Naj bo problem kar koli, levica bo rekla, da je kriv sistem in da ga je treba zamenjati. Pa naj gre za drugo svetovno vojno, hladno vojno, študentske nemire 1968, gospodarsko krizo 2008, za podnebne spremembe, epidemijo covida-19 ali pa za rasne konflikte v ZDA. Zamenjati kapitalizem s socializmom ali čim, kar se sliši bolj »pravično« in je manj diskreditirano. Edini dogodek, ki je res pripeljal do menjave sistema, pa je bil padec Berlinskega zidu leta 1989. In ta je padel na drugo stran, kot naj bi padali sistemi zaradi naštetih izgovorov.
Vsakih nekaj mesecev nov izgovor
Novi izgovori za menjavo sistema se pojavljajo tako hitro, da jih kolumnisti komaj dohajamo. Ta kolumna je še o idejah, da menjavo sistema terja pandemija covid-19. »Terja« v smislu tiste marksistične nujnosti vrtenja kolesa zgodovine. Ki je seveda zabloda. Zgodovina se nikamor ne vrti niti nima nobene smeri, razen tiste, da uspešno na dolgi rok raste, neuspešno pa na dolgi rok odmira. Da bi se moral sistem menjati zaradi sistemskega rasizma, to še pride na vrsto, ampak dajmo času v avtonomnih antifašističnih conah po ZDA čas, da se pokažejo v vsej svoji zmoti.
Med epidemijo smo brali razmišljanja, kako je vendar mogoče, da so tisti, ki so škodljivi (npr. finančniki) plačani bolje od tistih, ki so koristni, celo nepogrešljivi, recimo medicinske sestre (vir). Kako je vendar mogoče, da družba slabše plačuje tiste, za kateri meni, da so bolj koristni (recimo čistilke v bolnišnici), kot tiste, ki menda delajo škodo (recimo davčni svetovalci). Vse skupaj izpade precej bistroumno, dokler ne postavimo manj čustveno nabitega primera: kako je mogoče, da je klobasa dražja kakor kruh, če pa je kruh vendarle dosti bolj pomemben za preživetje.
In seveda: menda smo se med epidemijo navadili, kaj je res pomembno in vredno v življenju, zdaj pa naj bi se sistem obrnil na glavo. Zadeve postanejo kristalno jasne v trenutku, ko izstopimo iz zablode, da imajo reči neko vrednost same po sebi, da imajo vrednost same v sebi, in dojamemo, da vrednost določa menjava. Če imate zaščitno masko raje kot pet evrov, potem je maska za vas vredna vsaj pet evrov. Če imate pet evrov raje kot masko, potem maska za vas ni vredna celih petih evrov. Isto velja za kruh, potico, klobase, uro dela davčnega svetovalca ali uro dela snažilke v bolnišnici.
Sistem določanja vrednosti odlično deluje, in če ga bomo kaj spreminjali, se bo zgodilo isto kot posod, kjer so modreci določali, koliko je kaj vredno – tiste zadeve je bilo premalo, če je bila predpisana prenizka vrednost (npr. kave v SFRJ) ali preveč, če je bila predpisana previsoka vrednost (npr. delavcev, ki bi delali za minimalno plačo).
Finančni trgi in finančniki skrbijo, da mehanizmi določanja vrednosti čim bolje delujejo, in seveda bi se komu zdelo, da je današnji kapitalizem preveč pod vplivom finančnih trgov. Pod vplivom katerih trgov naj bi pa bil? Tistih, ki anketno določajo, ali se ljudem zdijo bolj koristni gasilci ali politiki, in bi temu primerno oblikovali plače?
Obojestransko zadovoljstvo
V krščanski moralni tradiciji je nekaj ljudskega nezaupanja v trgovce in finančnike, ki merijo trak na vatle, potem si pa kupijo graščino. Za pravo delo velja okopavanje na polju ali kovanje v kovačnici, ne pa, da nekdo poceni kupi in dražje proda ali, še huje, da posodi denar in bi ga rad več dobil nazaj. In če kdo posodi sto, da bi dobil čez leta sto deset, to samo pomeni, da ima raje čez leta sto deset kot danes sto. In kdor si izposodi, ima raje danes sto kot čez leta sto deset.
In kar je pri vsem skupaj najlepše: vsakič posebej sta oba zadovoljna. Kupec in trgovec sta po prodaji oba zadovoljna. Kupec ima raje klobaso kot denar, trgovec da ima raje denar kot klobaso. Delodajalec ima raje delavčevo delo kot denar, delavec pa ima raje denar kot prosti čas. Nikogar ni treba spraševati, kaj je dobro in koristno in kaj ni. Več kot se menja, več je zadovoljnih ljudi, ker so po vsaki menjavi na boljšem. Sicer ne bi menjali. To so dejstva.
Propaganda, ki nam jo ob tem vrtijo »napredne« sile, pa je, da s tem ne smemo biti zadovoljni. Da moramo že kje do koga ali česa gojiti zamero in biti nesrečni. In smo spet pri dveh različnih pogledih na svet – konservativnem, ki pravi, da je svet v glavnem v redu, in progresivnim, ki pravi, da je v glavnem zanič. In da je treba sistem menjati.
Zadovoljstvo je bolj verjetno, če je mogoče izbirati med trgovci, klobasami, kupci, delavci in delodajalci. In da je izbira svobodna. Da imaš izbiro, kaj in kje kupuješ, in izbiro, kaj in kje delaš. Prisila prinaša krivice in nesrečo. Zato tako poudarjamo »odprto in svobodno« tržno gospodarstvo.
Recipročni altruizem
A vseeno se najdejo »dobrosrčneži«, ki pravijo, da bi morali lastnino oz. kapital uporabljati bolj družbeno odgovorno. Kaj je odgovorno, bi verjetno spet izvedeli iz ankete. Namesto da bi se kapitalist prosto odločil, ali bo dobiček zapravil ali pa ga vložil zato, da bo prihodnje leto zaslužil še več. In zaslužil bo, če bo delal kaj koristnega, kar bodo kupci imeli rajši kot svoj denar. Če bo torej z lastnino ravnal tako, kot hočejo drugi posamezniki, in jih osrečeval. Recimo jo vložil v mesnico, in če bodo ljudje kupovali klobase, bo s tem mnogim naredili veselje in bo to nadvse »družbeno odgovorno«.
Seveda bo kdo rekel, da ni pravično in solidarno, da nekdo ima mesnico, nekdo drug pa ne; po epidemiji bi zgradili sistem, ki bi bil bolj pravičen in solidaren. In kjer ne bi bilo mesnic, ker tudi mesa in klobas ne bi bilo. Pri nas se je razpaslo, da sta besedi enakost in pravičnost sopomenki, kar pa je zgolj posledica dolgotrajne indoktrinacije v šoli in spomin na družinsko okolje, kjer je res pravično, da če en otrok v družini dobi liziko, jo dobijo vsi.
Pravičnost in solidarnost pa v resnici pomenita recipročni altruizem – pripravljen sem kaj narediti za drugega, če bodo tudi drugi kaj naredil zame. Bolje se obnesejo družbe in sistemi, kjer smo drug drugemu pripravljeni kaj dati tudi v primeru, da ne gre za menjavo. Posebej kadar gre za preživetje. Recipročno medsebojno skrb dojemamo kot pravično. Nepravično se nam zdi izkoriščanje tega – življenje na račun drugih brez resnične potrebe.
Več ko je stvari prepuščenih svobodnemu trgu, manj je izkoriščanja, več je menjav, ki se zgodijo v obojestransko zadovoljstvo, in večja postaja pogača, ki si jo delimo. Če se komu zalomi in nima za preživetje, pa mu moramo pomagati. Človeškim skupnostim se je to skozi zgodovino obneslo in konservativci nismo za to, da se menja, kar deluje. Če je kak vulgarni liberalec izračunal, da se to ne splača, gledamo na to s podobnim nezaupanjem, kot če bi se kak socialist domislil, da bi tudi barvne televizorje, ne samo kruha, morali deliti bolj solidarno.
O drugačni, humani ekonomiji veliko govori tudi papež Frančišek. Ideja, da je Cerkev ločena od države in da se Bogu daje, kar je božjega, in državi, kar je cesarjevega, ima večplasten pomen. Božje kraljestvo ni od tega sveta in vloga Cerkve ni v tem, da osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi ljudi pripravljala na večnost. Ukvarjati se mora s tem, da smo dobri ljudje, ne da bomo imeli dobro državo ali nov politični sistem, ki bo »delal dobro« namesto ljudi.
Tržna ekonomija je humana, kolikor zadovoljuje interese ljudi. So pa ljudje pozabili, da so pohlep, napuh, požrešnost, lenoba, zavist … grehi. Če bodo ljudje manj grešni, bodo tudi manj grešili v ekonomiji. Tako pa je občutek, da so nekateri grehi postali kreposti, npr. zavist in lenoba.
Skratka
Prav nobenega razloga ni, da bi zaradi pandemije spreminjali gospodarski in družbeni sistem. Nasprotno, še bolj je to kombinacijo inovacij in investicij treba podmazati, da bo odkrila in dala na voljo zdravila in cepiva za bolezni; ter zelene tehnologije, ki bodo upoštevalo tudi ceno onesnaženega okolja.
