tistega, kar nam bo sugeriral.

  5. Da ne bom pisal replik vsakemu posebej (polip, AlFe, MEFISTO, veteranka) bom napisal moje mišljenje samo enkrat. Ste vi sploh prebrali članek? Avtor članka govori o različnih primerih sestavljanja koalicij v različnih državah, vi pa pišete komentarje, ki nimajo niti najmanjše zveze s samo temo. Žalostno je, da potem odličen članek izgubi rdečo nit v butastih komentarjih.

    • Spoštovana Petra!

      Naj povem, da se nekako prištevam med katoliške hinavce, lahko pa rečeš tudi katolibane.
      Z veseljem lahko povem, da imam celo življenje od tega same koristi.

      Ker sem bil rojen v vasi, ki je na prvih povojnih volitvah(po 2.svetovni vojni) glasovala za kraljevino nas je elektrifikacija za dolgo obšla in je bilo fino,ker je ob petrolejki lahko bral le eden, drugi pa smo lenobno poslušali.
      Leta kasneje se oče (verjetno zaradi katoliške hinavščine) ni hotel včlaniti v KP ali ZK(karkoli je že takrat bilo), kar je bilo pogoj za napredovanje. Raje se je odločil za nižjo plačo in zdravo življenje z zeljem in podobnim na krožniku – adijo holesterol.
      Ko so nas v osnovni šoli spraševali, kdo je tako nazadnjaški, da hodi k verouku sem mulc (katoliško)hinavski ves ponosen dvigoval roko.
      Prezebanje pri verouku v mrzli cerkvi je bilo knajpanje in to ekološko, saj pri tem nismo trošili vode.
      Ko se spomnim kaplana, ki je v oguljenem plašču prezebal z nami me novejše doktrine navedejo na misel, da je bil sigurno pedofil, pa še krive nauke nam je dajal: namesto, da bi nam povedal, da lahko krademo in lažemo, če je to v nacionalnem interesu nas je zavajal z “ne laži”,”ne kradi” in z ostalimi katoliškimi hinavščinami.
      Kasneje me je notranji sovražnik podtaknil med SIS-ovske delegate(SIS=samoupravna interesna skupnost).
      Nazadnjaški, kot sem bil že takrat, sem napisal svoje hinavsko mnenje(težko rečem, da je bilo katoliško, ker je bil ekonomski izračun), katerega me kot nepoboljšljivega katolibana še danes ni sram, sem pa ponosen, da sem imel privilegij biti povabljen na pogovor s pomembnimi Tovariši, ki so po osamosvojitvi postali napredni Demokrati, in se še vedno trudijo potegniti nas iz katoliške zaostalosti.

      Mislim, da malo že napredujem. Če nočem biti katoliški hinavec, moram začeti v neskončnost ponavljati mantre, ki so uradno odobrene in potrjene vsaj od društva 571, lastno mnenje pa lahko imam le, če se z njim ne strinjam, kar je spet fino, ker mi ni treba razmišljati.

  6. PETRA, nikoli ni odveč govoriti o škodi, ki jo je že naredil Kučan Sloveniji in ki jo še dela ter jo boše delal.

    Zaradi njega in njegovega oznovskega in udbaškega centralnega komiteja ne bomo nikoli imeli normlne družbe in države.

Comments are closed.