Generalna skupščina OZN razglasila 8. marec za mednarodni dan žensk. To se je zgodilo kmalu potem, ko je Mednarodno leto ženske (1975) spodbudilo številne debate o položaju žensk v družbi. Praznik so sicer nekatere socialdemokracije obeleževale že mnogo prej, že pred dobrimi 100 leti. Ob izbruhu oktobrske revolucije so Sovjeti praznik hrupno prevzeli, za njimi pa vse komunistične države. Tudi Titova Jugoslavija. Angela Vode, borka za žensko emancipacijo, je bila po 2. svetovni vojni, ko so dobile njene tovarišice volilno pravico, deležna prave »srednjeveške torture«. Pa ne le ona.
V spremni besedi k Skritemu spominu navaja Alenka Puhar podatek, da je slovenska ljudska oblast po vojni na leto zaprla več kot 13.000 ljudi, med njimi kar četrtino žensk. Okoli 3500 žensk vsako leto po zaporih, taboriščih, mučilnicah, moriščih. Več kot je bilo v času predvojne kraljeve diktature vseh hudodelcev skupaj. Da bi bila pred vojno ženska obsojena na smrt, pa je sploh veljalo za nedopustno.
Imamo trupla, imamo brezna … zločinke pa nobene
Nešteti komunistični zločini proti slovenskim ženam, dekletom in otrokom so poleg vseh drugih ostali nekaznovani. Imamo trupla, imamo brezna, imamo Mlinarjevega Janeza … Zločinca pa nobenega. Tudi zločinke nobene, pa jih pri krvavi revoluciji ni bilo malo. Na čelu zločinskega VOS-a smo imeli žensko. Priče povojnih pobojev širom Slovenije z grozo pripovedujejo o pobesnelih terenkah s krvavimi motikcami, v Loški dolini mi je pričevalec govoril o partizanskem dekletu, ki je v jamo pahnilo lastnega očeta.
Otroke, ki so jim pobili mame in jih zaprli na Petrička, je mučila ženska. Črna vdova so ji rekli. Taboriščnice v Verdrengu so mučile tudi ženske. Od kod bes, ki je mnoge članice AFŽ preobrazil iz nežnejšega spola v mučilne in ubijalske stroje? Še dolgo po vojni so nadaljevale z zločinskim početjem. Udba je brez težav zbrala štab žensk, ki so bile pripravljene nuditi spolne usluge za potrebe partije; zgodovinarka Griesserjeva opiše v Cerkvi na zatožni klopi aktivnosti partijskih lahkih žensk pri »lovu na bogoslovce«. Revolucijo so ženske vzele skrajno resno.
Podalpski Antigoni je hitro odpadla maska, do kesanja in katarze ni prišlo
Mnoge udarnice prvih let so osvobojene religije, morale in zarodkov (povojna zakonodaja jim je omogočila tudi nemoteno prekinjanje nosečnosti) postale priležnice režima, ki so ga lahko od leta 1945 na vsakih volitvah potrdile. Ob 8. marcu so se ob cigaretnem dimu Drine, Morave ali pa Drave morebiti zamislile nad družbenim položajem žensk nekoč, v stari Jugoslaviji ali celo v srednjem veku in občutile radost svobode, ki so si jo izborile. Za Eleonoro Akvitansko seveda niso nikoli slišale …
V demokratični Sloveniji se o zločinih in komunističnem totalitarizmu ni nikoli resno spregovorilo, podalpski Antigoni je hitro odpadla maska, do kesanja in katarze ni prišlo. Mojster vrtanja po človeški psihi, Dostojevski, je v zaključku Zločina in kazni prikazal plemenito Sonjo, ki je morilcu Razkolnikovu stala ob strani v procesu priznanja, kesanja in nakazane odrešitve. »Pojdi na križpotje, prikloni se ljudem, poljubi zemljo, kajti tudi pred njo si se pregrešil, in glasno oznani vsemu svetu: MORILEC SEM!«
Na Slovenskem ni razkolnikov, ki bi imeli korajžo stopiti pred roko pravice. Kot tudi ni Sonj, ki bi jih k temu spodbudile. Nasprotno. Kadarkoli sem govoril ali pa snemal pogovore z redkimi za pogovor pripravljenimi partizani in revolucionarji, so se po prostoru kot pribito ves čas motovilile njihove soproge. Kot pitbuli, da raztrgajo nevarno resnico, če bi se slučajno nesrečno utrnila iz ust soproga, še preden pride do diktafona.
Ženska kvota je bila v revoluciji vseskozi močno zastopana. In je še danes. Njene dedinje so pred kratkim poslušno sodelovale pri procesiranju patrijskega konstrukta in pri tem vzdrževale veliko mero sovraštva in besa. Ne vem ali so bolj besne zaradi osebnosti vodje opozicije, ki jih kot slaba vest opominja, kako daleč so od tega, kar civilizirani svet imenuje demokracija ali pa zaradi njegove soproge, ki jih opominja, kako daleč so od tega, kar civilizirani svet imenuje ženska.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
