Tamara Griesser Pečar: Miti o novejši slovenski zgodovini

4

Politični miti o kolaboraciji vseh nasprotnikov komunizma, ki so služili povojnim komunističnim politikom za konsolidacijo oblasti, so prisotni v slovenski novejši zgodovini. Del politike in zgodovinopisja še naprej goji te mite. Za nami je t. i. dan upora, ki se je pred osamosvojitvijo praznoval kot ustanovitev Osvobodilne fronte (OF). Eno in drugo so politični miti, ki ne ustrezajo zgodovinski resnici.

»Bela garda ‘mora’ biti, ker jo potrebujemo. Če je ne bodo ustvarili klerikalci, jo bomo morali organizirati sami«

Takrat ni bilo OF, bila je Protiimperialistična fronta (PIF), ki je bila usmerjena proti zahodnim silam in »domači gospodi«, ne pa proti okupatorju. Upora takrat nikakor še niso organizirali, ker je bilo za komuniste, ki so bili gonilna sila PIF in OF, važnejši napad na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 kot napad na lastno državo 6. aprila 1941. Še danes nekateri – ZZB, določeni zgodovinarji in drugi – branijo komaj modificirano interpretacijo zgodovinopisja, ki ga je narekovala Komunistična partija. Na eni strani poveličujejo narodnoosvobodilni boj, ki ga je vodila partija, na drugi strani pa mečejo domala vse, ki so delovali zunaj OF in partizanskih enot, v koš kolaboracije, ne glede na to ali so sodelovali z okupatorjem ali ne.

Vsi protikomunisti naj bi bili kasneje uničeni ali kompromitirani (z domnevno kolaboracijo). Vnaprej je že bilo določeno, da se bodo borili proti vsaki skupini, ki bi se paralelno z njimi pripravljala na odpor proti okupatorju. To nazorno potrjuje tudi Angela Vode v svojih spominih. Navaja, kako je Aleš Bebler, pravnik in predstavnik KPS na ustanovnem sestanku Protiimperialistične fronte (PIF), pojasnil stališče komunistov: »Bela garda ‘mora’ biti, ker jo potrebujemo. Če je ne bodo ustvarili klerikalci, jo bomo morali organizirati sami« (Angela Vode, Skriti spomin, str. 31).

Politični miti, o kolaboraciji vseh nasprotnikov komunizma, ki so se med komunističnimi oblastniki gojili tudi potem, ko so prišli na oblast, ker so za rešitev svoje lastne časti potrebovali neizpodbitnega sovražnika.

Mit o kolaboraciji pred okupacijo demantira celo šef nemške okupacijske civilne uprave na Štajerskem

Zadnje čase se pojavljajo novi politični miti, namreč, da je najprej bila kolaboracija in šele potem okupacija. S tem želijo nekateri omadeževati predvojni katoliški tabor, predvsem pa seveda Antona Korošca, ki je umrl 14. decembra 1940, torej tik pred začetkom druge svetovne vojne v Sloveniji. Nemci so ga očitno ocenjevali drugače kot nekateri zgodovinarji. Kot ilustracija naj služi to, kar je šef nemške okupacijske civilne uprave na Spodnjem Štajerskem dr. Siegried Uiberreither 19. aprila 1941 zabrusil mariborskemu škofu dr. Ivanu Jožefu Tomažiču, ki se je zavzemal za duhovnike, ki jih je okupator zaprl:

»Vaši duhovniki niso opravljali dušnega pastirstva, temveč politiko: znani so kot hujskaški duhovniki pod vodstvom glavnega hujskača dr. Korošca.«

Edvard Kardelj je že oktobra 1940 na konferenci Komunistične partije Jugoslavije v Zagrebu napovedal, da »bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost za revolucijo in če bo v interesu Sovjetske zveze« (Peta zemaljska konferenca KPJ, Izvori za istoriju SKJ, Beograd 1980, str. 204).

Od vsega začetka je bilo jasno, da je bilo jugoslovanskim komunistom prizadevanje za izključno oblast pomembnejše od vsakega boja proti okupatorju.

Sovjetska zveza in Nemčija sta skupaj začeli II. svetovno vojno

Dejansko pa je obstajala kolaboracija, ampak z drugim totalitarnim sistemom, namreč s sovjetskim režimom. S tem je kolaborirala Komunistična partija. Komunistična partija Slovenije je bila del KPJ (Komunistične partije Jugoslavije) in ta spet sekcija Kominterne. Kominterno pa je takrat vezal pakt med Hitlerjem in Stalinom (23. 8. 1939) ter manj znani Mejni in prijateljski sporazum (28. 9. 1939). Oba dogovora sta vsebovala tajni protokol, v katerem sta si državi razdelili sosednja ozemlja. Ne smemo tudi pozabiti, da je Sovjetska zveza zaradi britanske blokade iz celega sveta uvažala surovine za Nemčijo, katerih ni imela sama. S tem je praktično pomagala graditi nemško vojno industrijo. Anglija in Francija sta bili po napadu na Poljsko 1. septembra 1939 v vojni z Nemčijo. Tradicionalne slovenske stranke pa so prav v zahodnih zaveznikih videle svoje rešitelje.

Sovjetska zveza je bila zaveznica nacistične Nemčije in je skupaj z njo začela drugo svetovno vojno. Nemčija je napadla Poljsko 1. septembra 1939, Sovjetska zveza pa 17. septembra 1939. V času nemškega napada na Jugoslavijo so bili torej tudi slovenski komunisti vezani na obe prijateljski pogodbi z Nemčijo, ki sta bili naperjeni tudi proti zahodnim silam, zato niso organizirali upora proti okupatorjem.

Narod za komuniste ni bil posebna vrednota, šlo jim je v prvi vrsti za prevzem oblasti

Zadnje čase se gojijo tudi politični miti, da so se v NOB borili za osamosvojitev Slovenije oz. celo, da so jo začeli graditi. Dejansko narod za komuniste ni bil posebna vrednota, šlo jim je v prvi vrsti za prevzem oblasti. Vse je bilo podrejeno temu cilju. Čisto drugače je bilo pri tradicionalnih strankah. Protikomunistični tabor tradicionalnih strank je bil med vojno v številnih vprašanjih neenoten, ne pa v vprašanju združevanja slovenskega naroda. Želel si je Združeno Slovenijo – deželo vseh Slovencev, ki so tedaj živeli v Jugoslaviji, Italiji ali Avstriji, kot avtonomno enoto ali federalno enoto federativne Jugoslavije. Že 20. aprila 1941 o tem priča poziv slovenskih predstavnikov Mihe Kreka kot tudi Franca Snoja, Alojzija Kuharja in Franca Gabrovška pri zaveznikih:

»Naš cilj in program je: Osvoboditi in združiti vse ozemlje, vse pokrajine in kraje, kjer strnjeno prebiva slovenski narod« (ARS, SI AS 1660, Fond Izidor Cankar).

Oktobra 1941 je prišlo do soglasja med Slovensko ljudsko stranko z dr. Markom Natlačenom na čelu in Jugoslovansko nacionalno stranko (JNS) in njenim voditeljem dr. Albertom Kramerjem o narodnem programu. Stranki sta v soglasju z begunsko vlado sprejeli program, ki je znan kot londonske točke. Taka oznaka se jih je prijela, ker jih je Alojzij Kuhar 23. novembra 1941 prebral na radiu London. Zahtevale so oblikovanje svobodne Slovenije kot samostojnega in do vseh drugih jugoslovanskih dežel enakopravnega partnerja.

Tradicionalne slovenske stranke so imele jasen cilj: združitev vseh Slovencev, četudi v federativni Jugoslaviji

Tradicionalni tabor je ves čas vojne zagovarjal strogo legalistično stališče, to pomeni, da so poudarjali še nadaljnji obstoj Kraljevine Jugoslavije. Ko pa bo država osvobojena okupatorjev, naj bi ljudstvo odločalo o obliki vladavine. Že od začetka so sestavljali načrte, osnutke in zemljevide o bodočih narodnostnih mejah ter jih pošiljali v London. Pomembno vlogo sta pri tem imela Črtomir Nagode in ing. Janko Mačkovšek. Že septembra 1941 je bila tako prek Švice v London poslana spomenica o tržaškem vprašanju. Po razumevanju tradicionalne strani naj bi ozemlja Italije, Avstrije in Madžarske, kjer živijo Slovenci, pripadla Jugoslaviji in v njej skupaj s preostalim ozemljem, kjer živijo Slovenci, sestavljala Slovenijo.

Tudi Narodni svet na Primorskem, ki je bil ustanovljen leta 1940, je novembra 1941 v imenu krščansko-socialne skupine okrog Virgilija Ščeka in Iva Juvančiča v London poslal pismo, ki govori o osvoboditvi Gorice, Trsta in Istre ter zahteva priključitev k demokratični, federativni Jugoslaviji. Leto kasneje je isto zahtevala tudi konzervativno-katoliška skupina okrog Janka Kralja. Kralj je v imenu Slovenskega narodnega odbora za Primorsko razglasil odcepitev primorskega ozemlja od Italije in njegovo priključitev Združeni Sloveniji in Jugoslaviji.

Komunisti so bili zavezani svojim mednarodnim dogovorom, zato se dolgo niso pogovarjali o združeni Sloveniji

Komunisti pa so si prizadevali za nasilen družbeni prevrat. Jeseni 1941 tudi še niso bili pripravljeni govoriti o mejah. Čutili so se vezane na dogovor komunističnih strank Jugoslavije, Avstrije in Italije iz leta 1934, v katerem so se med drugim dogovorili tudi o »pravici do samoodločbe«. V Slovenskem poročevalcu (1. 11. 1941) članek Danes ni časa za načrte odločno graja take zahteve za prihodnost in opozarja, da »pomeni izdelovanje načrtov v zapečku – odtegovanje slovenskih sil osvobodilni fronti«.

Zanimivo je, da je OF cilj Združene Slovenije sprejela med svoje »temeljne točke«, vendar brez konkretnih navedb meja. Na komunistični strani so meje jasneje začrtali šele 1. decembra 1942 na 1. seji Avnoja. Del nove Jugoslavije naj bi postala tudi svobodna iz združena Slovenija »od Trsta do Špilja, od Kolpe do Celovca« (Edvard Kardelj, Jesen 1942. Korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, Ljubljana 1963, str. 489).

V pismu Titu 14. decembra je Kardelj razložil, zakaj. Priznal je namreč, da je bilo vprašanje meja Komunistični partiji vsiljeno – namreč s tem, da je tradicionalna stran skušala dokazati, »da je naš patriotizem samo v besedah, da pa v resnici v imenu ‘proletarskega internacionalizma’ prodajamo dele slovenske zemlje Nemcem in Italijanom«. Komunistična partija naj bi bila pravzaprav usmerjena proti Jugoslaviji in brezbrižna do dejanskih narodnih interesov ljudstva. Iz tega razloga, tako Kardelj, so morali ukrepati (Jesen 1942, str. 558).

4 KOMENTARJI

  1. STALIN JE BIL KOLABORANT HITLERJA, KO JE NAPADEL JUGOSLAVIJO!
    REPORTER, 24. MAJ 2021
    »Nihče ne omeni, da je bila tedaj Sovjetska zveza obdana z močno sovražnimi državami, ki niso dopuščale socialističnega (»komunističnega ) režima v bližini. Morala se je zateči k na videz manj nevarnemu manj »prijatelju«, kamor je začasno zapeljala tudi druga, sebi prijateljska gibanja.« To piše akademik, prof. dr. Boris Matjaž Sket , Delo-SP , 30 maja 2020. Torej, ko se je Stalin čutil ogrožen od nekaterih držav, se je zatekel k Hitlerju in z njim 23. avgusta 1939 sklenil pakt in postal njegov kolaborant. Vsi komunisti so ga podpirali, tudi slovenski! Iskreno ali s figo v žepu? Stalin in Hitler sta okupirala države, kot sta se sporazumela v sporazumu, ki je bil tajni del podpisanega pakta. Stalin je bil kolaborant Hitlerja, vse do nenapovedanega napada na SZ, dne 22. junija 1941. Noben komunist ni Stalina obtožil kolaboracije z nacisti! OF po dobrih dveh mesecih okupacije pozove k oboroženemu uporu in v boj za boljše življenje, a že jeseni l. 1941 okliče vsak drugi upor kot izdajo naroda, čeprav OF za to ni imela mandata. Partija je pričakovala, da bo SZ hitro premagala in pregnala nacistične okupatorje. Tako je bilo že v l. 1941/42 veliko spopadov partizanov z okupatorjem. Partizani so napadali s taktiko, »Preseneti, napadi in se hitro umakni«. Ko pa so se partizani »zmagoslavno« umaknili iz boja, so prepustili prebivalstvo nezaščiteno. Okupator se je za partizanske napade brutalno maščeval nedolžnemu prebivalstvu. Vse, ki so nasprotovali OF, da se borijo uvedbi režima po vzoru Stalinove SZ, so partizani likvidirali. Italijanska oblast ni ščitila prebivalstvo pred napadi partizanov. Zato so se nasprotniki revolucije morali sami ubraniti takim partizanskim napadom. Organizirali so se v vaške straže, ki so bile neusposobljene in bile skoraj brez orožja. Prve vaške straže so partizani napadli in so razpadle, saj niso imele zadosti orožja in ne članstva, kot so to partizani že imeli. Ker brez orožja ne bi preživeli, so se morali zateči k okupatorju, da bi dobili orožje. Okupator jim ga je dal, vendar pod pogojem, da delujejo kot prostovoljna milica, podrejena italijanskim policijskim enotam. V brezizhodnem položaju so vaški stražarji to sprejeli, saj če ne bi, bi jih partizani doma likvidirali. Komunistom, ki so vodili OF, je torej »uspelo«, da so nasprotnike revolucije in uvedbe Stalinovega režima, kot so bili vaški stražarji in kasneje domobranci, potisnili v brezizhoden položaj, da so se morali zateči pod zaščito okupatorja, kjer so videli možnost, da bi vsaj nekateri preživeli revolucijo. Brez »zaščite okupatorja« bi nasprotniki revolucije ostali goloroki brez orožja za obrambo in nikakor ne bi preživeli napadov partizanov. Po koncu vojne so partizani uspeli, da so Angleži vse preživele vrnili novi Titovi oblasti. Ker so ti bili za partizane še vedno nasprotniki, ne pa zajeti vojni ujetniki, ki bi lahko ogrožali oblast komunistov, so jih obsodili, da so »zločinci« naroda, ter jih pobili, skoraj 15.000. Zmetali so jih v brezna, katera so zasuli, da zakriti izginejo iz narodovega spomina. Bratomorna revolucija je največja tragedija slovenskega naroda! Ne pozabimo, da so komunisti spoštovali pakt Hitler- Stalin. Stalinovi kolaboraciji ni noben komunist oporekal. NOB je bil upora, a predvsem boj za zmago revolucije, da komunisti uvedejo režim po vzoru Stalinove SZ, kar jim je uspelo. Matija Maček, vodja slovenske OZNE je dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Partija je torej zavajala ljudi, ko jih je vabila v partizanske vrste in jim je lagala, kako lepo je življenje v Stalinovi SZ. Komunisti so vedeli, da se ljudje prostovoljno bojujejo samo za konkretne pridobitve. OF ali natančneje Partija je tako obljubila partizanom, da bo po koncu vojne in zmagi revolucije ljudstvo imelo oblast, izkoriščevalcev ne bo več, »vse bo naše, naša bo oblast. Delu čast in oblast!« Ta obljuba je mnoge pritegnila v partizane, brez nje ljudje ne bi šli v partizane. Država, ki goji mite, nima perspektive. Mit je “Dražgoška bitka«, ki da je epopeja partizanskega upora, kar da ve cela Evropa«. Rezultat bitke pa je, da so se partizani umaknili iz bitke in vaščane zapustili na cedilu. Padlo je 8 partizanov, 26 Nemcev, Nemci pa so postrelili 41 civilistov in vas požgali. Do kdaj bodo Dražgoše mit o zmagi, ne pa resnica o porazu partizanskega boja in tragediji vaščanov? Dražgoška bitka je poraz partizanskega upora in tragedija vasi Dražgoše, ne pa epopeja osvobajanja in zmage upora. Tito je sam rekel, da je v Jugoslaviji med okupacijo potekala državljanska vojna in je bil glavni cilj komunistov prevzeti po vojni oblast in uvesti režim po sovjetskem vzoru. Za Tita so bili pri tem nevarna ovira do tega cilja edino četniki, imenovani tudi »plavogardisti, in podobni drugi, ne pa okupatorji, saj bodo z Nemci lahko opravili le zavezniki. V SFRJ smo slavili predvsem pridobitve revolucije, saj je KP le z revolucijo osvojila oblast.« Tako piše Milovan Džilas. »Za narode Jugoslavije je bil 6. april 1941 zgodovinski dan, ko so Nemci napadli Jugoslavijo brez vojne napovedi. V Ljubljani so domoljubi, Primorci, kar po radiu pozivali k odporu, a noben komunist se ni upal nastopiti – Stalin še ni dovolil, njegov pakt s Hitlerjem je bil še vedno v veljavi. Ne klic domovine, klic Kominterne je bil odločilen za te ljudi!« Tako je mnenje pokojne Angela Vode. V knjigi »Titova velika prevara« berem, da so na podlagi šele pred kratkim dostopnih arhivskih dokumentov odkrili »eno največjih napak v drugi svetovni vojni«, kot je priznal Winston Churchill – zavezniško podporo Titu. Da je prišel na oblast in jo obdržal vse do smrti, je moralo umreti več kot 400.000 njegovih rojakov. Revolucijo ljudje ne začno iz zlobe, temveč iz vzrokov in ciljev, ki so za vsako stran različni, a vsaka je prepričana, da je samo njeno ravnanje koristno za narod. Država ne more normalno delovati, če se na državnem nivoju slavi in še uči, da so partizani premagali in pregnali Nemce in da so edini v Evropi uspeli zamenjati režim po vzoru Stalinove SZ. Dejstvo pa je, da so Nemci podpisali kapitulacijo le zaveznikom; Angliji, ZDA, Franciji in SZ, nikjer nobenim partizanom. Partizanski upor je zadal okupatorjem 7.800 padlih žrtev in jim ni povzročil veliko škode. Zaradi partizanskega upora in revolucije pa je bilo skupaj 100.000 naših žrtev. Premoč Nemčije nad partizani je bila enormna. Zavezniki, velesile; Anglija, ZDA, Francija, in SZ so jo zmogle premagati šele po 4 letih bojev. Slovenci smo jo podcenjevali, tako pri uporu, vsekakor pa med revolucijo, ker ima prednost revolucija, da uvede nov režim po vzoru SZ, ne glede na žrtve. Pokojni akademik dr. Aleksander Bajt je v knjigi »Bermanov dosje« zapisal:»Za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala«. Zagovorniki revolucije še vedno trdijo, da so partizani likvidirali le izdajalce naroda, ne pa nasprotnike revolucije. To ni res, saj so jih že med okupacijo potisnili pod zaščito k okupatorju in jih oklicali za izdajalce naroda in pobili. Po vojni so vse preživete zajeli in pobili kot izdajalce naroda, a bili so le nasprotniki komunizma. Razkol naroda bo končan, ko bomo vsi najprej obžalovali državljansko vojno, saj vsi vpleteni, po moje, niso to počeli iz zlobe, temveč iz za njih resnih vzrokov. Oboji so se prepričani borili v korist naroda, ki pa ni nikomur podelil mandata za državljansko vojno. Razkol bo, dokler vsi ne obžalujemo državljanske vojne, tragedije naroda!
    Franc Mihič

    • Kaj je in kaj bo Slovencem v ponos in čast?
      Kateri prazniki naj bi Slovence združevali in ne delili, je že leta odprto vprašanje. Dan OF in Dan upora, na dan 27. aprila 1941, ko ni bilo še nobenega oboroženega upora in ne OF, temveč PIF, že leta delita narod. Išče se dogodke, ki bi bili primerni za državni praznik, da se zamenja praznik na dan 27. april, ki nima zgodovinske potrditve. Upravičeno se pojavijo predlogi za nadomestni praznik. V obravnavi je (bil) predlog, a da naj bi bil državni praznik 13. maj, ko naj bi bil na ta dan prvi spopad Slovencev z okupatorjem na Mali gori pri Ribnici. Predlog podprla tudi vlada. Vsi pa želimo, da je vsak državni praznik večini državljanov v ponos in čast. Zato poglejmo na kratko v tedanje razmere, doma in v svetu. V Nemčiji je vladal diktator Hitler, SZ pa je vodil diktator Stalin. Oba sta najprej preganjala svoje nasprotnike, jih pošiljala v taborišča. Kako se zatira politične nasprotnike in rasnomanjvredne in drugačne moteče člane družbe, se je Hitler učil od Stalina, ki je likvidiral milijone sovjetskih ljudi in jih pregnal v Sibirijo. Stalinov režim je v Ukrajini v letih 1932 in 1933 izvršil holodomor(gladomor). Namerno povzročil strašno lakoto, ki je po raznih ocenah umorila od 7 do 10 milijonov prebivalcev ukrajinskega podeželja. Komunistični režim se je trudil, da to grozodejstvo ostane zamolčano. Vsakršna omemba tega je lahko človeka stala življenje. Januarja l. 1933 je predsednik Nemčije, Paul von Hindenburg , Hitlerja imenoval za kanclerja države. Dne, 23. avgusta 1939, je bil v Moskvi podpisan pakt, imenovan »Ribbentrop-Molotov«, o nenapadanju med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Sovjetski minister Molotov je v Pravdi napisal, da je ta sporazum boljši kot vsi predhodni sporazumi in da niso uspeli doseči tako naklonjenega sporazuma niti z Britanci niti Francozi niti katerokoli drugo državo. Pakt je vseboval tudi tajno pogodbo o gospodarskem sodelovanju in tajne člene, ki so določali vplivnih območij med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Obe, Nemčija in SZ, sta po podpisu pakta okupirali nekatere samostojne evropske države, Avstrijo, Dansko, Benelux, Finsko, kot je bilo dogovorjeno v tajni pogodbi pakta. Nemčija je septembra l. 1939 napadla Poljsko, del Poljske pa je okupirala SZ. S tem se je pričela 2. svetovna vojna. Brez sovjetske pomoči bi nemške zaloge ključnih proizvodov pošle do oktobra 1941, v treh in pol mesecih. Brez sovjetskih pošiljk nafte, kavčuka, mangana in žita, bi jo Nemčija komaj lahko napadla. V tem času, vse do napada na Sovjetsko zvezo, je Nemčija prejela od nje ogromne količine surovin. Kraljevina Jugoslavija je bila tedaj v težkem položaju in pritiski držav lojalnih nacistični Nemčiji. Vlada kraljevine je dne, 25. marca 1941, na Dunaju podpisala pristop k trojnemu paktu. Že po dveh dneh, 27. marca 1941, so že bile v Beogradu množične demonstracije proti paktu. Sledil je vojaški udar na Cvetkovičevo vlado, podpisnico pakta. Udar je vodil general letalstva Dušan Simovič. Pakta ni bilo več. Besen Hitler je 6. aprila 1941, v soglasju z zaveznico SZ in skupaj z Italijo, Madžarsko, to je s članicami »trojne osi«, napadel Jugoslavijo. Ta dan dopoldne je nemško letalstvo silovito bombardiralo Beograd. Piloti kraljevega letalstva, večinoma Slovenci, pa so istega dne popoldne bombardirali Graz, kar je bilo prvo bombardiranje »Reicha«. Bombardirali so tudi italijansko vojaško luko Bari. Napad je vodil Vuk Rupnik, sin generala Leona Rupnika. Kraljevina je kapitulirala 17.aprila 1941. Kmalu, dne 27 aprila 1941, je bila ustanovljena PIF -proti imperialistična fronta, kasneje imenovana OF, ki je bila uperjena proti imperialističnim državam državam: Angliji, Franciji in ZDA. Vsi komunisti v evropskih državah so morali upoštevati pakt, med nacistično Nemčijo in komunistično SZ. Hitler je pa pokazal pravi obraz, ko je Nemčija, 22. junija 1941, nenapovedano napadla svojo zaveznico SZ, ki je še uro pred napadom Nemčiji poslala vlak z žitom. Toliko o prijateljstvu med nacizmom in komunizmom. Že prvo leto okupacije je nemški okupator na Štajerskem preganjal komuniste in narodno zavedne Slovence. Podobno so počeli Italijani. Mnogi zavedni Slovenci so bili zato likvidirani in v taboriščih, ker so bili nevarni narodnjaki, ki so se priključili partizanom ali drugim enotam odpora. Slovenci pa še vedno iščemo dogodek, ki naj bi pokazal svetu, da smo edinstveno uporen narod, ki se je takoj po okupaciji uprl, ne glede na ceno oz. ne oziraje na posledice upora. NOB oz. OF, ki so jo vodili komunisti, ki pa ne bi organizirali upora, brez prvega pogoja in potem cilja, »zmagati v revoluciji in po končani vojni prevzeti oblast.« Žalostno je, da se pri iskanju praznika »upora«, pozabi na Slovence, oficirje, vojake in prostovoljce kraljeve vojske, ki so prvi branili in umirali za domovino ali kot vojni ujetniki končali v nemških taboriščih. Žal je OF zelo podcenjevala, moč nacistične Nemčije, saj so zavezniki šele po 4 letih zmogli premagati Nemčijo. Slovenci smo to veliko podcenjevanje svetovne vojaške velesile zelo drago plačali, več tudi zato, ker je Partija diktirala partizansko taktiko, “napadi in preseneti okupatorja ter se pravočasno umakni”, račun za takšen boj, ki se tako konča, pa je po umiku partizanov iz spopada, okupator izstavil civilinemu prebivalstvu, ne pa partizanom, ki naj bi osvobodili deželo in pregnali okupatorja. Ta pa zaradi svoje velike premoči in takega upora partizanov, ni utrpel velike materialne in žrtev. Nobena partizanska vojska ni osvobodila svoje države. Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora? Med vojno vihro in revolucijo je umrlo 100.000 Slovencev. V uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev, od tega 1.500 italijanskih in 6.300 nemških okupatorjev. Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico, da je revolucija oz. državljanska vojna povzročila ogromno žrtev na obeh straneh. Ne pozabimo! Vodja zloglasne OZNE, Matija Maček je dejal:«Če bi povedali ljudem, kako ljudje živijo v SZ, ne bi šel nihče v partizane.« T Ta izjava pove vse! Partija je ljudem obljubila lepo življenje kot je že v SZ. To je bila usodna laž, ki je ljudi pritegnila v revolucijo, kar je tragedija naroda. Viktor Žakelj je ob 72. obletnici dražgoške bitke dejal:» Leta 1942 sta bili poljanska vstaja in dražgoška bitka nujni v boju proti nacizmu in smo Slovenci pokazali, da prevzemamo svoj del odgovornosti za zmago nad tem zlom 20. stoletja. Smo potomci najbojevitejšega plemena slovanskega. Za domovino s pametjo naprej!” Kaj smo res pokazali? Človeštvo ima prvinski nagon, da preživi in ohrani vrsto, ne pa da izumre v borbi za čast. General DeGaulle je že oktobra 1941 rotil komuniste, naj zaradi hudih nemških represalij nad civilisti nehajo pobijati nemške oficirje in vojake. Ali je vsak junaški upor res koristen in vedno časten, čeravno je poraz, ne zmaga? Gotovo ne. Presenečen sem že lani bral izjavo uglednega desničarja: «Na današnji dan se je zgodil resnični dan upora proti okupatorju; spominjamo se, kako je organizacija TIGR kot prva napadla skupino italijanskih fašistov 13. maja zjutraj, leta 1941 na Mali gori pri Ribnici.« Trditev je neutemeljena, saj TIGR ni napadel italijanskega okupatorja in to ni bil boj za cilje NOB. Patrulja, sestavljena iz slovenskih žandarjev in italijanskih karabinjerjev, je tri dobro oborožene tigrovce zalotila nepripravljene, brez straže okrog svojega skrivališča. Oblegani so se junaško upirali. Po prihodu pomoči enote italijanske vojske so zajeli vse tri Tigrovce; Danila Zelena, Ferda Kravanja in Antona Majnika. V boju je bil Danilo Zelen težko ranjen in se je sam ustrelil. Vsi trije so se namreč dogovorili, da se ne predajo živi. Ferdo Kravanja se je tudi obstrelil, bil hudo ranjen in so ga zajeli. Anton Majnik je bil tudi zajet, a jim je ušel. Prva in edina žrtev napada je bil Danilo Zelen, vojaški vodja TIGR-a, tudi državljan kraljevine Jugoslavije in rezervni obveščevalni častnik Dravske divizije. Nanj je bila razpisa tiralica, ki so jo gotovo poznali tudi žandarji in karabinjerji. Žandar in lovec, Jožef Pišorn je dobro poznal Malo goro. Vodil je patruljo do krivališča TIGR-a in je bil v napadu težje ranjen. Menim, da je velika verjetnost, da je ravno žandar Pišorn prvi odkril skrivališče TIGR -a. Kasneje se je kot pričevalec javil Bruno Tekavec, ki je očeta Filipa obtožil izdaje TIGR-a. Mlajši brat Gašper se z bratom Brunom ne strinja. Tudi zame je zgodba Bruna nenavadna. Mnogi poudarjajo, da je lahko Tigrovce izdal le komunist. Nisem tega mnenja, ko berem objave pokojnega general majorja Marijana Krajnca, ki navaja, da sta v zapuščini pokojnega Filipa Tekavca dva dokumenta, ki ne potrjujeta, da bi bil Filip izdajalec. Dokumenti so dostopni na spletu. Pred leti je dr. Bojan Godeša, z Inštituta za novejšo zgodovino, povedal, da so bili komunisti do organizacije TIGR zadržani, ker se je TIGR naslonil na reakcionarne sile, kot sta kralj in nacionalno orientirana Kraljevina. Ne pozabimo. Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, ugledni slovenski ekonomist, sicer privrženec Kraljeve vojske v domovini, to je četnikov, v Sloveniji imenovanim »Plava garda, ki jih je vodil general kraljevine Draža Mihajlović in bil tudi tajni obveščevalec s tajnim imenom »Berman«, je v svoji knjigi »Bernanov dosje«, med drugim napisal, da je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija, nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala«. Dr. Tatjana Srebot Rejec, soproga Alberta Rejca, političnega voditelja organizacije TIGR pravi:«Edini cilj organizacije TIGRje bila priključitev Primorske k domovini, tedanji Kraljevini Jugoslaviji.« Menim, da obravnavane dogodke zgodovinska stroka še ni dovolj temeljito raziskala in takšni kot so, niso toliko pomembni, da bi bili državni praznik. Med NOB in revolucijo niso bile samo častne zmage, temveč dogodki vseh vpletenih v državljansko vojno, ki pa niso bili storjeni iz zlobe. Vsi pa so prepričani, da se borijo za boljše življenje naroda, vendar vsak po svoji predstavi. Ko se ne uspe z razpravo rešiti problema, se eni odločijo rešiti problem z revolucijo, čepprav za njo nimajo mandata. Državljanska vojna oz. revolucija sta znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. Sledi demokratičen pogovor, ki edini da rešitve, ki veljajo za vse. So dogodki za obžalovanje, katerim sledi spodoben pogovor, ne pa obtoževaje ob praznikih države. Samostojna in demokratična država RS potrebuje praznike, ki omogočajo sobivanje, ne pa razkol v narodu. Predvsem praznike nam vsem v ponos, doma in po svetu!

  2. Vsem, ki povzdigujejo Tita, povem, da je bilo v Rusiji likvidiraih cca 800 jugoslovanskih komunistov, da je prišel Josip Broz na vrh jugoslovanske partijske piramide, da se je na njej obdržal, pa stotisoči, največ takoj po vojni. Dedek, je vedno položil prst na usta, ko je razlagal kratico TITO (tajna internacionaln teroristična organizacija).

Comments are closed.