Odločiti se in živeti post, pomeni boriti se za svobodo

0

Naša postna odpoved in post naj se ne bi končala z praznikom Jezusovega vstajenja. Odločiti se in živeti post, pomeni boriti se za svobodo.

Začeli smo postni čas, ki je čas štiridesetdnevne priprave na obhajanje največjega krščanskega praznika – Velike noči. Velika noč je praznik Jezusovega vstajenja od mrtvih. Pred tem pa smo priče Njegovega silnega trpljenja, ki se odraža v obsodbi na smrt, strašnem bičanju, sprejetju križa, križanju in smrti na križu.

Od Velikega četrtka do Velike noči so trije osrednji dnevi našega odrešenja. V teh dneh se je zgodilo to, česar noben človek doslej ni zmogel niti nikoli ne bi zmogel. Bog Oče je namreč poslal svojega Sina na svet, ki je za nas postal človek, nase v celoti sprejel človeško, grešno naravo in nas s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem odkupil izpod oblasti greha, zla in smrti, ki jo je imel nad nami hudi duh. Čeprav je ta zmagoval od trenutka zapeljevanja prvega človeka v raju, je bil na lesu križa premagan. Še več: tudi mrtvo telo Božjega Sina ni trohnelo v grobu, ampak je premagal smrt in vstal v novo – poveličano življenje. Vse to iz čiste in popolne ljubezni do nas in za nas ljudi.

Od Jezusovega odrešenjskega delovanja naprej ima post drugačen pomen in sporočilo

Ob začetku svojega javnega delovanja se je Jezus postil »štirideset dni in štirideset noči« (prim. Mt 4,2). Tako se je temeljito pripravil na svoje javno delovanje in odločno premagal vse skušnjave hudobnega duha, saj ga je ta hotel odvrniti od Njegove namere – odrešiti vse človeštvo. Od tedaj dalje imata trajanje in namen posta povsem drugačno sporočilo.

V naši naravi je hrepenenje po dobrem, lepem, po tem, kar nas osrečuje; želja in hrepenenje po biti ljubljen in ljubiti, želja po svobodi … Toda naša narava je šibka in slabotna, omejena in pogosto nimamo pravega spoznanja o poti k sreči in vsem omenjenim vrednotam in kako jih živeti. K pravi sreči in svobodi, ljubezni in notranjemu miru ne vodi moja odločitev, da lahko počnem karkoli si lahko privoščim in za kar se odločim po lastni volji, ampak je še kako potrebna pravilna izbira, tudi odpoved lastni volji in sprejemanje Božje volje. K temu bistveno pripomore tudi post.

Da ne bo pomote: ko govorimo o postu, ne gre le za post v hrani, pač pa tudi post oči, kar pomeni, da se odpovedujem gledanju vsega, kar mi jemlje dragocen čas, kar me notranje omadežuje, kar me vodi v navezanost na minljive stvari; post jezika, ko z Božjo pomočjo pazim tudi na svoje govorjenje in obnašanje; post poslušanja, da z Božjo pomočjo poslušam to, kar me bogati, umirja, spodbuja …; post kot obvladovanje raznih grešnih nagnjenj.

Človek, ki se je sposoben postiti, ima oblast nad seboj in je resnično svoboden

Jezus zelo priporoča post in posledično ga tudi vsi, ki so Njegovi. Tako tudi Božja Mati. Sredi današnjega sveta uživanja namreč lahko pozabljamo, da je za naš obstoj potrebno odrekanje neurejenim užitkom. Da je odpoved koristna za nas. Prav tako pa je potreben post tudi za krepitev vere in moralnih vrednot. S tem človek ugotavlja, potrjuje in zavaruje svojo oblast nad seboj. Samo človek, ki obvlada sebe, bo zares svoboden in bo zmožen predajati se Bogu in služiti bližnjemu, kot uči vera. Post, odpoved, človeku zagotavlja, da je njegova vera iskrena, prava. Pomaga mu, da se reši suženjskih strasti, slabih nagnjenj, zlasti pa greha.

Težnje za pretiranim uživanjem vodijo v brezobzirno trošenje dobrin tega sveta, kar pa vodi k samouničenju. Pritrgovanje sebi je tudi pot, po kateri lahko zbiramo sredstva za pomoč potrebnim na svetu in za ublažitev razlik med siromašnimi in bogatimi. Devica Marija je v svojih sporočilih v Medžugorju velikokrat poudarila, da je post nezamenljiv z miloščino in dobrimi deli. Milost posta je neizmerna in lahko ustavi celo vojne in odganja hudobne duhove.

Post in odpoved sta nujen pogoj, da dobimo Božjo milost

Naša odpoved je kot posoda, v katero Bog siplje svojo milost. Blažena mati Terezija pravi: »Moramo se popolnoma izprazniti, da bi nas Bog lahko izpolnil.« Post in odpoved sta naš del dejavnosti v veri.

»Bog nas je ustvaril brez nas, vendar nas ne bo odrešil brez našega sodelovanja,« pravi sv. Avguštin.

Prav je, da še posebej v postnem času, ki je čas milosti, ravnamo tako, kot da je odrešitev odvisna samo od nas, in tako molimo, kot da je naša odrešitev in vse drugo odvisno samo od Boga. Moliti in se hkrati ne tudi odpovedovati, je enako, kot da se ustaviš na polovici poti. To je tako, kot da bi veslali v čolnu, ki je privezan na obalo. Nikamor se ne bomo premaknili, dokler ne odvežemo ladje. Ne moremo samo odvreči greha s sebe in sveta, v katerem živimo. Lahko pa umremo in umiramo grehu in takrat greh nima nobene oblasti nad nami. Odpoved je umiranje grehu.

Post brez srčne ljubezni nas lahko zavede v dokazovanje lastne moči, kar je oholost

Ko nam Devica Marija govori o odpovedi, ne misli samo na telesno pokoro in odpoved, marveč tudi na duhovno pokoro in odpoved. Samo telesna pokora in post nista dovolj in nas lahko odvedeta v oholost, farizejstvo in formalizem. Prav tako nas lahko post zavede v dokazovanje lastne moči; v tem primeru ne podrejamo svoje volje Božji volji. Zato nas Marija vabi: »Postite se s srcem!«

Post in ljubezen sta neločljiva. Ne moremo se postiti brez ljubezni niti ne moremo ljubiti brez posta, ki ga razumemo v najširšem smislu. Molitev je prav tako naš odgovor na Božjo ljubezen. Zato je post neločljiv od molitve. Post brez molitve je navadna dieta za hujšanje. Post brez molitve je pravzaprav neke vrste vrtenje okrog sebe samega. Pravi post obrača vse naše duhovne moči in moči srca, vso našo notranjost proti Bogu.

Naša postna odpoved in post naj se ne bi končala z praznikom Jezusovega vstajenja. Odločiti se in živeti post, pomeni boriti se za svobodo. Ne bo imelo posebnega smisla, če se samo v postnem času odpovemo nekaterim razvadam, po Veliki noči pa naprej živimo po starem. Tedaj naša odpoved lahko postane varanje samega sebe. Človek lahko postane ohol in sam sebi všeč. Lahko si reče: »Močan sem, jaz to lahko naredim.« Tedaj velikonočna odpoved postane samo še en odmor v tej odvisnosti, v človeku samem pa se nič ne spremeni. Post in odpoved ni dokazovanje svoje moči, marveč podreditev svoje volje Božji volji. Zato je najbolj plodna in najboljša odpoved samemu sebi. Tudi Jezus nam pravi: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mk 8,34).