Papež Frančišek bo posvetil Rusijo in Ukrajino Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Od začetka vojne v Ukrajini papež Frančišek neprestano vabi katoličane k molitvi in delu za mir. Na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 2022, bo sveti oče posvetil Rusijo in Ukrajino Marijinemu brezmadežnemu srcu.

Na praznik Gospodovega oznanjenja Mariji, 25. marca, ob 17. uri bo papež Frančišek med spokornim bogoslužjem v baziliki sv. Petra posvetil Rusijo in Ukrajino Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Takšno posvetitev je 25. marca 1984 opravil že sv. Janez Pavel II., podobne posvetitve pa so se zgodile tudi že prej, a je šele po posvetitvi leta 1984 sestra Lucija, fatimska vidkinja in potem karmeličanka, dejala, da je bila prošnja Matere Božje izpolnjena.

Temu dejanju posvetitve se bodo pridružili škofje po vsem svetu, seveda tudi slovenski, in sicer bodo slovesne maše s posvetitvijo po posameznih škofijah.

  • Škofija Celje: celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž bo ob 18. uri daroval sveto mašo v celjski stolnici.
  • Škofija Koper: koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak in goriški nadškof msgr. Carlo Maria Redaeli vabita 25. marca na Sveto Goro pri Gorici, kjer bo sveta maša ob 16. uri.
  • Nadškofija Ljubljana: ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore bo na Brezjah daroval sveto mašo ob 16. uri, ob 17. uri pa sledi posvetitev Rusije, Ukrajine in slovenskega naroda Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.
  • Nadškofija Maribor: mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl DJ bo ob 17. uri daroval sv. mašo v mariborski stolnici.
  • Škofija Murska Sobota: murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf bo ob 19. uri daroval sveto mašo v soboški stolnici.
  • Škofija Novo mesto: novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje bo ob 19. uri daroval sveto mašo v novomeški stolnici.

Ta bolezen ni za smrt, ampak da se razodenejo velika Božja dela (Jn 11,4)

Kot je pri težkem delu pomembno združiti telesne ali razumske moči, je v težkih časih nadvse primerno, da združujemo tudi duhovne moči. Poseben pomen ima sočasna molitev, saj je Jezus sam razložil, da kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu, je on sam sredi med njimi (Mt 18,20).

In naš čas še kako kliče po Gospodu v naši sredi. Zadnji dve leti se je bilo treba združiti v boju proti pandemiji, ki se sicer še ni poslovila, le ublažila se je, pred mesecem dni pa je izbruhnila vojna. Veliko ljudi trpi, zapuščajo domovino, veliko jih je že umrlo. Ob Lazarjevi smrti je Jezus rekel, da njegova bolezen ni za smrt, ampak da se razodenejo velika Božja dela (Jn 11,4). Naj Jezusa zaslišimo tudi v trenutni veliki stiski na svetu, da »ta bolezen ni za smrt«.

Sočasna molitev ima posebno vrednost

Za uresničitev te besede spodbujam in vabim, da se spet povežemo v verigo molitve rožnega venca in obnovitve posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcema. Sočasnost molitve ima posebno vrednost – ne za Boga, ampak za nas, telesno-duhovna bitja, časovno-večnostna bitja. Kajti človekova molitev je telesno-duhovna resničnost, ki lahko zaradi svoje duhovne resničnosti preseže prostorsko omejenost telesa in vpliva na molivce, ki sicer niso telesno med seboj povezani. Zato povabljeni v molitveno občestvo s slovenskimi ordinariji, ki se jim bomo z veseljem pridružili tudi drugi škofje in seveda verniki v kar največjem številu.

Izročitev in posvetitev Marijinemu brezmadežnemu srcu (osebi Marije) je najodličnejša oblika češčenja Božje Matere, saj s tem na duhovni način vstopimo v njeno Srce, ki postane naš dom. Če v soglasju s to izročitvijo tudi živimo, omogočamo Bogu, da v nas in po nas v svetu – tudi sredi vojne vihre – deluje še močneje.

Treba je tudi živeti v soglasju s posvetitvijo

Izročitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu je popolna in nepreklicna podaritev sebe naši duhovni Materi in po njej Jezusu Kristusu. Njej se izročimo ne le v varstvo, ampak v »last«, da svobodno razpolaga z nami. Nikakor pa ni dovolj, če posvetilno molitev samo zmolimo. Treba je v soglasju z njo tudi živeti. Izročitev globoko posega v naše življenje in nas vodi na pot spreobrnjenja in novega življenja. Posvetitev nam želi pomagati tako gledati na dogajanje, ki ga doživljamo.

Normalno je, da prosimo, naj Bog ustavi vojno. Ne smemo kriviti Gospoda za takšno stanje, le prosimo ga  za pomoč. Tudi če nismo tako uslišani, kot si želimo in si predstavljamo, ne bi bilo prav, če bi prešli v očitanje Bogu, ampak je prav, če preidemo v kontemplacijo situacije, kot je prešel apostol Pavel s svojim »trnom v mesu« in prečiščenim pogledom nanj (2 Kor 12,2–10). Aktiviral je v sebi svojega »novega človeka«, prerojenega v Kristusu, in želel pogledati z Božje strani. Želel je prodreti za pojavnost, ki jo je doživljal, in spoznati globljo resnico o sebi in svetu. Ugotovil je, da ga trpljenje, ki mu ga zadaja »satanov sel« (ne Bog), rešuje, da Božjih milostnih darov, ki jih je bil deležen, ne bi pričel pripisovati sebi, da se ne bi prevzel, kajti takrat bi mu Božji darovi postali poguba. V svojem trpljenju se je učil ponižnosti, ki se, po papežu Frančišku, ne more razviti brez ponižanj.

Posvetitev se bo po Mariji usmerila k Bogu

Posvetitev se ne bo ustavila pri Mariji, ampak se bo po njej usmerila k Bogu. Marija je Bogu najbližja. Če se izročimo njej, najhitreje in z največjo gotovostjo dosežemo Boga. Po Mariji k Jezusu! Ker je Devica Marija polna Svetega Duha, On po izročitvi Mariji v obilnejši meri deluje tudi v nas in nas posvečuje. To pa pomeni, da nas kot Pavla pošilja pripravljene v »prve vrste« – vsakogar na njegov način.

Zato naj obnovitev posvetitve vključuje:

  • poglobitev žive osebne vere v Jezusa, v njegovo resnično navzočnost v sveti Evharistiji;
  • obnovitev cerkvenostne razsežnosti našega življenja (občutek za župnijsko občestvo, za povezanost s papežem in škofom ter ne nazadnje z vsemi, ki potrebujejo molitveno ali kakršnokoli drugo pomoč);
  • posebno molitev za »uboge grešnike«, ki sami ne znajo ali nočejo moliti;
  • prečiščenje občutka za greh in grešnost, ki v veliki meri izginja iz zavedanja, kar povzroča »zapacanje« medsebojnih odnosov in odnosov do vsega stvarstva, in kot je rekel papež Frančišek, povzroča »bolni svet«, v katerem ne moremo ostati zdravi;
  • obnovitev redne in poglobljene molitve, kar je učinkovit odgovor ne le na krizo molitve, ki izginja iz družin in osebnega življenja mnogih, ampak na vse krize, tudi na trenutno vojno;
  • uresničevanje telesnih in duhovnih del usmiljenja, ki nujno izhajajo iz pristne posvetitve in so protistrup proti individualizmu in potrošnemu načinu življenja, ki vodi do (ne)kulture odmetavanja (odpadkov) (papež Frančišek).

Povabljeni torej na praznik Gospodovega oznanjenja v  molitveno navezo z obnovitvijo posvetitve, ki jo je Marija v Fatimi leta 1917 tako priporočala in bi po njenem zagotovilu lahko preprečila katastrofo druge svetovne vojne. Zaupajmo, da če tokrat ne bomo zamudili, lahko Marija uresniči svojo obljubo tudi v sedanji vojni.