Ormoški Petriček: Dolga je bila pot do resnice

4
3497

Ormoški Petriček: Dolga je bila pot do resniceSpominjam se predstavitve mojega prvenca Pot do kruha (1998) na gradu Ormož, katero so mi pripravili ormoški krščanski demokrati. Bila je v tako imenovani rdeči dvorani, ki jo uporablja tudi občina za svečane seje. Bilo je nekaj dni pred Božičem, ko je že celi dan močno snežilo, tako da sem moral biti zvečer zelo pazljiv, ko sem se vozil po zasneženi cesti od Ptuja do Ormoža. Ko so  prišli še Meškovi iz Lahonec in z njimi pisateljica Erna Meško, je organizator prireditve dejal: »Zdaj pa smo vsi in lahko začnemo«.

Kidričevo: danes še edini kraj na svetu s kultnim imenom

V dvoranici za petdeset ljudi so eno vrsto sedežev  zapolnili tudi novinarji! Za »ogrevanje« sem povedal, da sem sicer prvič na tem gradu, mi pa je mariborski oznovec Zvonko Zavadlav povedal, da so v teh prostorih na pomlad l. 1945 njegovi fantje aretirali grofico, ki je bila vdova. Ob tako sproščenem uvodu sem se tudi spomnil na takrat še »tabu temo«, da so v tem gradu v jeseni leta 1945 bili zaprti otroci iz zloglasnega komunističnega taborišča Sterntal – danes še edinega kraja na svetu z kultnim imenom Kidričevo. In ta informacija je s sedežev dvignila nekaj novinarjev, ki so zapustili prizorišče.

Ormoški Petriček: Dolga je bila pot do resnice

Po zaključku predstavitve moje knjige, je  pristopila novinarka z mikrofonom. Vse, ki bi želeli kupiti knjigo, je odrinila. Bila je  novinarka radia Maribor, najprej pa me je vprašala, kako sem mogel napisati takšno knjigo, ko pa sem takrat vendar imel dobro službo. Naj povem, da vsebina knjige, če bi jo primerjali z današnjim »sovražnim  govorom”, sploh ni bila ostra. Bil je le moj življenjepis z opisi resničnih doživetij. Novinarki sem odgovoril s  podobnim vprašanjem: »Ali moram plačati še zrak, ki se ga takrat dihal …?«

Naslednji dan dopoldan, bil sem ravno v trgovini na Bregu na Ptuju, kjer sem doma, sem na radiu slišal, da je bila v Ormožu prestavitev knjige, o kateri avtor ni prav ničesar povedal. Naj pa bi se posvetil drugim vsebinam, ki niso resnične in se v Ormožu nikoli niso zgodile.

Danes težko srečamo državljana, ki bi imel zločin nad nedolžnimi otroci za laž.

Dolga je bila pot do resnice. Od leta 2012 na ormoškem pokopališču stoji mogočni križ, izklesan iz pohorskega tonalita. Na ormoškem gradu je bila postavljena spominska plošča. Napisana je bila tudi knjiga o otrocih, ki so bili zaprti na tem gradu, posneli pa so tudi dokumentarni film, ki ima naslov Ormoški Petriček.

Daljši uvod je bil potreben, saj se še vedno srečujemo z indoktrinirani posamezniki. V nekaterih glavah je močno zasidrano prepričanje, da sta se nam v komunizmu cedila med in mleko. Nič pa nočejo vedeti za iztrebljanje zavednih in pravih Slovencev, celo otrok.

Namesto zaključka naj vas ponovno spomnim: »Ne poznam tajkuna, ki ni bil komunist!«

4 KOMENTARJI

  1. Sočustvujem z vsemi prizadetimi in svojci žrtev tega nasilja.
    Ne razumem pa označbe Ormoški Petriček. O njem je bil prikazan film, stavba kot taka pa je privatna ruševina.
    Otroci so bili pripeljani iz Bukovžlaka in okolice. Tam bi morali urediti spominsko obeležje za vse take primere kot so bili na Petričku iz vse Slovenije. To je zločin brez primere in bi zaslužil obeležbo v parku zločinov državnega pomena na Teharjah.

  2. Nepojmljivo, to početi otrokom. To se je dogajalo po vsej Jugi. Zadnjič sem bral o konc. taboriščih za otroke V Srbiji. Zapirali so srbske Nemce, banatske Nemce. Otroke. Slovenka, žena enega od poveljnikov, je kasneje pričala, da se je mož hvalil, da je pobil najmanj STO dečkov, na različne “zabavne” načine. Kakšen od otrok je ušel, hodil pozimi 40 km do neke vasi in prosil košček kruha …

    Ne vem, še otroke islamskih mudžahidov normalen človek ne bi mogel kakorkoli preganjati, četudi so se morda res že rodili polni hudih duhov. Tudi migrantov, ki strašijo po Kostelu ne maram nihče tam, a njim ne bi storil nič zlega, saj sem bil sam kdaj v podobi situaciji. Človek je lahko upravičeno jezen le na vlade, ki dopuščajo te stvari. Ker so od hudiča.

  3. Ni jih tako veliko, ki bi mislili, da sta se nam v komunizmu cedila med in mleko. Težko pa najbrž mnogi poslušajo, ker tudi ti ki govorijo ostanejo brez sporočila. In tako besede ostanejo prazne. Nepojmljiva je naša sramota.

  4. In po končani 2.svet.vojni smo morali otroci v šoli prepevati slavospeve morilcu in najmlaših borcih ,
    borcih za prostost ! Takratni učitelji so nas seveda tudi brez razloga tepli in šikanirali za vsako malenkost in nadaljevali v milejši obliki s šikaniranjem in zmerjanjem , da smo potmci narodnih
    izdajajalcev in reakcionarjev in kulakov !Orodje za tepežkanje je bil star leseni meter , klečati
    smo morali na odru in se morali upogniti tako da so nas tepli po hrbtu oziroma kamor je padlo !

    Andrej Briški

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite