Zgodovinopisje in dehistorizacija?

2
Tamara Griesser. Preseneča pa me izjava, ki jo je Oto Luthar dal v Večeru: »… se namenoma izogibam izrazom ‘revizija’ in ‘revizionizem’. Še vedno namreč mislim, da bi namesto o tem morali govoriti o dehistorizaciji preteklosti.«

Slovenija praznuje tridesetletnico osamosvojitve in prav to je trenutek, ko bi se morali še bolj zavedati svoje zgodovine. Sicer je precej razširjeno prepričanje, da je treba preteklost zaradi ljubega miru poriniti v ozadje (»Pustimo zgodovino pri miru,« kot je mnogokrat rečeno). Za to se zavzemajo predvsem tisti, ki se bojijo tega, kar bi objektivna raziskava preteklosti lahko razkrila.

Nobenemu narodu ne koristi enostransko in prikrojeno zgodovinopisje

Tistim, ki se pod vplivom politikov in medijev zavzemajo za novo varianto zgodovinopisja, namreč za nekakšen notranji mir in domnevno spravo s tem, da bi se odpovedali dosledni in neprizanesljivi obdelavi preteklosti, se je treba odločno upreti, zgodovino moramo ohraniti živo in zavedati se moramo skupnih korenin. Nobenemu narodu ne koristi, če hoče pozabiti, prikriti ali potvoriti svojo preteklost. Narod, ki želi nastopati svobodno, samozavestno in imeti enakopravno vlogo v sklopu evropskih držav, se mora najprej zavedati svoje preteklosti, svetle in temne. Preden se odloči, kam gre, mora vedeti, od kod prihaja. Narod, ki ne pozna svoje zgodovine, nima bodočnosti. Samo resnicoljubnost in poštenje glede tega, kar je bilo, nam omogoča, da zvemo, kdo smo, in da iz tega potegnemo prave ugotovitve v duhu evropske civilizacije. V tem smislu lahko govorimo o poslanstvu zgodovinopisja. Iskanje zgodovinske resnice je in mora ostati primarna maksima zgodovinopisja.

Tudi pri drugih narodih, zlasti tistih v diktaturah, se pojavlja režimu prikrojeno zgodovinopisje

Žal se tudi pri nas del zgodovinarjev ne zaveda svoje naloge ali pa ne obvlada osnovnih pravil zgodovinopisja. Tako so nekateri zgodovinarji postavljali svoje kolege na sramotilni steber in jih označevali za revizioniste, ker so delali po pravilih stroke. Spreminjali s(m)o namreč prikaz zgodovine takrat, kadar se je ugotovilo, da so bila določena dejstva zamolčana, oz. kadar so se pojavili povsem novi arhivski dokumenti oz. dokazi.

Dolga desetletja so zgodovinarji po diktatu Centralnega komiteja Komunistične partije v Sloveniji/Jugoslaviji ustvarjali psevdozgodovinopisje  ̶ da uporabim izraz, ki ga je izumil direktor Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) dr. Oto Luthar (Večer, 15. junija 2021).

Podobno se je seveda dogajalo tudi v drugih totalitarnih in avtoritarnih državah in se še danes dogaja, npr. na Kitajskem, v Rusiji, Severni Koreji itd. V živem spominu mi ostaja seminar pri prof. Walterju Leitschu, ordinariju na Inštitutu za vzhodnoevropsko zgodovino na dunajski univerzi. Prof. Leitsch je bil po sovjetskem napadu na Estonijo deportiran v taborišče v Sibiriji. V Estonijo se je kot otrok judovskega očeta zatekel z mamo po anšlusu Avstrije v Tretji rajh. Na njegovem seminarju smo zelo natančno analizirali potvarjanje zgodovinopisja v tedanji Sovjetski zvezi.

Iz knjig in celo fotografij so npr. po vrsti izginjali tisti, ki so padli v nemilost. Takega zgodovinopisja, ki ne zasluži tega imena, nikakor ne potrebujemo.

Oto Luthar, nekdanjemu režimu naklonjen zgodovinar, zaskrbljen zaradi objektivnosti drugih zgodovinarjev

Leta 2005 je šestnajst zgodovinarjev objavilo izjavo, v kateri so izrazili veliko zaskrbljenost zaradi razmer, »v katerih se je v zadnjem času znašla slovenska zgodovinska stroka«. Vračali bi se naj časi, »ko je bila zgodovinska veda vprežena v voz državne in politične oblasti«. Nekateri od takratnih podpisnikov so bili zelo blizu prejšnjega režima oz. so uživali določene privilegije. Že takrat se je oglasil v sobotni prilogi Dela tudi zgodovinar Oto Luthar, ki je poimenoval zgodovinarje, ki ga motijo, in precej po svoje interpretiral določene izjave. Oglasil se je tudi ob diskusiji mednarodnopravne študije prof. Dieterja Blumenwitza o Sloveniji v letih 1941 do 1946 in ob takratnem praznovanju dneva upora. Precej po svoje je interpretiral določene izjave. Predvsem ga je zmotil moj zapis v reviji Ampak:

»Za zgodovinarja je važna samo zvestoba dejstvom, ali z drugimi besedami rečeno, zgodovinska resnica. In resnica je ena in nedeljiva. Ne obstajajo, kot mnogokrat slišimo, različne zgodovinske resnice. Kakor je 2 + 2 = 4, tudi ne moremo negirati Auschwitza in Kočevskega roga. Obstajajo sicer različne interpretacije dejanskosti, različni sklepi in različne ocene dejanskega stanja. Za res neodvisnega zgodovinarja pa je merodajen prikaz dejstev – in to ne glede na to, komu ta prikaz služi in komu škoduje. Rada primerjam ta prikaz z mozaikom. Čimveč delčkov mozaika imamo, tem bližje smo resnici, čeprav je nikoli ne dosežemo v polni razsežnosti.« (Ampak, št. 6, maja 2005, str. 20)

Delo objektivnega zgodovinarja ne more vnaprej poznati rezultatov raziskovanja

Še enkrat ponavljam tudi to, da je nova interpretacija zgodovine potrebna, in sicer taka, ki odstrani potvorbe in odloži plašnice z oči – taka, ki je zastavljena nepristransko, brez predsodkov in brez vnaprej določenega rezultata. Več kot štiri desetletja je v Sloveniji prevladovala interpretacija NOB in povojnega časa, ki jo je potrebam komunistične oblasti prikrojilo režimsko zgodovinopisje, kar je bilo usodno predvsem na šolskem področju. Več generacij je zraslo s to falsifikacijo, ki je mnogim narodnozavednim, katoliško in demokratično usmerjenim Slovencem vtisnila pečat kolaboracije.

Zgodovinopisju kot znanosti, kar je konzens resnih zgodovinarjev v svobodnem svetu, je naložena zvestoba dejstvom. Delo zgodovinarja, če ustreza prizadevanju za največjo možno objektivnost – in samo v tem primeru lahko govorimo o korektnem zgodovinskem delu – ne more biti v skladu z vnaprej predvidenimi rezultati niti ne sme biti vezano na določeno smer, njegov cilj ne more biti opora določene svetovnonazorske drže ali celo podpiranje določene organizacije. Zgodovinska znanost mora biti v svojih izjavah jasna, neprizanesljiva, pa čeprav se ima to še vedno za neprimerno strogost in trmo, da, celo za radikalnost. Mnogokrat je potreben pogum, največkrat pa samo pripravljenost, da to, kar se pove, ne bo vsem všeč. Politiki morajo sklepati kompromise, včasih tudi kaj opustiti, ker se sicer nič ne premakne naprej, zgodovinarji in pravniki pa tega ne smejo početi.

Zgodovinska znanost mora biti nepodkupljiva in resnična, sicer ne bi mogla ponuditi politiki nobene osnove za vedno bolj nujno vzajemno podporo, za kompromise in obzirnost.

Dr. Oto Luthar očitno še vedno ni povsem dojel, v čem se demokracija in diktatura razlikujeta

Dr. Oto Luthar se je večkrat lotil revizionizma v zgodovinopisju. Kot pred leti pa je tudi sedaj v Večeru citiral Orwellovo delo 1984 in ga interpretiral po svoje. To je drugače, kot bi to naredil nekdo, ki bi se z vso resnostjo lotil primerjave med Orwellowimi zapisi in preteklimi in sedanjimi komunističnimi režimi. Prav to smo delali, ko sem hodila v zadnji letnik mednarodne ameriške šole na Dunaju. Dr. Luthar očitno še vedno ni povsem dojel, v čem se demokracija in diktatura razlikujeta. Preseneča pa me izjava, ki jo je tokrat dal v Večeru: »… se namenoma izogibam izrazom ‘revizija’ in ‘revizionizem’. Še vedno namreč mislim, da bi namesto o tem morali govoriti o dehistorizaciji preteklosti.«

Očitno pa je dojel, da je revizija vendar eno od orodij resnega znanstvenega zgodovinopisja in je kreiral izraz dehistorizacija, ki ga Slovar knjižnega jezika ne pozna. Sicer pa se od izraza revizionizem v tem prispevku ne poslovi popolnoma.

Oto Luthar pripisuje izstop iz zgodovinopisja tistim, ki gradijo svojo pripoved na podlagi preverljivih dejstev

Če prav razumem, naj bi pomenila dehistorizacija izstop iz zgodovinopisja, z drugimi besedami: negiranje dejstev, na katerih temelji zgodovinopisje kot znanost. Presenetljivo pa dr. Oto Luthar pripisuje to tistim, ki gradijo svojo pripoved na podlagi preverljivih dejstev. Zanimivo je, da med nezgodovinarje uvrsti tudi dr. Bojana Godešo. Dr. Lutharja je posebno zmotila monografija o sodnih procesih proti ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu Med sodbo sodišča in sodbo vesti, ki ne samo da analizira dokumente, temveč objavlja poleg ključnih dokumentov sodnih procesov tudi za škofa razbremenilne dokumente, ki jih sodišče ni bilo pripravljeno upoštevati. Ti dokumenti so se po dolgih desetletjih našli v zapuščini njegovega zagovornika po službeni dolžnosti, ki ga je postavilo takratno vojaško sodišče. Objavili smo pridige, intervencije pri okupatorjih, pa tudi Rožmanove pripombe ob procesu, ki jih je napisal v Avstriji v originalnem nemškem jeziku in v slovenskem prevodu.

Seveda je trn v peti spet tudi Študijski center za narodno spravo (SCNR), ki ima za eno primarnih nalog prav razkrivanje totalitarnih režimov na slovenskih tleh, ker so »kolegi in kolegice« SCNR soodgovorni za tablo na ameriškem veleposlaništvu, ki je bila nameščena leta 2014, ko je bil veleposlanik Joseph Mussomelli. Veleposlanik naj bi namreč, tako zapiše dr. Oto Luthar, »na ta način podprl projekt slovenskih revizionistov«. Pojavi se spet beseda, ki se ji kljub napovedim nekako ne more izogniti. »Sestavni del projekta« naj bi bil »popoln spregled zgodovinskih dejstev«. Vsak komentar na tak nesmisel je odveč.

SCNR ni bil zaželen na simpoziju zgodovinarjev o narodni spravi

SCNR raziskuje, publicira, beleži pričevanja, organizira okrogle mize in simpozije, predstavlja raziskave in ponuja platformo za široko diskusijo o vseh totalitarnih režimih in pojavih, predvsem teh na slovenskih tleh v 20. stoletju. Zelo smo si prizadevali, da bi prišlo do diskusije med zgodovinarji, ki zastopajo različna stališča. Kolegi se žal na vabila večinoma niso odzvali. Slovenska akademija znanosti in umetnosti sicer sedaj poziva, naj se preneha »z medsebojnimi obtoževanji, izključevanji in instrumentaliziranjem zgodovine«, ampak naj se spoštuje drugače misleče, vendar se sama tega ne drži.

Ko je SAZU organizirala simpozij o spravi izmed zgodovinarjev, ki zastopajo drugačna stališča, niso povabili nikogar iz SCNR.

Razprava o slovenskem zgodovinopisju je v stroki ne samo dobrodošla, ampak prepotrebna – seveda na določenem nivoju, brez osebnih napadov. Ne bomo se postavljali na nivo tistih, ki to počnejo. To pa nikakor ne pomeni, da moramo biti vsi istega mnenja oz. da ponovimo prakso preteklih dni in zapremo usta drugače mislečim; niti ne takrat, kadar je njihov prikaz otipljiva neresnica. Seveda taki inštituti obstajajo v celotnem postkomunističnem svetu.

SCNR ima odlične povezave po celotni Evropi, predvsem z inštituti s podobnimi nalogami. Delo ustreza namenu Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, da

»Evropa ne bo združena, če ne bo sposobna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, priznati komunizma, nacizma in fašizma kot skupne dediščine in izvesti poštene in poglobljene razprave o vseh totalitarnih zločinih prejšnjega stoletja«.

2 KOMENTARJI

  1. Vsota preteklosti je sedanjost. In to dvoje v precejšnji meri določa prihodnost. Zato se režimski zgodovinarji bojijo zgodovine, ki bi temeljila na preverljivih dejstvih. Ogroža njihovo prihodnost. Kajti, pokazalo bi se in tudi pokazalo se bo, da je stvarna zgodovina povsem nekaj drugega, kot partijsko prilagojena zgodovina.

  2. Komunisti so za nasprotnike svojih idej zahtevali smrt ali vsaj stroge kazni. Kdo od slovenske vlade zahteva kaj takega? Kdo od zgodovinarjev zahteva kaj takega?
    Pa še to. Če se izjavi, da je bil kdo po nedolžnem obsojen, to nikakor ne pomeni, da se zahteva preganjalčeva smrt. Za komuniste je taka zahteva samoumevna, za poštenjake pa ne. Zato pošteni zgodovinarji zahtevajo samo konstruktivno obnovo dogajanja v preteklosti.

Comments are closed.