H. Jaklitsch: Berlinski zid je padel, zdaj je na vrsti še zid v glavah

22
1139

 

Jugonostalgiki imajo Berlinski zid v srcu.

Berlinski zid, postavljen leta 1961, je bil pred tridesetimi leti porušen. Čeprav sem bila takrat stara komaj kaj več kot deset let, se dobro spominjam podob ljudi, ki so tiste novembrske noči zid poskušali podreti celo z golimi rokami. Zid je bil zanje vidno znamenje zapora, postavljen, da ne bi mogli pobegniti iz »raja«, zato so ga hoteli odstraniti Čimprej in dokončno. Tisti, ki so bili toliko desetletij za železno zaveso, so upali, da bodo z odstranitvijo fizičnega zidu končno osvobojeni diktature komunizma ter da je tudi zanje napočil čas, da zaživijo svobodo, demokracijo pa tudi blagostanje Zahodne Evrope.

Rdeči oblastni sistem desetletja v glavah in srcih gradil utrjene zidove

Takrat najbrž ni nihče čisto resno pomislil, da je rdeči oblastni sistem desetletja poprej tudi v glavah in srcih gradil utrjene zidove. Danes se zdi, da so mnogi podcenjevali moč indoktrinacije totalitarizma, ki je trajal najdlje in prinesel največ žrtev. Če bi bilo drugače, bi bila takrat lustracija verjetno povsod nekaj popolnoma samoumevnega in pričakovanega.

Indoktrinacija je bila torej bolj uspešna in predvsem globlja, kot so si mislili; toda najhujša je bila tam, kjer je kornunistični oblasti uspelo prepričati ljudi, da živijo bolj svobodno, bolj liberalno in bolj odprto kot druge države za železno zaveso. Tam je lahko totalitarna oblast še bolj učinkovito gradila zidove v glavah in utrjevala obzidja v srcih, saj so se ljudje ob skopo in zelo skrbno izbranih drobtinicah navidezne demokracije počutili bolj varni in predvsem bolj svobodni, s tem pa tudi bolj dojemljivi za manipulacije oblasti.

Nočemo priznati, da nas je Berlinski zid zaznamoval

In prav to se je zgodilo pri nas. Medtem ko se večina nekdanjih vzhodnih držav javno sooča s posledicami rdeče ideologije ali vsaj ne zanika, da je bil berlinski zid tudi njihova stvarnost, mi nočemo priznati, da je ta isti zid zaznamoval tudi nas. Zato pa pri nas v mnogih glavah zid še kako trdno stoji. Skoraj v posmeh vsem žrtvam tega zidu (tudi tistih, ki so bili na naši meji ustreljeni še konec 80. let) je naslednica Komunistične partije na isti dan organizirala svoj kongres, obarvan. s simboliko in besedičenjem prav tiste ideologije, ki je ta zid postavljala. Zaradi tega zidu v naših glavah se ne zmoremo soočiti z ideološko monolitnostjo, v katero smo že toliko desetletij prisiljeni in ujeti; ta se preko vsega javnega (šola, mediji, kultura, sodstvo) celo prenaša na mlajše rodove. Zato tudi tak strah pred nekaj šolami, iztrganimi temu neposrednemu vplivu, ali pred zasebno pobudo.

Toda še hujši je zid, ki jim ga je uspelo zgraditi v mnogih srcih. Ta zid je namreč še bolj neviden, še bolj neotipljiv. Proti zidu v glavah se lahko borimo z močjo argumentov. Tistih argumentov, ki izhajajo iz resnice. Res je, da jih moramo znova in znova ponavljati, toda razpoke so vendarle že vidne. Samo pomislimo: zločina Hude jame nihče več ne zanika; če bomo vztrajni, bo prišel tudi čas, ko ne bo več zanikan niti zločinec, niti vzrok. Toda boriti se proti zidu v srcu je boj proti fantomu, zato je ta boj (skoraj) nemogoč.

Jugonostalgiki imajo Berlinski zid v srcu

To so tisti, ki svoj pretekli svet vidijo na barvni strani berlinskega zidu, čeprav tam pravzaprav nikoli niso bili. Ti v sebi gojijo nerazumno, čustveno in idealizirano podobo nečesa, kar ni obstajalo. Toda znotraj tega zidu so poraženci zmagovalci in strahopetci heroji. Znotraj tega zidu imajo njihovi preboji pridih uspešnosti. Prav zato ga nočejo podreti. Ta zid, ki je ena sama utvara, en sam privid, bo najteže porušiti. Vsakič, ko se morda odkrhne en sam drobcen košček tega zidu, že zaslutijo, da to, kar je znotraj, ni resnično. Toda ker je prav na tem njihovem notranjem obzidanem svetu zgrajena vsa njihova bit, vse njihovo življenje, je njihov boj, čeprav popolnoma nerazumen, neizprosen. Toda ko taki odločajo, imamo nepokopane žrtve rdeče zvezde. Ko taki vodijo, imamo socialistično deželo, ki si dornišlja, da je paradiž. Ko taki govorijo o ljubezni do naroda in domovine, kmalu ostanemo brez naroda in brez domovine.

Berlinski zid je torej padel. Zdaj je treba podreti še zid v glavah. Šele ko bo ta padel, lahko upamo, da se bo začel krhati tudi tisti v srcih.

Vir: Slovenski čas, november 2019

22 KOMENTARJI

  1. Vera v dogme poraja in ohranja zidove v glavah in srcih. Dogem je več vrst in tudi zidov je več vrst. Človek, ki podlega enim dogmam, nagiba k temu, da podlega tudi drugim. Od tod predsodki raznih vrst, ki izkrivljajo stvarno stanje in škodujejo sebi in drugim. Običajno se z zidovi povezujejo še nizke strasti in zmeda je popolna.

    Nasprotje temu je iskanje resnice na osnovi svobodnega mišljenja s svojo glavo in s tolerantnim srcem. Potem zidovi razpadejo, a to mora urediti vsak sam.

  2. Berlinski zid je samo v glavah desničarjev in njim podobnim. Nikoli noben levičar ne začenja teme berlinski zid, to je v ekskluzivni domeni desničarjev. To je ena od njihovih svetih krav. Helena Jaklitsh a ti veš, da so iz raznih kapitalističnih rajev ravno tako bežali ljudje. Iz Italije je odšlo po vojni več kot 2.000.000 Italijanov, iz Španije in Portugalske je šlo takoj, ko je padel fašizem 530.000 in 750.000 ljudi. Koliko jih je odšlo za časa fašizma. Iz Jugoslavije je svobodno odšlo v tujino nekaj če z 1.000.000. Ni bilo nobene zavese ali berlinskega zidu. To, da so rušili zid z golimi rokami, bi se čisto lahko zgodilo tudi nam, če ne bi bilo Tita, komunistov in partizanov. Ti so postavili temelje svobodne in samostojne države Slovenije. Temelji so bili zgrajeni s Ustavo iz leta 74. Kaj bi dali danes Katalonci, da bi imela Španija tako Ustavo. Nihče v Sloveniji ni jugonostalgik. So pa ljudje v večini hvaležni, da smo po koncu 2. SV obdržali suverenost. Da ni bilo Sovjetov, ki nam bi ukazovali in postavili svoje aparatčike. Janez Janša bi zagotovo bil tak aparatčik, ker je bil zagrizen komunist in še danes ima v glavi negativne komunistične metode. Koliko ljudi je bilo ubitih na meji leta 1980? Eden in še ta zato, ker se ni odzival na klice vojske. A veš koliko ljudi so ubili v letih 80 v ZDA, ker so niso odzvali na klice policije? Jaz si predstavljam, da nekaj tisoč. Ko bo padel v glavah vas desničarjev berlinski zid, ko ne boste za vse slabo iskali vzroke v rajnki YU, ko boste ugotovili, da je bila YU mati države Slovenije, takrat nam bo vsem lepše. Danes ste najbolj razdiralna sila v Sloveniji. Hvala bogu, da vas je malo. Okrog 10%. Helena poruši zid v svoji glavi, boš bolj svobodna in lepše boš živela.

  3. Da seveda ne omenjamo, da imamo v tej “poplavi svobode” na funkcijah precej bolj trdno abonirane politike, kot so jih imeli najbolj zakrknjeni režimi. Prvak SDS je na svoji funkciji že od leta 1993, tako da bo po neprekinjenosti zasedanja vodstvenega položaja kmalu prehitel osebnosti, kakršne so Mao, Stalin, Hitler, Lukašenko in podobno. Morda mu kmalu uspe ujeti samega Fidela.

  4. Avtorica je napisala zdravorazumski članek, ki je spodbuda za aktivno delovanje v duhu ideološkega čiščenja naših glav. Samo zdrav razum in resnicoljubje je rešitev za izhod iz ideološke zaverovanosti.
    Zivo in L.Erzen sta čista ideološka zasvojenca, ki ne sodita v ta portal komentatorjev.
    Naj živi zdrava Slovenija in suvereni domoljubi in rodoljubi.!

  5. Recept za komunistični raj je jasen, izdelali so ga broz, komunisti in partijska vojska (= partizani). Pobiješ najmanj deset odstotkov intelektualne in gospodarske elite in z zastraševanjem opereš možgane malo manj elitnemu narodu. Opranost možganov in vsesplošna zastrašenost se potem dedujeta kot v Sloveniji. S tem ti je odprta pot do večnega vladanja ali splošnega propada države, na katerega ne bo več treba dolgo čakati.

Prijava

Za komentiranje se prijavite