Ob svetovnem dnevu materinščine se vprašajmo, ali jo res znamo in spoštujemo

Da je materinščina pomembna in jo mora vsak narod negovati, spoštovati in imeti do nje skrben odnos, nihče pa tega ne sme ovirati, se zaveda tudi UNESCO, saj je 17. novembra 1999 razglasil 21. februar za svetovni dan materinščineDa je materinščina pomembna in jo mora vsak narod negovati, spoštovati in imeti do nje skrben odnos, nihče pa tega ne sme ovirati, se zaveda tudi UNESCO, saj je 17. novembra 1999 razglasil 21. februar za svetovni dan materinščine kot spomin na protestni shod pakistanskih študentov na ta dan leta 1952, ki ga je pripravilo Jezikovno gibanje kot odgovor na zakonsko ukazano uporabo jezika urdu na celotnem območju Pakistana. Protestni shod je pakistanska policija prekinila s streljanjem na množico protestnikov in jih pri tem več tudi ubila.

Vemo, da je jezik najbolj prepoznavna prvina naroda. Vsak narod, vsako ljudstvo za medsebojno sporazumevanje uporablja svoj jezik, dogaja pa se tudi, da številnejši narodi hočejo izbrisati manjše narode. Ti različno odgovarjajo na tovrstne napade, nekatera ljudstva preživijo, druga ne.

Slovenci, pripadniki majhnega naroda, moramo pokazati več pokončnosti, vztrajnosti in odločnosti, da ohranimo svoj jezik

Kot pripadniki majhnega naroda smo s svojim jezikom vred vedno v obrambnem položaju. Tako je bilo že v stari Avstriji pa pozneje v stari Jugoslaviji in seveda tudi v povojni SFRJ.

Ne smemo pozabiti krutega raznarodovanja na Primorskem, v Reziji, Furlaniji Julijski krajini in Benečiji med obema vojnama, ko je po prvi svetovni vojni velik del našega etničnega ozemlja pripadel Italiji. Tudi žalostnega plebiscita na Koroškem po prvi svetovni vojni ne smemo pozabiti, saj smo z njim dokončno tudi tam izgubili velik kos etničnega ozemlja. Takrat smo izgubili tudi del Porabja, ki je pripadel Madžarski, pa Istro, ki je pripadla Hrvaški. Med drugo svetovno vojno smo bili izpostavljeni nacistično-fašističnemu terorju, s katerim so nas okupatorji želeli povsem podrediti svojim ciljem. Po drugi svetovni vojni smo sicer na zahodu dobili nekaj Primorske nazaj, vendar je precejšen del tudi tu dokončno izgubljen.

Velikim narodom je lahko, saj jih pozna ves svet (predvsem angloameriški), z njihovimi jeziki pa svoje plemenitijo vsi drugi. V večstoletnem bivanju pod nadvlado nemško govorečih se je v naš jezik zalezla množica izrazov nemškega izvora, na skrajnem SV našega etničnega ozemlja madžarskega in hrvaškega izvora (vpliv iz bližnjega Medžimurja), na Primorskem pa se je iz obdobja med obema vojnama pa tudi zaradi dejavne soseščine obdržalo precej italijanskih izrazov, ki so postali sestavni del narečja, jezika v javnih občilih pa opazno ne obremenjujejo.

Prav je, da se vsak sam odloči, da se bo naučil svojega jezika in ga pravilno uporabljal

Nekaj drugega pa je, kaj s svojim jezikom počnemo sami, brez direktnega tujega vpliva. Gre predvsem za rabo v javnosti: v politiki, vzgoji in izobraževanju, v javnih občilih in kulturi, v zdravstvu in gospodarstvu, v športu, uradih, trgovini in drugod. Razumljivo je, da se mora jezik razvijati, saj je živ organizem, vendar zelo previdno in v razumnem obsegu. Ima svoja pravila in logiko, česar modernizaciji na ljubo ne bi smeli odriniti.

Med neprimerne pojave vsekakor spada raba pojmovnih imen, ki so edninski samostalniki, kot da so števna imena.

Vse večkrat slišimo ali beremo o javnostih, znanjih, vsak dan pa poslušamo o številu novih okužb. Javnost je javnost, pa če je vsa skupaj, strokovna, kulturna ali katera druga; znanja se ne da šteti, lahko se le ocenjuje, okužba je okužba, štejemo lahko le okužene ljudi. Tudi stiska je stiska, pa če jo povzroča še toliko dejavnikov. Kaj pa moka? Tudi to je snovno ime, štejemo lahko le kilograme, vreče ali vrste moke.

Tudi če nova tehnologija prihaja k nam iz angleško govorečega sveta, imamo za njeno poimenovanje slovenske besede

Vse pogostejša, dostikrat nepotrebna raba tujih izrazov je naš jezik močno obremenila, kaj šele, če bi hoteli v slovnici delati modernizacijo. Vendar pa je naša vsakdanja slovenščina že brez modernizacije in pretirane rabe angleških besed vse bolj ohlapna, da ne rečem, včasih prav v nebo vpijoče nemarna. Poseben pospešek rabi angleških besed so nam v zadnjem času dala srečanja po spletu prek Zooma, kjer se razdelimo v četrume, namesto v sobe za pogovor; kar bi bilo treba pregledati, kar čekiramo; naokrog pošiljamo link, četudi gre za povezavo; tudi če besedo napišemo po načelu Vuka Stefanovića Karadžića, je to še vedno tujka. Prav veselo pa tudi v medijih skoraj dosledno uporabljamo e-mail, čeprav naša domača e-pošta ni nič daljša niti bolj zapletena. Posebno veliko tujk uporabljamo, ko govorimo o računalništvu in informatiki, čeprav so strokovnjaki za vse določili tudi slovenske besede.

Ali res tako močno podcenjujemo svoj materni jezik in s tem seveda tudi narodno pripadnost, da smo tako brezskrbni in nepozorni pri njegovi rabi?

Da bi se v šolah učili v tujem jeziku? Pa kaj še!

Povprečen srednješolec ne zna povedati ali lastnoročno napisati malo obsežnejšega stavka z glavo in repom in brez slovničnih napak. Pred nekaj leti je skupina pedagoških strokovnjakov hotela uvesti v naše osnovne šole kot učni jezik angleščino (slovenščina pa bi bila samo eden od predmetov), zato da bi naši otroci na ta način z lahkoto obvladali svetovni jezik. Intenzivno učenje slovenščine nam torej ni potrebno, saj jo uporabljamo doma, v družbi, na cesti, skratka povsod v zasebnem življenju. K sreči ta nesmisel ni vzbudil dovolj zanimanja. Ko se pogovarjam s tujci, za katere jezik v katerem govorimo, ni materinščina, pa pogosto slišim, da je bilo največ, kar je človek lahko naredil za to, da se je dobro naučil tujega jezika, to, da se je dobro naučil materinščine. Doživeli pa smo še en poskus razvrednotenja slovenščine: odsekati glavo narodu z uvedbo angleščine kot učnega jezika v najvišjo intelektualno ustanovo – slovensko univerzo.

Kako nepremišljeno, nelogično in neodgovorno pred komercialnim svetom poklekajo osebe, ki bi morale najbolj skrbeti za bodočnost slovenščine. Upajmo torej, da je bila tudi to le ponesrečena ideja.

Bogat besedni zaklad in ustrezen slog, da bomo dobro razumeli drug drugega

Zakaj bi človek imel bogat besedni zaklad? Zakaj bi moral vedno vedeti, kako naj pove to, kar želi povedati? Zato ker ljudje nismo sami, ker živimo drug z drugim in si moramo sporočati, kako smo, kaj počnemo, kaj hočemo, kam gremo … pa še marsikaj drugega. Vse moramo povedati tako, da nas bodo drugi razumeli.

Marsikdo se je v javnosti osmešil, ker se je nerodno izrazil, eden zadnjih primerov je bil tvit direktorja NIJZ Milana Kreka, ki so ga nekateri mediji potem uredili in objavili, da se je res vedelo, kaj je hotel povedati.

Pomislimo samo, kolikokrat prihaja do sporov iz čisto preprostega razloga, ker nekdo nekomu nečesa ni dovolj jasno povedal ali pa je ta preprosto narobe razumel, ker niso bile uporabljene ustrezne besede. Ustrezne besede po pomenu, poleg tega pa tudi dobronamerne, prijazne, nikakor žaljive. Vsekakor resnične, vendar obzirne. Resnico je mogoče povedati tudi tako, da jo človek sprejme.

Pri tem se moramo držati še treh načel dobrega sloga, ki niso pomembna samo za tiste, ki pišejo, ampak za vse, ki hočejo kaj izraziti z besedami. To so natančnost, jasnost in jedrnatost. Če smo natančni, povemo točno to, kar mislimo, s pravimi besedami, tako da poslušalci ali bralci razumejo povedano. Če govorimo jasno, ne more priti do dvomov, kaj smo hoteli povedati, jedrnato pa povemo tako, da uporabimo točno toliko besed, kolikor jih je treba, ne preveč, da nam ne bo nihče rekel, da nakladamo, niti premalo, da sporočilo ne bo okrnjeno. Posebej pogosta slogovna napaka proti jasnosti izražanja je besedna zveza »tisti, ki«, na primer: »Sosed je bil tisti, ki je vse zakuhal.« Čisto preprosto bi lahko rekli: »Sosed je vse zakuhal.«

Tudi strokovni jezik ima pravila v slovenski slovnici in pravopisu

Posebej pa je treba spregovoriti o jeziku posameznih poklicnih skupin. Marsikateri poklic ima točno določeno izrazoslovje, ki so ga določali skupaj z jezikoslovci. Drugi pa ne zaupajo nikomur, da bi lahko odločal o njihovem besedišču, ker da ne pozna stroke. Mislijo, da je njihova stroka čisto posebna in potrebuje čisto poseben jezik. Vendar ni tako.

Prepričana sem, da bi morala vsaka stroka upoštevati mnenje jezikoslovcev – slovenistov, saj morajo strokovnjaki pri svojem delu, pri objavljanju svojih strokovnih spoznanj in poučevanju mladih spoštovati jezikovna pravila, ki veljajo za knjižni jezik.

V zadnjih letih so se v slovenščini razširile besede in oblike, ki močno odstopajo od do sedaj veljavnih pravil, tudi besedotvornih. Na primer beseda izgradnja v primeru izgradnja stavbe, ceste in podobno je besedotvorno popolnoma napačna. Predpona iz- izraža, da gre nekaj ven, kot na primer v primeru izkop, izselitev in podobno, beseda izgradnja pa naj bi povedala, da se nekaj gradi ali se bo gradilo, da je bilo nekaj dograjeno, stavba, cesta … dokončana. V prvem primeru bi bila ustrezna beseda gradnja, če gre za dokončanje gradnje, pa dograditev ali pa rečemo, da je objekt zgrajen. Pogosta je tudi napačna raba pridevnika številčen, ki označuje nekaj, kar se nanaša na števila, na primer številčen prikaz stanja, v primeru ko hoče kdo izraziti veliko število oseb ali stvari, vendar je za ta pomen ustrezen pridevnik številen.

Marsikatera beseda se uporablja za drug pomen, kot je opredeljena v slovarju. Tako na primer čestitamo za rojstni dan, za novo leto ali ob drugih praznikih, čeprav za to, da praznuje rojstni dan, slavljenec nima zaslug niti nima nihče od nas zaslug za to, da praznujemo novo leto. V teh primerih voščimo, čestitamo pa za dosežke: staršem ob rojstvu otroka, diplomantu za dokončan študij, športniku za dobro uvrstitev.

Na javnem nastopu je treba govoriti jasno, razločno, razumljivo in pravilno

Res je, slovenščina je zahtevna. S šestimi skloni, dvojino, spreganjem … prestraši vsakogar, ki se je na primer zaradi priselitve mora naučiti. Mnogim je to uspelo, zlasti tistim, ki so prišli iz zelo oddaljenih dežel, medtem ko se nekateri, ki so prišli iz sosednjih, niti po desetletjih bivanja pri nas ne znajo dobro sporazumevati v slovenščini.

Za navedeno nemarnost v rabi jezika so krivi tudi mnogi, ki so se od malega šolali v slovenščini in bi jo morali obvladati: pojavljajo se na televiziji, radiu, s pisano besedo v medijih, na političnih in drugih zasedanjih, na splošno v javnosti, pa jim ni mar, kako se izražajo. Njihov jezik je okoren, pogosto obogaten s super modernimi izrazi, zaradi slabe dikcije pa komaj razumljiv, tako da poslušalca največkrat sploh ne pritegnejo. Ne pomislijo, da jih poslušalci morda ne bodo dobro razumeli in zato njihov – lahko tudi strokovno vrhunski – prispevek ne bo dosegel namena. Vse gre po principu: ah, saj se razume.

Zelo malo je oseb v javnem življenju, ki govorijo lepo slovenščino, ki pazijo na razločno izgovarjavo in ustrezno dinamiko ter se izogibajo narečnim izrazom in naglasom.

Narečja so sicer bogastvo jezika, le v zborni jezik ne sodijo. Tisti, ki so se odločili za funkcijo oziroma zaposlitev, povezano z nastopanjem v javnosti, bi morali samokritično ugotoviti, ali so brez strokovne pomoči primerni za ta del funkcije ali poklica. Nekaj govorcev na radiu in TV (tudi med politiki bi se dalo najti koga), ki svoj posel dobro obvladajo, dokazuje, da se v slovenščini da lepo komunicirati. Njihov jezik je blagoglasen in prijeten in tudi daleč od slovenščine, ki ji nekateri očitajo, da je slišati, kot bi nekdo cepil drva.

Za dobro lektoriranje sta potrebna talent in znanje

Prav je, da se dotaknemo tudi lektorjev. Mnogi lektorji pri medijih so dostikrat ali premalo pozorni ali preveč prizanesljivi, kar včasih pripelje do nerazumevanja; včasih zasledimo tudi hujše jezikovne spodrsljaje. Diploma iz slovenskega jezika in književnosti sama na sebi še ne pomeni, da je oseba sposobna kakovostno lektorirati. Pri mlajših se opazi tudi prešibko praktično znanje slovenščine ali pa pomanjkanje talenta, saj brez tega ni mogoče dobro opravljati nobenega dela. Žal pa marsikateri založnik izda knjigo, ne da bi jo dal lektorirati. In potem beremo, da so videli mati in hči (mater in hčer), da se je kaj dogajalo pred dvemi leti (dvema letoma), da o napačni rabi pridevnika, kjer bi moral stati prislov, sploh ne govorimo (bilo je boljše : bilo je bolje).