Na praznik Srca Jezusovega bo še posebej slovesno v Drežnici

Slovenci imamo tudi narodno svetišče Srca Jezusovega. To je župnijska cerkev v Drežnici nad Kobaridom.

Praznik Srca Jezusovega nas spominja predvsem na trenutek, ko je bilo to Srce »s sulico prebodeno« in se tako vidno odprlo človeku in svetu. Jezusovo Srce so začeli častiti že srednjeveški menihi, med njimi sv. Bernard, sv. Bonaventura in sv. Bernardin, potem je za nekaj stoletij utonilo v senco, v 17. stoletju pa je bilo čaščenje spet spodbujeno, potem ko se je Jezus v letih 1673 in 1675 večkrat prikazal francoski redovnici sv. Marjeti Mariji Alakok (1847–1890) iz Paray-le-Moniala sv. Marjeti Mariji Alakok (1847–1890) iz Paray-le-Moniala in ji razodel novo obliko krščanske pobožnosti do svojega Srca. Med zadnjim videnjem v osmini praznika sv. Rešnjega telesa leta 1675 ji je povedal: »Glej, to Srce, ki je tako ljubilo ljudi in ni ničesar opustilo, da se zanje izčrpa in použije, da jim dokaže svojo ljubezen; toda namesto plačila s strani večine prejema le nehvaležnost.«

Od tedaj naprej se je čaščenje Srca Jezusovega vse bolj širilo, k temu je veliko pripomogel tudi sv. Janez Eudes (1601–1680), uradno praznovanje tega praznika pa je leta 1856 določil papež Pij IX.

Janez Pavel II. ni bil le Marijin častilec, ampak tudi častilec Srca Jezusovega

Sveti papež Janez Pavel II. je junija 1990 pisal škofu iz Autuna – pismo je objavljeno v knjigi Razmišljanja ob litanijah Srca Jezusovega; v to škofijo kamor spada tudi Paray-le Monial – Raymondu Seguyju zapisal tudi:

»V Srcu Jezusovemu namreč človeško srce spoznava resnični in edini smisel svojega življenja in poslanstva. Samo v Srcu Kristusa dobi človek zmožnost, da more ljubiti. Sveta Marjeta Marija se je učila, kako živeti milost ljubezni s pomočjo križa. V njem nam je zapustila sporočilo, ki je pomembno za vsak čas. Potrebno je, pravi, ‘da postanemo živ odsev našega križanega Ženina, s tem da ga odsevamo v vseh svojih dejanjih’ (pismo z dne 5. januarja 1689).

Vabi nas, naj se zazremo v Kristusovo Srce, to je, naj prepoznamo v človeškosti učlovečene Besede neskončno bogastvo ljubezni do Očeta in do vseh ljudi. Kristusova ljubezen je temelj ljubezni do vsakega človeka. Ker je bil človek ustvarjen po Božji podobi in sličnosti, je človek dobil srce, ki more zaznati ljubezen in je zmožno ljubiti. Odrešenikova ljubezen, ki ga ozdravlja ran greha, ga dviga na raven otroštva. Združeni z Odrešenikom, posebej v njegovem trpljenju iz ljubezni, bomo skupaj s sv. Marjeto Marijo molili za milost, da bi spoznali neskončno vrednost vsake osebe.

Da bi postavili češčenje Srca Jezusovega v Cerkvi na mesto, ki mu pripada, je nujno treba ponoviti misel iz spodbude sv. Pavla: ‘Isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu’ (Flp 2,5). Vsa evangeljska sporočila bi morali znova brati v tej luči: vsaka vrstica, če jo meditiramo z ljubeznijo, bo razodevala določen pogled na skrivnost, ki je bila skrita skozi stoletja in je bila sedaj razodeta našim očem (Kol 1,26. … V Jezusu Kristusu je bila uresničena polnost zapovedi Stare zaveze: ‘Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem’ (5 Mz 6,4). Zares, samo Kristusovo Srce je ljubilo Očeta z nedeljeno ljubeznijo.«

Kaj pa čaščenje na območju sedanje Slovenije?

Na Slovenskem je čaščenje Srca Jezusovega živo že zelo dolgo. Ljubljanski škof Jakob Missia je za širjenje te pobožnosti ustanovil Duhovniško društvo presvetega Srca Jezusovega, leta 1902 je začel izhajati Glasnik Srca Jezusovega, ki so ga od leta 1925 do konca vojne, ko je moral prenehati izhajati, izdajali jezuiti, ki že od nekdaj širijo pobožnost do Srca Jezusovega.

Škof Anton Bonaventura Jeglič je 20. aprila 1918 vernikom posredoval željo papeža Benedikta XV., naj se družine posvečujejo Srcu Jezusovemu, Slovenci kot narod pa smo se mu posvetili 26. avgusta 1926. Vse bolj se je tudi uveljavljalo obhajanje prvih petkov v čast Srcu Jezusovemu in prvih sobot v čast srcu Marijinemu, kot je Marija naročila med prikazovanji v Fatimi. Posvetili smo se tudi brezmadežnemu Srcu Marijinemu, posvetitev slovenskega naroda obema Srcema pa je bila obnovljena 30. marca lani.

V predgovoru k omenjeni knjigi papeževih razmišljanj, ki je v slovenščini izšla leta 1991, je p. Tomaž Podobnik zapisal tudi:

»Čas je, da se verni Slovenci zopet obrnemo k središču svoje vere, h Kristusovemu Srcu, se vrnemo k Njemu: kam naj sicer gremo … To bo ob našem skupnem iskanju globlje utemeljitve in času primernejše oblike ter duhovnosti od nas sicer zahtevalo nedvomno velik napor, toda zmogli ga bomo s pomočjo Nje, ki je stala pod križem in bila deležna čudovitega razodetja Sinovega Srca.

Duhovnost Jezusovega Srca naj bi – v duhu Janeza Pavla II. – tudi nas, Slovence, ob prihajajočem tretjem tisočletju krščanstva – vodila k spravi, in to v vseh plasteh: v družinah in župnijah, v družbi in narodu.«

Slovensko narodno svetišče Srca Jezusovega

Seveda imamo tudi narodno svetišče Srca Jezusovega. To je župnijska cerkev v Drežnici nad Kobaridom. Nekoč je v tem kraju stala cerkev sv. Jurija, ki pa je bila na začetku 20. stoletja v zelo slabem stanju, da je bila lahko maša v njej le na osebno prošnjo in odgovornost takratnega drežniškega župnika Jožefa Kalina. Začel je misliti na novo cerkev in se odločil, da jo posvetijo Srcu Jezusovemu, saj mu v Sloveniji ni bila posvečena še nobena večja cerkev. Ob začetku gradnje so kot v pomoč ustanovili posebno bratovščino – Društvo za zidanje nove farne cerkve Srca Jezusovega v Drežnici. Požrtvovalni častilci Srca Jezusovega iz Goriške, Kranjske in celo Koroške so prispevali pomemben delež za gradnjo cerkve, ki se je začela leta 1911. Načrte je izdelal graški arhitekt Hans Pascher in prav drežniška cerkev je njegovo jubilejno, petdeseto delo. Umetnostni zgodovinar dr. Franci Lazarini o njej meni:

»Gre za enega najpomembnejših in najkvalitetnejših sakralnih objektov poznega historizma pri nas, hkrati pa pomeni posebnost tudi znotraj arhitektovega opusa, v katerem sicer prevladujejo neorenesančne stavbe, v primeru drežniške cerkve pa se je Pascher odločil za neoromaniko, s čimer se je od graških preusmeril k dunajskim zgledom.«

Cerkev je triladijska stavba s pročeljem in vhodnim stopniščem. Je zelo členjena s številnimi biforami in triforami, z romanskimi frizi in številnimi drugimi elementi. Glavni oltar je sestavljen iz različnih kosov marmorja in mozaikov, denar zanj pa je dala preprosta aleksandrinka. Nad oltarjem je freska Srca Jezusovega, posebni pa so tudi vitraji, saj je na spodnjih delih oken upodobljen križev pot. Cerkev sta leta 1942 poslikala slikarja Avgust Černigoj in Zoran Mušič.

Za božič 1912 je bila gradnja končana, le zvonik je bil zgrajen le do venca nad zvonovi, do konca so ga pozidali 74 let pozneje in je visok 52 metrov. Prva svetovna vojna je preprečila, da bi ga dokončali, a cerkev je kljub bližini soške fronte ostala nepoškodovana.

Pri sestavljanju litanij Srca Jezusovega so imele pomembno vlogo redovnice vizitatinke

Nekatere izmed litanij v čast Srca Jezusovega izvirajo še iz srednjega veka, saj so jih sestavljali že prvi častilci, začetki resnega sestavljanja litanij pa segajo v čas sv. Marjete Marije Alakok. Iz njenih spisov izhaja, da ona ni sestavila litanij, uporabljala pa je vrsto vzklikov, s katerimi je častila Srce Jezusovo in jih je sestavila sestra Joly iz samostana vizitatink v Dijonu in še druge, ki jih je sestavila mati de Soudeilles, predstojnica samostana Obiskanja Device Marije v Moulinsu. Obstajala je še tretja različica triindvajsetih vzklikov, ki jo je sestavil p. Jean Croiset, duhovni voditelj sv. Marjete Marije po smrti blaženega Klavdija de la Colombiera: te so bile objavljene v drugi izdaji njegove knjige Pobožnost k Jezusovemu Srcu. Z desetimi vzkliki, ki so jim bili pozneje dodani, je ta tretja različica litanij – podobno kakor prvi dve – obsegala triintrideset vzklikov v čast triintridesetim letom zemeljskega življenja našega Gospoda.

Mogočno spodbudo za širjenje teh litanij je dala božja služabnica Anna Maddalena de Remuzat iz samostana vizitatink v Marseillesu. Objavila je litanije Srca Jezusovega, ki so obsegale sedemindvajset vzklikov iz že omenjenih litanij. Znane so bile kot marseillske litanije. V času kužne bolezni, ki je leta 1720 izbruhnila v Marseillesu in opustošila mesto, je tedanji škof uvedel javne molitve v čast Srcu Jezusovemu in vanje vključil znane litanije, ki jih je sestavile Anna Maddalena de Remuzat. Škof je posvetil mesto in škofijo Srcu Jezusovemu, in ko je kužna bolezen nenadoma in občutno prenehala ter potem popolnoma izginila, je škof razglasil, da se je bolezen prenehala širiti po čudežu Srca Jezusovega. V letih po tej kužni bolezni je ljudstvo mesta Marseilles še naprej molilo te litanije, v skladu z obstoječimi cerkvenimi predpisi iz tiste dobe. Marseilles je od tedaj znan kot mesto Srca Jezusovega.

V sedanji obliki so bile litanije odobrene leta 1899

Da bi uskladil zasebno ljudsko pobožnost z bogoslužnimi predpisi, je eden izmed naslednjih marseillskih škofov leta 1898 prosil Sveti sedež, naj uradno odobri litanije, ki so tam molili. Podobno prošnjo je – toda za drugačno obliko litanij – dal škof Autuna. Kongregacija za obrede je ugodila prošnjam in primerjala obe obliki. V temelju je bila sprejeta prva oblika z nekaterimi popravki in dodatki, tako da naj bi litanije imele triintrideset vzklikov. V tej obliki je litanije odobril papež Leon XIII. leta 1898, in sicer za škofiji Marseilles in Autun ter za red obiskanja. Še ne eno leto za tem je na prošnjo iz številnih različnih krajev Leon XIII. 2. aprila 1899 odobril litanije odobril litanije za vesoljno Cerkev.

Predstavitev litanij

V tej uradno odobreni obliki je litanije Srca Jezusovega razlagal tudi papež Janez Pavel II. ob nedeljski opoldanski molitvi angelovega češčenja v letih 1985 do 1989; ta razmišljanja so izšla v knjigi z naslovom Razmišljanja ob litanijah Srca Jezusovega, leta 1991 tudi v slovenščini v prevodu p. Tomaža Podobnika, ki je napisal tudi spremno besedo, v njej pa tudi predstavil litanije:

»Litanije Srca Jezusovega so sestavljene podobno kakor druge litanije: v začetku je trojen vzklik: Gospod usmili se; Kristus usmili se; Gospod usmili se; potem sledi vzklik k trem Božjim osebam. Litanije se končajo s trojnim Jagnje božje ter z vzklikom in odgovorom, ki mu sledi končna molitev, ki se včasih menja. Glavni del litanij Srca Jezusovega vsebuje triintrideset vzklikov, katerim sledi prošnja: usmili se nas. Razvrstitev vzklikov v litanijah so razlagali na različne načine. Ker v današnje litanije vključeni vzkliki izvirajo iz različnih virov, bi bilo težko razbrati, kakšna je njihova temeljna struktura.

Vzklike lahko razdelimo na dva glavna dela z dvema odsekoma. V prvem delu (1. do 16.) so vzkliki, ki jih navdihuje pogled na Sveto Trojico in gledajo Srce Jezusovo v odnosu do Boga Očeta in Svetega Duha (1. in 2.), potem se osredotočijo na drugo Božjo osebo – Besedo (3. do 7.) in na zaklade Srca, gledanega v samem sebi (8. do 15.). Zadnji vzklik (16.) tega prvega dela izraža Očetovo veselje nad Sinom, in to z besedami evangelija, ki poroča o Jezusovem krstu in spremenjenju. Drugi del litanij (17. do 33.) gleda bogastvo Srca Jezusovega z ozirom na nas (17. do 21.); Srce je tudi vir odpuščanja, odrešenja in vse dobrote (22 do 32). Vsa skrivnost Jezusovega Srca se lahko povzame v sklepnem vzkliku: sladkost (veselje) vseh svetnikov.«