Pametne ženske vodijo svet, feministke pa jim pri tem škodijo

3

Počasi pa bo vendarle moralo priti do zavedanja, da bodo namesto naših fantov, ki že bežijo od agresivnih deklet (te si vendarle želijo fantov), prišli taki, ki se o enakopravnosti ženske ne bodo hoteli niti pogovarjati. Se bojim, da se bo našim ženskam zelo hitro kolcalo po tistih moških, ki jih danes tako rade šimfajo. In spet bodo nezadovoljne, samo bolj po tiho …

Verjetno bodo mnogi porekli, da v tem prispevku stopam na nevarna tla. Feministke so hude in ne odpuščajo. Dr. Žiga Turk se je že opekel, porečete. Feministke so zelo senzibilne za kakršno koli kritiko ideje feminizma in hitro občutijo kritiko kot napad. Glede na današnje razmere, čutim potrebo, da napišem še o svojem pogledu na ženske, saj se zavedam, kako pomembne so ženske za obstoj in delovanje družbene skupnosti.

Ženske so s težavo poskrbele za preživetje svojih otrok

V resnici šibkejši spol zelo cenim, kar nakazuje že prvi del izjave: pametne ženske vodijo svet. Ne bi tu posebej našteval pomembnih žensk, ki so iz ozadja vodile tokove zgodovine. Po navadi so bile razglašene za čarovnice, ki so zacoprale svoje može oz. s spletkami vodile svoje sinove do vladarskega žezla, kot npr. Agripina, Barbara Celjska, Ann Boylen, Katarina Medičejska, Zofija Bavarska ali v prejšnjem stoletju Margareth Thacher kot voditeljica svobodnega sveta in danes kanclerka Angela Merkel ipd. Vendar so po mojem od njih mnogo pomembnejše tiste manj znane, ki so v resnici celoten zgodovinski čas morale krmariti med Scilo in Karibdo, da so ohranjale družino tako, da je preživelo vsaj nekaj potomcev. To je bilo brez pomoči partnerja skorajda nemogoče, zato so velikokrat mnoge morale marsikaj pretrpeti.

Moškim ni lahko razumeti ženske narave.

Nikoli ne bom pozabil izjave Willija iz nadaljevanke Alf, ki je na vprašanje vesoljčka Alfa, ali razume, zakaj je Willijeva žena Ana reagirala tako, kot je, odgovoril, da žene ne moreš razumeti, imaš jo lahko samo rad. S to njegovo izjavo se zelo strinjam, vendar imam občutek, da imajo ženske enake težave z razumevanjem moških. In to ni nič narobe. Narobe je samo takrat, ko smo prepričani, da lahko vse razumemo in ustrezno popredalčkamo, pa naj to počne Freud ali naš dvakratni magister Roman Vodeb. Ampak nekaj pa le lahko izpostavim: ženske nikoli niso zadovoljne z obstoječim stanjem. Stalno imajo ideje, kako bi bilo treba določeno stvar spremeniti. Pa ne v službi. Tam so po navadi pridne in težijo k ohranjanju statusa quo. Da ne bo pomote. Govorim o povprečnih predstavnicah šibkejšega spola in njihovem pristopu v zasebnem življenju.

Nikoli niso zadovoljne

Doma nikoli ni nič zadosti dobro. To običajno ponazorim z naslednjo primero (po Darwinu, ne po Svetem pismu): »Če ne bi bilo žensk, bi verjetno še vedno sedeli na drevesih in jedli banane. S stalnim nerganjem, da so na sosednjem drevesu boljše banane, končno možak sestopi z drevesa in shodi. In zgodovina se je začela.« Prepričan sem, da mnogi ne bi gradili hiš, kupovali večjih stanovanj, obnavljali stanovanj, iz preprostih hramčkov pri vinogradih delali razkošnih vil, vikendov na morju ipd., če jih njihove žene (partnerice) ne bi stalno kljuvale po možganih s svojim nerganjem in spodbujanjem, da bi bilo to pa res fajn.

Tega nenehnega nezadovoljstva žensk res nisem prvi prepoznal. To je v svoji utopiji Kakor napravi stari, je zmerom prav, popisal že znameniti Hans C. Andersen. Res je sicer, da če daš to besedilo kot učno gradivo svoji ženi, tega ne razume, ampak poskusiti ni greh. Šalo na stran. V resnici je to stalno nezadovoljstvo z obstoječim stanjem gonilo tehnološkega razvoja. Tehnološki razvoj pa seveda posledično prinese tudi velike posledice v družbi. In ravno tehnološki razvoj je ženskam v mnogočem olajšal osnovno poslanstvo: skrb za potomce. Ker so potrebovale manj časa za gospodinjstvo, jim ga je več ostalo, zato so dobile tudi možnost, da same preživljajo sebe in svoje potomce. To zadnje so nekatere v svojem navdušenju nad novimi možnostmi pognale v neslutene razsežnosti.

Sufražetke, kot so imenovali prve feministke, so se sprva bojevale predvsem za svojo enakost z moškimi (tako na fizičnem področju kot na umskem). To je bil začetek mogočnega boja zadnjih 150 let.

V tem boju so bile do danes izjemno uspešne in izbojevale so mnoge pomembne bitke. Najbolj napredne pa so šle po mojem celo malce predaleč.

Enakopravnost je dosežena, najbolj agresivne ženske pa so šle malce predaleč

V zahodnem, treba je poudariti krščanskem svetu, jim je to uspelo doseči za večino žensk. Neumno je kar naprej poudarjati, da ženske niso enakopravne (plačilo, gospodinjski opravki, prosti čas zase, ukvarjanje s športom ipd.), ampak se to kljub temu kar naprej ponavlja. Feministične voditeljice so s svojo agresivnostjo nas, moške, porazile tako močno, da se več ne branimo. Vsaka naša obramba je označena za mačistično, fašistično, klerikalno in bog si ga vedi kakšno še.

Ženske so vedno vplivale na svoje moške (može, sinove), obenem pa tudi na svoje hčerke. Če so nekoč skušale moške napraviti močne, da bodo sposobni braniti svoje družine in svoje hčerke, da bodo enako kot one same zmogle poskrbeti za preživetje svojih potomcev, danes iz svoj mož delajo poslušne pajace, iz sinov pomehkužene, neodločne, razvajene, egoistične osebke, ki nimajo svoje volje. Svojim hčerkam pa so vzor, kako je treba obvladovati svoje moške ali pa se jim zaradi udobnejšega življenja povsem odpovedati. To zadnje vodi bodisi v enostarševske družine, življenje brez potomcev ali pa se organizirajo še drugače.

Otroci danes bolj potrebujejo starše kot kadar koli v zgodovini

Drugače povedano, skladno s preprostim razmišljanjem je v ospredju njihovo trenutno ugodje. Ob tem ne pomislijo, da so moškim odvzele ključno vlogo: braniteljev njih in njihove družine oz. celotne skupnosti. In so sedaj pravilno ugotovile, da takih moških ob svoji sorazmerno dobri premoženjski situaciji sploh ne potrebujejo. Pa nas res nič ne potrebujejo? Ključni produkti družine otroci mi s svojo zbeganostjo v sedanjem času kažejo drugačno sliko. Zato bom tu podal še naslednjo misel:

»Nikoli v zgodovini družina ni bila tako pomembna kot danes, pa nikoli ni bila tako malo vredna.«

Otroci, ki danes zaradi daljšega šolanja odraščajo mnogo dlje kot nekoč, pogrešajo tako mame, ki so vedno bile zatočišče za tolažbo in čustveno zaščito, kot očete, ki so vsaj večinoma bili ključni za postavitev okvirjev, v katerih naj bi se otroci gibali v življenju (pravila igre in sankcioniranje v primeru kršitev).

Ko mama nadomesti očeta kot avtoriteta v družini in ko oče kot tolažnik nadomesti mamo (zamenjani vlogi), to ni dobro sporočilo za prihodnost.

Da o vseh drugih možnih družinah sploh ne govorim, ker so tam vloge še mnogo bolj zahtevne. Jih pa na žalost močno podpirajo najbolj agresivne feministke. Če človek samo omeni, da to ni najbolj pametno ravnanje, pa pogosto histerično ponorijo.

Da ne bo pomote. Izjemno spoštujem ženske in ne maram neodgovornih moških

V praksi to pomeni, da nimam težav z ženskami in jih z veseljem podpiram na njihovi poti tako zasebno (doma ženo) kot tudi na delovnem mestu (so zmeraj boljše kot povzpetniški mamini sinčki).

Tudi če moški prevzame skrb za gospodinjstvo (nakupovanje, kuhanje ipd.), ker je ženska močneje vpeta v delo kot on, to ne pomeni, da je moški pajac. V tem primeru mož podpira ženo, cilj pa je skupen uspeh. Pri tem je pomembno, da se oba za to prostovoljno in sporazumno odločita. Graditi odnose ni lahko, jih je pa nemogoče doseči v primeru, da nisi sposoben iskati konsenza in ciljev v partnerstvu, takih, ki so dosegljivi, in namesto njih hrepeniš po ciljih, ki si jih želiš doseči, zaradi česar partnerstvo lahko zelo hitro oslabi ali celo razpade.

Gradnja odnosov je pač umetnost preživetja. Sodobne feministke, ki pogosto vidijo samo sebe, tega danes večinoma niso sposobne. Če bomo želeli kot narod preživeti, bo treba stopiti korak nazaj. Ni slučajno, da se narod ključno naslanja na matere (one rojevajo otroke), in če te vloge ne opravljajo v zadostni meri, je tu huda težava. Verjetno nisem jaz tisti, ki naj bi jim solil pamet, ker so same dovolj pametne. Pa še nekaj bi pripomnil iz lastnih izkušenj: otroci so za starše hud napor, vnuki pa so dar. In brez truda ne moraš uživati sadov svojega truda. Otroci sicer ne zagotavljajo vnukov, če otrok ni, pa vnukov nikakor ne bo. Komentiram seveda samo tiste, ki se zavestno odrekajo otrokom (tudi predolgo čakanje s prvim porodom je zavestno dejanje), nekaj drugega pa je, če zaradi različnih okoliščin ne morejo imeti otrok.

Prišli bodo taki, ki o enakopravnosti ženske ne bodo razpravljali

Počasi pa bo vendarle moralo priti do zavedanja, da bodo namesto naših fantov, ki že bežijo od agresivnih deklet (te si vendarle želijo fantov), prišli taki, ki se o enakopravnosti ženske ne bodo hoteli niti pogovarjati. Če se sprehodite skozi italijanska mesta, hitro pade v oči dejstvo, da mladih Italijanov ni nikjer (verjetno igrajo računalniške igrice), medtem ko so dekleta vsepovsod, in to v družbi mladih migrantov iz vseh možnih koncev Afrike, Bližnjega in Srednjega vzhoda … S kolesom sem prevozil veliko severnoitalijanskih mest, tako da to vem. Se bojim, da se bo našim ženskam zelo hitro kolcalo po tistih moških, ki jih danes tako rade šimfajo. In spet bodo nezadovoljne, samo bolj po tiho …

3 KOMENTARJI

  1. Res smo si zapletli zadeve – in še kar naprej zapletamo. Saj bi rekla: moški, sami ste krivi, nič kaj možato se niste postavili zase, ko vas je nežnejši spol spravljal v mišjo luknjo. Lahko tudi poskušam razumeti: nič kaj junaško ni, spravljati se na žensko, ki se predstavlja kot žrtev – to pač ni enakovreden boj in vsekakor je nevreden moškega. Toda: je beg opravičljiv in ednina dopustna reakcija?

    Obsojam feministke, ki so povsem zmaličile vlogo ženske in do absurda pripeljale svojo enakopravnost (ki je v mnogočem bolj podobna novodobnemu suženjstvu … bi terjalo daljšo razlago), toda nisem prepričana, da so tudi možje opravili svojo vlogo – ali pa so se, ker je to lagodneje, predali, se umaknili, uklonili? In nimajo nič proti, če namesto njih kdo drug opravi delo, ki bi ga sicer morali opraviti sami …

    Človeška kratkovidnost!

    Medtem pa so se časi in razmere toliko spremenili (kuhanje žabe …), da je sedaj nevarno delati ‘korake nazaj’ in zahtevati ‘naravno porazdelitev vlog’: mimogrede si v kakšnem verbalnem, miselnem ali kdo-ve-kakšnem novodobnem prepovedanem ravnanju, če opozarjaš na porušena razmerja in kolektivno drvenje v samomor.

    Pa nič zato: 8. marec je mimo, mimo bo tudi materinski dan – in še naprej bodo ženske, prepričane, da so nenadomestljive in potrebne na vseh področjih, hrbet podstavljale pod vse vogale družbe. Dejansko pa so nenadomestljive prav na področju, ki je najbolj zapostavljeno in celo nevredno, da se ga šteje med (ženska) dela, poklice oz. službe: materinstvo. Brez njega pa je vsa nadstavba votla, ‘pofarbana’ fasada in se bo sesula vase.

    Strah me je scenarija, ki ga nakazujete ob koncu prispevka – pa se bojim, da je zelo realen. Priljubljen rek našega pokojnega župnika: »Reši nas lahko le izredni Božji poseg.« Toda če si sami nočemo (začeti) pomagati, čemu bi nas Bog reševal, ko pa smo ga dali na stranski tir in nadomestili z mnogoterimi maliki in ‘zblojenimi’ idejami?

    • Marta,
      kot moški sprejemam kritiko, ki ste jo namenili nam, če priznate, da je prvi greh naredila Evah, ko je bil Adam odsoten?!

Comments are closed.