Tudi koroški Slovenci bili deležni zlorabe NOB v revolucionarne namene

1
Partizani stražijo vojvodski prestol – foto: Koroška v borbi. 1951, Celovec.

Rad bi se posvetil še ideološki razklanosti med nami, Slovenci. Na razne tabore smo bili razdeljeni že dolgo. Saj je to normalno v pluralistični družbi. V pravo razklanost pa nas je med drugo svetovno vojno pahnila komunistična revolucija. Sedaj, skoraj trideset let po koncu njihove oblasti, pa se še vedno bijejo boji med tistimi, ki so jo izvedli in njihovimi potomci, ter med tistimi, ki so bili njene žrtve. V tem smislu štejem to dogajanje za drugo največjo prevaro, ki smo je bili deležni tudi koroški Slovenci. Gre za zlorabo narodnoosvobodilnega boja v revolucionarne namene.

Tudi na Koroško prišel Slovenski razkol

Kar na začetku koronakrize sem spoznal, da imam sedaj odlično priložnost, da preberem tudi kako knjigo, ki je bolj zajetna. Tako sem se lotil prebiranja Možinove knjige Slovenski razkol.

V knjigi je večkrat poudarjeno, da je na protirevolucionarni strani prevladovala misel, kako zaščititi ljudstvo in priti skozi ta čas s čim manj žrtvami, da pa je revolucionarna stran imela v mislih vse kaj drugega. Nihče si dotlej ni mogel predstavljati, da obstaja na Slovenskem skupina, ki je pripravljena žrtvovati vse, da bi le prišla na oblast. Ob tem sem se spomnil Milana Apiha, predvojnega komunista, revolucionarja in povojnega disidenta, ki sem ga slišal na Dragi reči:

»Samo mi in naši največji nasprotniki smo vedeli, kaj načrtujemo!«

Marsikateri Slovenec je že pred vojno poznal naravo komunizma

Dr. Lambert Ehrlich in tudi prof. Ernest Tomec sta bila v vrstah tistih, ki so vedeli, kaj komunisti načrtujejo, in tudi sicer je bila slovenska javnost dobro obveščena o dogajanjih med oktobrsko revolucijo in po njej; vedeli so, kaj se dogaja v Sovjetski zvezi in kaj se je dogajalo med špansko državljansko vojno. To so vedeli in tudi na lastni koži doživeli tudi komunistični voditelji, ki so se deloma več let šolali v Moskvi. Zelo nazorno to opisuje dr. Silvin Eiletz v knjigi Titova skrivnostna leta, kjer opisuje, koliko jugoslovanskih komunistov je bilo v teh letih na šolanju v »socialističnem raju« in da jih je med Stalinovimi čistkami izginilo okoli sedemsto. Tako šolanje so naredili skorajda vsi vodilni komunisti. Vedeli so, za kakšen sistem se borijo in kakšen sistem hočejo uvesti tudi na Slovenskem. Niso pa tega povedali ljudem; niti svojim soborcem.

Ob tem je moje premišljevanje šlo v to smer: če so komunisti z vso silo in vsemi sredstvi, ki so jim bila na razpolago, delovali ob začetku tako, po zmagi vzeli vajeti v roke in s strahovlado skozi desetletja na povsem krut način ohranjali oblast, se sicer po padcu režima prilagodili danostim, vendar niso znali obžalovati svojega početja oz. početja svojih predhodnikov, ali ni v njih še vedno ista miselnost, ista pripravljenost, ista grožnja za naš narod?

Groza, da niso sposobni priznanja krivde in obžalovanja

Človek se zgrozi, kako še danes govorijo na partizanskih proslavah in kako malo je obžalovanja nad storjenimi zločini. Kako se kljub mnogim objavljenim dokumentom še vedno oklepajo svoje »zgodovinske resnice«, čeprav je že zdavnaj ovržena. Nasprotnikom očitajo »revanšizem« in »revizionizem«. Pravilno je dr. Griesser Pečarjeva odgovorila na ta očitek, da je serioznemu zgodovinarju nesmiselno očitati revizionizem, saj je to njegova stroka. Kdor na zgodovinskem področju ni pripravljen vključevati novih odkritij, dokazov in spoznanj, niti ne more biti zgodovinar.

 Ali je zemlja res ploščata? se Primož Lampič sprašuje v letošnji majski številki Slovenskega časa, ko primerja že davno ovržene zgodovinske trditve v slovenskem prostoru s čudaškim društvom, ki da menda še vedno obstaja in zagovarja ploščatost zemlje. Pri tem opozarja na psihološki pojav: ugotovili so namreč, »da imajo ideje, na katere ljudje naletimo najprej, prednost pred novostmi«.

»Zaradi očitno konservativne narave delovanja našega duševnega ustroja se močneje usidrajo. Ko se ljudje soočimo z novimi idejami, ki nasprotujejo starim, zato pogosto ne spremenimo mnenja. Psihologija konfliktno duševno dogajanje ob tem imenuje kognitivna disonanca. Ljudje obet spremembe občutimo kot neprijetnost, kot psihološki stres. V tej stiski poskušamo narediti vse, da bi nasprotujoče si ideje tako ali drugače lahko sobivale. Samodejno poskušamo znova vzpostaviti duševno ravnovesje in ohraniti psihično trdnost in skladnost, da bi lahko delovali v realnem svetu. Redkeje to storimo s sprejemom svežih informacij in spreminjanjem predpostavk, ki so povzročile nasprotje, pogosteje pa s preprostim spregledovanjem novih dejstev zavračamo nastala nasprotja in iščemo podporo pri somišljenikih.«

Tudi na Koroškem so nekateri zaverovani v »zgodovinsko resnico«

Ta sistem deluje, ko znanstvenik – Renato Podbersič ml. – odkrije, razišče in objavi, da je škof Rožman rešil več kot tisoč Judom življenje, ko so na mizi dokazi, kako se je škof Rožman pri Italijanih in Nemcih zavzemal za internirance, zapornike, ko se odkrijeta Huda Jama in pokol Romov, najde arhiv Akademskega kluba Straža … Vsak razsodno premišljujoč človek bi rekel: »Rad bi poznal resnico, rad bi čim bolje poznal resnico!« in bi vsako novo odkritje, vsak nov podatek vključil v doslejšnje razmišljanje in poglede. Mora iti seveda tudi v nasprotno smer: znati moramo priznati in uvideti napake in zgrešena dejanja pri sebi in podobno mislečih. Šele ko to zmoremo, smemo isto pričakovati od ljudi, ki so na drugačnih idejnih pozicijah.

Nimam vtisa, da denimo Renato Podbersič ml., Tamara Griesser Pečar ali Jože Možina tega ne bi zmogli. Nasprotno, pri vseh navedenih najdem kritične misli tudi na račun protirevolucionarne strani. Ker pa kot zgodovinarji odkrivajo in raziskujejo področja, ki doslej niso bila dovolj osvetljena in prihajajo na dan za »revolucionarno stran« neprijetna dejstva, se vse to potisne preprosto v kot »revizionizma« ali pa sploh ni odziva, enostavno se molči, molči in trobi svoje naprej.

Ne zmanjšajmo deleža pravih domoljubov pri osvoboditvi Slovenije

Vesel sem bil omenjenega članka Primoža Lampič v Slovenskem času še zaradi nečesa: tudi on nosi s seboj pomislek, ki ga bremeni, ko kritično pristopa k temi NOB. Zato najprej eksplicitno zapiše, da nikakor ne poskušamo zmanjšati deleža pravih domoljubov pri osvoboditvi Slovenije.

»Mnogi so si prostovoljno in v različnih vojaških enotah ali s svojo vsakovrstno diplomatsko, tajno ali civilno dejavnostjo na slovenskem ozemlju, v zamejstvu in v tujini po svojih najboljših močeh prizadevali za medvojno in povojno preživetje in osvoboditev slovenskega naroda ter pri tem niso zavestno in namenoma škodili civilnemu prebivalstvu in vojnim ujetnikom katerekoli od sprtih strani. Prav tako obžalujemo usodo tistih, ki so bili med vojno ali po njej zapeljani ali prisiljeni v nehumana dejanja, ne da bi se mogli brez škode za svoje življenje upreti nespametnim in zlonamernim ukazom«.

Tudi na Koroškem so nekateri zaverovani v »zgodovinsko resnico«

Vesel, pravim, da sem bil teh vrstic, saj nekaj podobnega nosim s seboj kot koroški Slovenec, če razglabljam in razpravljam o teh zadevah in sem kritičen do NOB tudi pri nas. Tisti namreč, ki bedijo nad svojo resnico, takoj pridejo z očitkom, da blatim trpljenje svojih rojakov, da se postavljam na protislovenske pozicije, da tudi jaz zganjam »revizionizem«. Tako imam tudi sam vedno potrebo, da se, preden grem v kritično presojo, najprej poklonim vsem, ki so brez ideoloških ozadij šli v boj proti zločinskemu režimu in pri tem tvegali svoje življenje ter ga mnogi tudi izgubili. Živim sredi potomcev nekdanjih izseljencev, gestapovskih ujetnikov, kacetnikov, partizanov in njihovih sodelavcev. Z njimi se poznamo, družimo in skupaj se borimo za obstoj naše narodne skupnosti na Koroškem.

In vendar se zavedam, da kritične osvetlitve tega dela naše zgodovine še ni. Nočem omalovaževati iskrenih namenov ne zmanjšati njihovega truda niti ne postavljati v senco njihovega trpljenja. Pred časom sem omenil, da na kulturnem področju danes pri nas, na Koroškem vlada prijazno sodelovanje in priznavanje zaslug drug drugemu. Ne velja pa to za nekatere, ki kakor v prvih časih po vojni na svojih proslavah glasno trobijo svojo resnico in obsojajo vsak drugačen pogled na polpreteklo zgodovino. Pač v maniri, ki ste je navajeni tudi v Sloveniji in v Italiji s strani nosilcev partizanske tradicije. Zdi se, da so prav ti predsednika Republike Slovenije ob spravnem dejanju v Bazovici psovali z »izdajalcem«.

Slovenski partizani so se borili tudi na Koroškem, a revolucije jim ni uspelo izvesti

Slovensko partizanstvo se ni začelo pri nas, na Koroškem, temveč na ozemlju današnje Slovenije. Začelo se je tedaj, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo in je Stalin dal prek Kominterne ukaz, da se ukine pakt, ki ga je avgusta 1939 sklenil s Hitlerjem. Komunistična partija je tedaj začela organizirati odpor, kar je za njo pomenilo tudi in predvsem komunistično revolucijo. Partizanski boj se je tako razširil prek Karavank in pri nas, na Koroškem, so se tvorile partizanske celice, ki so jim poveljevali komunisti. Skrbno so gledali, da bi jim boj na Koroškem ne ušel iz rok. Da na Koroškem ni prišlo do t. i. druge faze revolucije, se imamo zahvaliti predvsem dejstvu, da so se takoj po vojni partizani morali umakniti s Koroške.

Na Koroškem je partizanski boj seveda imel hude posledice za mnoge, ki so se vanj vključili, in za vse druge, ki so živeli na tem območju. Vsekakor pa so naši ljudje sodelovali predvsem kot odporniki proti krivičnemu in zločinskemu režimu brez misli na revolucijo. To misel pa so imeli njihovi voditelji. Po zmagi partizanske vojske se je v Jugoslaviji uvedel komunistični sistem, ki je bil za vse nasprotnike komunizma strašen. Zato mislim, da bi bilo za Zvezo koroških partizanov zdravilno in potrebno, da se od tega dela svojega boja ali od tega dela boja svojih tovarišev jasno distancira.

Tudi bi bilo dobro, če bi se Zveza koroških partizanov distancirala od vsega, kar so njeni posamezniki storili krivic ali iz osebnega obračunavanja ali pa že v misli na drugo fazo revolucije. Nekaterim bi tudi dobro delo, če bi se opravičili tistim, ki jih je partizanski boj potegnil v zlo, čeprav neposredno niso bili udeleženi. Na ta način bi si pridobili novo zaupanje in bi jim lahko verjeli, da so se borili proti krivici, ki se je drugim godila.

Partizanski zločin ga je odvrnil od slovenščine

Če se ohranja ta tradicija, pa bi se moralo, ko se že toliko ve tudi o krivicah in grozodejstvih, govoriti tudi o tem. Kdor tega ne omeni, mu ne verjamem, da se bori proti krivici. Če si v samici, če te ženejo v smrt, če ti odvzamejo imetje in čast, je to vedno nasilje, ne glede, kdo ti to nasilje povzroča. Sobrat mi je pripovedoval, da je v župniji imel starejšega moža, ki je silno sovražil vse, kar je slovenskega, in si je zato hotel pred smrtjo zagotoviti, da pri njegovem pogrebu ne bo nobene slovenske besede. Po njegovi smrti mu je hčerka pripovedovala, da je bil njen oče kot otrok priča, kako so partizani posilili njegovo mamo. Da, tudi pri nas, na Koroškem, so partizani že med vojno in po njej izvajali neprimerno nasilje ter pobijali posameznike in družine in si s tem naprtili krivdo.

Kaj se je godilo v kapelških grapah, še nekateri vedo, in tudi zakaj je sovraštvo do Slovencev na Djekšah tako veliko. Gospod Aleš Zechner, župnik v Železni Kapli, je vedel za veliko stvari in je med vojno in po vojni delal za spravo. Pokopaval je žrtve nacistov in žrtve partizanov. On je večkrat na dekanijskih konferencah zavzdihnil:

»Ko bi vi vedeli, koliko gorja so med vojno in po njej naši ljudje storili našim ljudem. Molimo za mir, spravo in odpuščanje.« 

Tudi jaz, kadar sem v Ljubljani, grem na Rožmanov grob in tam molim za narodno spravo. Naj svoj delež prispeva tudi to vsakoletno Romanje treh Slovenij na Višarjah, ki ima svoje korenine v dejavnosti vélikega Lamberta Ehrlicha, mučenca. Povezujmo se še naprej vsi, ki pripadamo istemu narodu in ki v višarski Materi Božji spoznamo mogočno priprošnjico, da bomo še naprej kljubovali vsemu, kar hromi in ustavlja življenjski utrip našega naroda.

1 komentar

  1. Odličen prispevek o zlorabi termina NOB za ideološko uveljavljanje vodij tega gibanja. Duhovnik na Koroškem g. Janko Krištof je opozoril na zlorabo tega termina za oblastništvo in povojno nasilje, ki smo ga bili deležni Slovenci.
    Prav bi bilo, da se tega zavedamo in v spomin na 23. avgust spominski dan pakta proti Evropi med Stalinom in Hitlerjem opozorimo na zločinski akt dveh vodij držav za uvedbo nasilja. To smo Slovenci dolžni storiti za ozavestitev zla, ki smo ga bili deležni z strani obeh državnih vodij in prekinemo ideološko zlagano dejavnost.

Comments are closed.