Tamara Griesser-Pečar: Rožmanov proces

7
588
S škofom Rožmanom na zatožni klopi celotna slovenska katoliška Cerkev

Dne 21.avgusta 1946 se je začel eden najvažnejših povojnih procesov v Sloveniji, vsekakor najvažnejši za Cerkev na Slovenskem, ker je v tem procesu med drugim „ljudska oblast“ skušala moralno uničiti najvidnejšega predstavnika Cerkve in s tem indirektno slovensko katoliško Cerkev na Slovenskem. S škofom Rožmanom je namreč sedela na zatožni klopi celotna slovenska katoliška Cerkev, ki je po koncu vojne bila še edina organizirana sila zunaj Komunistične partije in je kot taka ovirala partija pri njenem projektu prevzema oblasti. Redko katera oseba v novejši slovenski zgodovini je bila predmet takih nasprotij, laži in podtikavanj kot dr. Gregorij Rožman.

Proces ima pridevek „Rupnikov proces“ ali celo „Rožmanov proces“. Dne 30. avgusta je bila razglašena sodba. Sojeno je bilo šestim obtoženim, namreč predsedniku pokrajinske uprave v Ljubljani med nemško okupacijo Leonu Rupniku, višjemu policijskemu in SS vodji SS-generalu Erwinu Rösenerju, jugoslovanskemu podpolkovniku Milku Vizjaku in bivšemu upravniku policije dr. Lovru Hacinu, v odsotnosti pa še ljubljanskemu škofu dr.Gregoriju Rožmanu in ministru vlade v begunstvu dr.Mihi Kreku. Proces je bil pred Vojaškim sodiščem IV. Armije. Senatu je predsedoval kapetan dr. Heli Modic, sodniki prisedniki pa so bili podpolkovnik Milan Lah in major Alojzij Grčar, poročnik Janez Lotrič pa je bil tajnik sodišča. Obtožbo sta zastopala zastopnik vojaškega tožilca JA kapetan Marjan Vivoda in njegov pomočnik vojaški tožilec IV.Armije JA kapetan, dr.Viktor Damjan. Po službeni dolžnosti je prevzel dr. Alojzij Vrtačnik Rožmanovo obrambo. Rožman je bil v odsotnosti obsojen na 18 let odvzema prostosti s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic za dobo 10 let po prestani kazni ter zaplembo premoženja – in po pritožbi od Vrhovnega sodišča še na odvzem državljanstva. Izgubo politiönih in državljanskih pravic pa so mu znižali na pet let.

Sodišče je kolektivno obtoževalo zelo raznoliko skupino ljudi za delovanje protikomunistične strani med vojno in kar povprek in pavšalno bremenilo vse obtožence z isto krivdo, ne da bi te splošne trditve sploh podrobno razložilo in konkretiziralo. Obdolžene osebe niso bile obdolžene kakega posebnega, določenega, konkretnega, skupno zagrešenega dejanja, kar bi bil lahko razlog za tako skupinsko obtožbo. Skupina na obtožni klopi je bila tako raznolika, tu je na eni strani Miha Krek, ki je bil ves čas vojne na strani zahodnih zaveznikov in na drugi nemški okupator Erwin Rösener, ki bi ga vsako sodišče za njegova zločinska dejanja obsodilo, da je povsem nemogoče najti tudi najmanjšega skupnega imenovalca. Namen pa postane jasen, senca krivde naj pade tudi na nedolžne. Do konca procesa ne postane jasno kakšne vojne zločine nad slovenskim narodom bi Rožman naj izvršil, koga naj bi ubijal, katere ranjence naj bi izročil okupatorju, koga bi naj zapiral, mučil ali odvajal v koncentracijska taborišča, kje naj bi požigal, ropal, uničeval imovino, posiljeval, celo prisilno mobiliziral. Kako bi naj to vse delal cerkveni dostojanstvenik, ki ni imel nobene javne službe torej tudi nobene polnomoči ali odgovornosti v tej smeri? Sodba nadaljuje, da so obtoženi, torej tudi škof, zakrivili še druge vojne zločine, ki jih pa menda po mnenju sodišča ni bilo treba niti imenovati.

Sodišče se z dokazovanjem sploh ni ukvarjalo. Sojenje je bilo »absolutni politično motivirano«. Sama sodba kaže, da sploh ni bil namen sodišča resno ugotoviti krivdo obtoženih. Že to, da so tako različni ljudje, ki pravzaprav niso skupno delovali, vendarle sedeli na skupni obtožni klopi in bili obsojeni kolektivno, da so skupno „izvršili neštete vojne zločine nad slovenskim narodom: ubijanje in izročanje ranjencev okupatorju, umore in pokole, zapiranja, mučenja, odvajanja v koncentracijska taborišča in na prisilno delo v korist okupatorja, prisilno mobilizacijo, požige, ropanja in uničevanja javne in privatne imovine, posilstva in druge vojne zločine, vsled česa nosijo odgovornost za smrt in trpljenje na deset tisočev mož, žena in otrok.

V drugem delu obtožnice sledijo za vsakega posameznega obtoženca  konkretni očitki, brez medsebojne povezanosti. V Rožmanovem primeru tožilstvo ni predložilo za nobeno od trinajstih točk obtožnice verodostojnih dokazov. Škof Rožman je bil sojen po revolucionarnem pravu, kar je seveda pomenilo, da sodišpče ni upoštevalo da v  letih 1945 do1945 ni šlo zgolj za osvobodilni boj proti okupatorju, ampak da je bila revolucija in kot posledica tega državljanska vojna. V primeru Rožman ni prišlo zgolj do kršitev kazenskega postopka, sodba je bila tudi vsebinsko sporna. Delno so se Rožmanu očitale celo popolnoma zakonite zadeve kot npr. to, da je nastavil v vojaških edinicah domobrancev vojne kurate (tč.9 obtožnice), kar je bilo po svetu nekaj povsem normalnega in običajnega.

Ves čas razprave je tožilstvo skušalo diskreditirati politiko zahodnih zaveznikov, posebno Velike Britanije, da bi s tem povečali vlogo Sovjetske zveze za osvoboditev Jugoslavije, je poročal namestnik angleškega konzula v Ljubljani, T.H.Kay. Občinstvo v dvorani je bilo skrbno izbrano. Zelo premišljeno so razdelili vstopnice po pomembnejših mestih in sicer v več izmenah. Ljudje naj bi dobili vtis, da je proces nepristranski. Na sodiščih naj bi zagotovili primerno razpoloženjsko ozadje in časopisom nudili živo gradivo za poročila o domnevnem ogorčenju prebivalstva.

Že pred razpravo se je kršil sodni postopek. Prvič ker je Rožmanu sodilo vojaško sodišče, čeprav je bil civilna oseba. Sicer je bilo po določbi 30. člena Zakona o ureditvi in pristojnosti vojaških sodišč v jugoslovanski armadi mogoče na podlagi posebne odločbe, ki jo je lahko izdalo Vrhovno vojaško sodišče jugoslovanske armade na predlog vojaškega tožilca tudi civilne osebe postaviti pred vojaško sodišče, vendar take odločbe Vrhovno vojaško sodišče za Rožmana ni izdalo, izdalo pa jo je za druge civilne osebe v istem postopku. To se pravi, da vojaško sodišče brez odločbe za Rožmana ni bilo pristojno.

Drugič: Zakon je za zločinstva zaradi katerih je bila na sodišču vložena obtožnica proti škofu Rožmanu, pa tudi proti dr. Mihi Kreku in ostalim, predpisoval tudi smrtno kazen. Po Zakoniku o sodnem kazenskem postopanju bi v takih primerih morala obtožba slediti preiskavi, preiskava pa sploh ni bila izpeljana. Tudi to je bila bistvena kršitev kazenskega postopka.

Tretjič: Obtožnica Rožmanu ni bila izročena, čeprav je imel pravico do ugovora. Tako ni dobil možnosti ugovora in se tudi ni mogel pripraviti na obrambo, kar je prav tako bistvena kršitev kazenskega postopka.

Četrtič: Rožman tudi ni dobil poziva na glavno razpravo, ki bi po določbi moral biti dostavljen najpozneje osem dni pred razpravo. Branilec mu je bil določen šele 13. avgusta 1946 in dan pozneje je bila izdana odredba o razpisu razprave za 21. avgusta 1946, kar pomeni, da dr.Vrtačnik ni prejel vabila pravočasno in zato ni imel primernega časa za pripravo obrambe. Seveda tudi ni imel časa obvestiti obtoženega Rožmana, ki je ob tem času živel v škofijski palači v Celovcu. Sicer Rožmanov naslov sodišču formalno ni bil znan, vendar je Udba natančno vedela, kje se Rožman nahaja. Že 7. julija 1945 je jugoslovanski predstavnik v Londonu Ljubo Leontić posredoval seznam z imeni tistih, katerih izročitev je Jugoslavija zahtevala. Na seznamu 75. „izdajalcev“ je pod številko 57 navedeno tudi ime ljubljanskega škofa dr.Gregorija Rožmana. Jugoslavija je to zahtevo vedno znova ponavljala, dokler ni škof Rožman v spremstvu sarajevskega škofa Šarića z ameriško pomočjo zapustil angleško cono. Iz poročil agentov Udbe pa je razvidno, da je Udba bila obveščena domala o vsakem koraku, ki ga je naredil Rožman na Koroškem. Torej bi se oblast lahko potrudila in vsaj formalno zadostila veljavnim določbam in izročila povabilo za proces. Tudi če Rožman sam ne bi nastopil na sodišču, bi imel priložnost odgovoriti na obtožne točke. Tako pa je zadevo zasledoval samo po radiu in imel šele takrat možnost napisati svoj zagovor v nemškem jeziku, ki je pozneje po Jagodicevem prevodu izšel v Zborniku Svobodne Slovenije leta 1956.

Petič: Prejšnji generalni javni tožilec Anton Drobnič je zastopal mnenje, da tudi zaradi odsotnosti obtoženca razprava (in sodba) ni bila dopustna, ker je bilo sojenje v odsotnosti po zakonu samo v izjemnih primerih možno, ki so bili določeni v zakonu. Vendar sodišče kakega izjemnega primera ni ugotovilo.

Sodišče sploh ni upoštevalo dejstva, da je škof Rožman pomagal neštetim ljudem, ki so pri njem iskali pomoč. Prav to pa je bil vzrok za njegove stike z okupatorjem. Njegovo delovanje med vojno je sploh samo razumljivo pod vidikom  njegovih intervencij za pregnane duhovnike, talce, zapornike, internirance, jude. Rožman je bil in to kaže njegovo celotno delovanje od prvega trenutka, ko je postal škof, v prvi vrsti dušni pastir – če je pomagal ljudem, če ni hotel pustiti svojih fantov na cedilu pred domobransko prisego in je z njimi ob obsotnosti nemških vojakov celebriral mašo. Rožman je bil po vsem kar nam je znano, globoko prepričan, da bodo zavezniki zmagali, da pa bo nemški poraz odločen drugje in ne v Sloveniji. Zato je menil, da nasilen upor ljudstva ni prava pot. Izzval bi samo nepotrebne žrtve. Hotel je, da slovenski narod – in to v polni zavesti, da ga Nemci in Italijani želijo uničiti – , s čim manj žrtvami premosti vojno. Prav tako prepričan pa je bil tudi, da je komunizem še večje zlo kot nacizem in fašizem. Trdil je, da bosta fašizem in komunizem premagana, komunizem pa če bo prišel na vlado, bo dolgo ostal. Zgodovina mu je dala prav.

Se nadaljuje

7 KOMENTARJI

  1. Majhen, a ne tako nepomemben detajl ob rob tega sramotnega dejanja: predsednik senata dr. Heli Modic se je še dolga leta po tem zločinu z bolečino v srcu in s solzami v očeh sramoval svojega dejanja. Ne ve se – morda pa kdo o tem vendarle kaj ve – ali so imeli Milan Lah, Alojzij Grčar, Janez Lotrič, Marjan Vivoda in dr. Viktor Damjan kaj dostojanstva in vesti. No, dr. Modic jo je očitno imel. Ve se, kaj bi se z njim in z vsemi navedenimi zgodilo, če bi sodelovanje odklonili. Vzela bi jih noč. V tem smislu so bili sami žrtev te zločinske in banditske organizacije. Vendar pa, imeli so v nekih drugih časih možnost, da se javno izpovejo, pa tega niso storili. Z dr. Modicem vred.

Prijava

Za komentiranje se prijavite