Splave opravljajo, odkar obstaja civilizacija

0
Deklaracija za življenje izpostavlja, da se človeško življenje začne s spočetjem in da mora biti varovano od spočetja do naravnega konca, da imajo rojeni in nerojeni otroci enako človeško dostojanstvo, da je treba do staršev v stiski pristopati s sočutjem in jim pomagati reševati stisko.

Večkrat slišimo, da so se v starem Egiptu in Mezopotamiji ženske izogibale rojevanju večjega števila otrok, stari Grki proti koncu obstoja antične države skoraj niso več imeli otrok; stari Rimljani so nezaželene otroke izpostavljali. Drugačen pogled na družino in otroke je prineslo šele krščanstvo.

Kaj se je dogajalo v srednjem veku, lahko navadni smrtniki samo slutimo, več bi veseli povedati zdravniki, ki se ukvarjajo tudi z zgodovino kontracepcije, in tisti, se ukvarjajo z zeliščarstvom, kajti znanje o tem gre iz roda v rod. Kar nekaj rastlin obstaja, ki lahko povzročijo ali krče maternice in s tem prezgodnji porod ali odmrtje razvijajočega se otročička. O tem se do pred nekaj desetletji v javnosti ni veliko govorilo, se je pa za to vedelo.

Ko smo se nekoč pogovarjali s prijatelji o teh stvareh, je nekdo od omizja povedal, kaj je svetovala soseda njegovi mami, ko je bila četrtič noseča: »Si spet noseča? To samo skočiš s peči pa nisi več.«

Tudi ko sem raziskovala življenje v vasi Praše, so povedali, da so vedeli, kdo in kdaj in kje je opravljal splave. Hotene, seveda. In ti ljudje, ki so jih delali, si s tem niso prislužili ugleda. Tudi Milena Miklavčič piše o tem v svojih knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače.

Do pred kratkim so ljudje zaradi splava le tiho trpeli, niso imeli možnosti, da bi bolečino izrazili in bili deležni terapije, kot je to možno zdaj.

Prizadevanja za legalizacijo splava

Ko sem – recimo temu po službeni dolžnosti – brskala po sto let starih časopisih, sem večkrat naletela na članke s podatki o tem, da so si nekatere družbene skupine tudi v Sloveniji, pravzaprav takrat Dravski banovini, prizadevale za uzakonitev splava. Tako je bil v Slovencu z dne 1. novembra 1924 na strani 9 objavljen obsežen članek z naslovom Socialni vestnik. Abortus artificialis, ki povzema članke, objavljene v drugih strokovnih ali znanstvenih revijah Slovenski pravnik, Bogoslovni vestnik, Čas … O tej temi so seveda lahko brali tudi v Jutru, Slovenskem narodu in Ženski, seveda s popolnoma drugačnega zornega kota kot v Slovencu in omenjenih strokovnih publikacijah.

V Slovencu je pisalo tudi, da si močno prizadevajo za uzakonitev splava v Švici in Nemčiji, podpornike imajo tudi v Avstriji in Češkoslovaški, medtem ko je v Rusiji splav že dovoljen.

V Sloveniji je dovoljen od leta 1952 dalje.

Kaj je splav?

Če smo čisto natančni in se zavedamo, da se človekovo življenje začne s spočetjem, potem je splav umor. Je umor človeka, ki se ne more braniti, ker je premajhen, premalo razvit, še ne more govoriti, nikakor pa ne more uiti. Za marsikatero žensko, pravzaprav par, predstavlja nenačrtovana nosečnost stisko, ki je velikokrat ne zna rešiti, včasih je niti ne želi reševati dolgoročno, ampak se odloči za hitro rešitev – splav. Kaj lahko povzroči takšna hitra rešitev, je zdaj že mogoče prebrati na spletnih straneh Zavoda Živim, duhovnih vaj Rahelin vinograd, Sara centra za ženske, 24kul.si pa še kje, kjer je objavljenih kar nekaj pričevanj o tem, kako težko so si mame, očetje in drugi družinski člani opomogli od posledic splava.

Prizadevanja za preprečevanje splavov

Dolgo se je lahko za te težave le molilo; v slovenski javnosti se ni govorilo o tem, kaj lahko splav povzroči, v zadnjem času pa postajajo glasovi o tem vse glasnejši. Spomnimo se, koliko prahu je dvignil plakat Zavoda Živim na avtobusih in drugih javnih mestih ali predvajanje dokumentarnega filma o dogajanju v maternici noseče ženske v središču Ljubljane.

Spletni portal 24kul, ki ga izdaja Zavod za družino in kulturo življenja, je objavil obvestilo, da bo organiziran Pohod za življenje, na praznik fatimske Matere Božje pa se je začelo podpisovanje deklaracije za življenje. Načrtovano je bilo, da bo Pohod za življenje v soboto, 23. maja, vendar je bil zaradi epidemije prestavljen, vsekakor pa se podpisuje:

Deklaracija za življenje, s katero se podpisnik strinja, da se človeško življenje začne s spočetjem in da mora biti varovano od spočetja do naravnega konca, da imajo rojeni in nerojeni otroci enako človeško dostojanstvo, da je treba do staršev v stiski pristopati s sočutjem in jim pomagati reševati stisko.

Zakaj se mi Deklaracija za življenje zdi pomembna?

Sem poročena in mama, rodila sem osem otrok. No, seveda tudi nosila. Z možem nisva vseh načrtovala takrat, ko so prišli, vsekakor pa sva jih sprejela in se jih razveselila. Zame so bile nosečnosti poseben, najlepši čas; otroka sem čutila, z njim živela; opazovala sem razlike med posameznimi otroki – seveda že v nosečnosti, ne le po rojstvu.

Imela sem tudi spontan splav. Ni mi bilo vseeno; ko sem takrat doživljala smrt nerojenega otroka, sem še globlje dojela, kaj lahko v ženski povzroči hoteni splav. Globoko čutim z njimi. Vse pa vabim, da o tem razmišljamo, se pogovarjamo, čutimo drug z drugim …

Vabim vas tudi, da podpišete Deklaracijo za življenje in se udeležite Pohoda za življenje, ko bo čas zanj. Datum bo pravočasno objavljen.