Majski hrošči pri Tanji Gobec

Foto: MMC RTV SLO

Nekaj let po drugi svetovni vojni, ko je jugoslovanski in slovenski komunizem utrjeval svojo oblast v t. i. prvi petletki (1947–1952), je ljudska oblast razglasila kampanjo zatiranja majskih hroščev. Šolarji in druga mladina smo se kanglicami in praznimi pločevinkami od konzerv razpršili po grmovju, otresali veje in s tal pobirali majske hrošče. Ali smo s to akcijo uničili razrednega sovražnika, ne vem. Spominjam pa se mnogih drugih akcij in kampanj, med katerimi so se brez konca in kraja ponavljale ene in iste fraze; udrihalo se je po enih in istih sovražnikih in slavilo vedno iste heroje, partizane, borce, komuniste in tovariša Tita. Na nasprotni strani pa so bili vsega zaničevanja vredni izdajalci, belogardisti, kapitalisti, kulaki, farji, fašisti, Američani, Angleži in drugi imperialisti; skratka notranji in zunanji sovražniki.

Oblast so ohranjali z lažjo in nasiljem, danes se na isti način želijo vrniti nazaj na oblast

V partizanske pravljice sem verjel le do prvega razreda osnovne šole, v gimnaziji smo se norčevali iz sošolca, ki je neomajno verjel v komunizem in Titovo štafeto. Prav nič spoštljivo smo mu rekli politični bik. Komunistična propaganda se nam je zdela primitivna in dolgo sem verjel, da so komunisti neizobraženi; kvečjemu na ravni ključavničarja, kar naj bi po poklicu bil Tito, Kardelj pa samo zanemarjen učitelj. Nemogoče se mi je zdelo, da bi človek pri zdravi pameti dolga desetletja gonil eno in isto. V tem prepričanju me je utrjevalo dejstvo, da so bili v primerjavi z izkoriščevalskimi kapitalisti naši komunisti povsem nesposobni voditi gospodarstvo in pametno politiko. Dokaj pozno sem spoznal, da so ti ljudje, posebno oni na visokih položajih, inteligentni, mnogi z odlično izobrazbo, hkrati pa zvijačni, brezobzirni in hlepeči po popolni oblasti.

Njihova nenehna, ena ista lajna je bila dobro premišljena, saj vsaka laž – po Göbbelsu – ponovljena stokrat, obvelja za resnico. Vsakokrat, ko jim je šlo za nohte, ko so se ustrašili za svojo oblast, se je glasnost kampanje povečala in med drugim so tudi nekatere svoje sopotnike postavili na hladno: Milovana Djilasa, Staneta Kavčiča, Aleksandra Rankovića; ali pa na toplo na Goli otok tako imenovane informbirojevce.

Marksisti in z njimi komunisti so verjeli v princip progresivnega dialektičnega razvoja, po katerem družba napreduje v smeri vse večje popolnosti, ko v prihodnosti ne bo več diktature proletariata, ampak bodo preseženi vsi družbeni konflikti. Za zdaj teh objektivnih, zgodovinsko pogojenih sprememb ni čutiti. Progresivni razvoj, ki se trenutno dogaja v Sloveniji, bolj spominja na lisico, ki v nenehnem vrtenju lovi svoj lastni rep.

Če smo imeli v letih po drugi svetovni vojni kampanjo uničevanja majskih hroščev, imamo danes po kitajskem zgledu splošni in vsedružbeni lov na muhe.

Predsednik Janez Janša s pismom brani slovenske pravice in interese

Kako sočutno smo se oglasili, ko so policisti v skladu z odredbo oglobili ubogega dostavljavca hrane, ker je jedel burek brez maske. Javnost je bila ogorčena. Joj, joj … Kar nekaj dni je trajal ta lov za muho, dokler ni izbruhnil škandal zaradi Janševega pisma v Bruselj.

Pismo je napisano vljudno, vendar s primerno kritičnim poudarkom, ko je med drugim zapisal, da za ocenjevanje vladavine prava v posameznih državah članic EU nista pristojna niti Evropski parlament niti Evropski svet, temveč za to pristojno sodišče. Namesto da bi predsednika vlade podprli, saj je s tem branil tudi slovenske pravice in interese, so se nemudoma oglasile vse alarmne sirene progresivne levice. Slovenijo je preplavilo ogorčenje, bobnenje in topotanje, ki se je kot poplava izlivalo iz vseh medijev od RTVS in Pop TV do Dnevnika, Večera in Mladine. Človek se ob tem kar nekako domačega počuti, saj je začela nostalgija po dobrih starih časih že počasi zamirati. Sicer pa je s primernega zornega kota vse skupaj videno kot hlastajoča borba za oblast. To je, kot bi stradajoči človek planil po hrani. Toda zaradi tolikšne ihte in neučakanosti lahko sestradani želodec poči – in to je smrt.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.