Trideset let po osamosvojitvenem plebiscitu nam vsiljujejo plebiscit za Karla Erjavca, že od/po/slovljenem politiku, ki hoče biti predsednik vlade s štirimi poslanci svoje stranke, na parlamentarnih volitvah pa je dobil blizu štiristo glasov. Moč demokratične legitimacije izzivalca ni pomembna, ključno je vreči Janšo.
Janezu Janši že dolgo očitajo to in ono, ga obtožujejo, ga tudi zaprejo. Vendar njegov problem ni njegova govorica niti preteklost, značaj niti politika, niti ne čivkanje niti neko pismo. Problem je, da je predsednik vlade z veliko močjo. Lahko ne bi čivkal niti pisal pisem, bi bil bolj nasmejan in prijazen, lahko bi se spreletaval kot angelček, pa mu ne bi nič pomagalo. Globoko ozadje ga je označilo/etiketiralo in ga ne mara videti tam, kjer ta čas je. Prečrtalo ga je.
Plebiscit za Karla Erjavca, ki so ga odslovili, poslovil se je, zdaj pa ga je spet vrglo nazaj
Trideset let po osamosvojitvenem plebiscitu nam vsiljujejo plebiscit za Karla Erjavca, že od/po/slovljenem politiku, ki hoče biti predsednik vlade s štirimi poslanci svoje stranke, na parlamentarnih volitvah pa je dobil blizu štiristo glasov. Moč demokratične legitimacije izzivalca ni pomembna, ključno je vreči Janšo. Tisti, ki so se sami poslovili od oblasti in odprli pot Janševi vladi, izmed sebe niso mogli ali hoteli izbrati kandidata za mandatarja, za nekaj časa so se igrali z imenom Jožeta P. Damjana. Kako resno je bilo njegovo podjetje, kažejo njegove izjave o veselju, ki bi ga imel, če bi komu drugemu uspelo zbrati 46 glasov (prosto po Marjanu Šarcu).
Opozicija pričakuje od nas religiozno stopnjo zaupanja: verjeti bi morali, da bodo pod novim mandatarjem zmogli tisto, kar jim ni šlo pod prejšnjim; sodelovati bi morali in biti enotni.
Čeprav je blizu Božič, moja vera ne kaže moči v tej smeri. Zaposlili so nas z bojem za golo oblast, v kateri interes nacije ne pomeni veliko. Lahko bi se nam zgodilo, da bi imeli vsaj tri vlade na podlagi istih volitev.
Smo sredi trdega boja proti še vedno močni epidemiji, vendar to za opozicijo očitno ne igra nobene posebne vloge. Niti ne dejstvo, da se pripravljamo na predsedovanje EZ. Igra moči je pomembnejša.
Bodo ljudje končno dojeli, kaj pomeni nedokončana demokratična tranzicija?
Nadaljevanka o KUL-u spravlja v senco vse drugo. Filozofija opozicije je jasna: dobro in prav je tisto, kar škoduje Janši. Kaj škoduje državi, jih ne zanima.
Lahko bi jih zanimalo vsaj, kaj škoduje njim. Prepričan sem, da slepi in grobi, politično patološki antijanšizem slabi tudi same njegove nosilce in perspektive, medtem ko Janšo prej krepi.
Ta igra kaže, kako zares gre. Zvijanje rok in hrbtenic ne bo virtualno, kot bo marsikaj drugega v božičnem času.
Nikakor pa si ne bi želel, da bi bila prihodnost Slovenije odvisna od nekaj vabljivo ponujenih stolčkov ali celo prirastka na kakšnem transakcijskem računu.
Mogoče bo ta tako očitna igra moči pomagala ljudem bolje razumeti, kaj pomeni nedokončana demokratična tranzicija. Priča smo podaljšku igre, ki smo jo gledali v času enopartijskega režima in v kateri so veljali samo naši.
Pred tridesetimi leti smo se demokratično, plebiscitarno odločili za samostojno in demokratično slovensko državo, tudi zato, da bi bili vsi naši. Demokracija pa je zato, da se lahko kaj spremeni, sicer se bomo sesirili.
Tega nisem napisal v bran Janši, ampak za zdravje in normalnost naše demokracije.
Predlagam, da se opozicija odpove guganju slovenske barke, nas sredi bolezni ne spravlja v nestabilnost, ampak se dobro pripravi na volitve.
Pa lep pozdrav, vesel Božič in vse dobro v 2021!
