O brezciljnosti in (ne)zrelosti za svobodo

10
121
Foto: Monika Ravnikar (OZS)
Foto: Monika Ravnikar (OZS).

Na srečo živimo v družbi, ki je vsaj kolikor toliko svobodna. Nihče nam ne diktira, s čim se moramo ukvarjati ali kako moramo živeti svoje življenje. V principu je to zelo v redu, vendar pod pogojem, da se vsak posameznik dokoplje do spoznanja, kaj bi v življenju sploh rad počel oziroma kako bi svoje življenje najbolj smiselno preživel. Ta spoznanja so nujno posledica zavestnih odločitev.

Žal pri veliko ljudeh opažam nekakšno življenjsko brezciljnost (logoterapevti v zvezi s tem uporabljajo izraz eksistencialni vakuum ali po slovensko bivanjska praznota). Ne vedo, za kakšno življenjsko pot bi se pravzaprav odločili, in marsikomu se zdi, da se mu niti ni treba odločiti, saj ga družba k temu le malo spodbuja.

Ena od posledic je čedalje daljše odlašanje ljudi z ustvarjanjem lastne družine, o katerem pričajo podatki državne statistike. V splošnem je v sodobni slovenski družbi zaslediti le malo spodbude za zasnovanje družine, kar se pozna pri tem, kako mladi Slovenci in Slovenke (pa tudi tisti malo manj mladi) živijo. In ker je prisotnih bistveno več družbenih sporočil, ki (eksplicitno ali implicitno) nagovarjajo h gradnji poklicne kariere, ljudje pač sledijo temu.

Tako se dogaja, da nekateri velik delež svojih „najboljših let“ (kot nekateri imenujejo to življenjsko obdobje) tako rekoč poklonijo skoraj izključno svojemu delodajalcu. Pogosto z občutkom, da so tako na dobri poti ustvarjanja bolj ali manj bleščeče poklicne kariere, ki naj bi bila najboljše, kar lahko človek doživi v teku svojega življenja.

V opisanem procesu velikokrat ne gre za zelo zavestne in dobro pretehtane odločitve. Da izkoristimo osebno svobodo, ki nam je dana v demokratičnih državah, je potrebna precejšnja osebnostna zrelost posameznika. A zdi se, da ima marsikdo problem izkoristiti to svojo svobodo, ker se ne more ali ne želi avtonomno (se pravi svobodno) odločati glede najpomembnejših življenjskih odločitev.

Če je Sigmund Freud (v kontekstu svojega časa, ki sta ga med drugim zaznamovala tudi družbena zapetost in puritanstvo) govoril o tako imenovanem nelagodju v kulturi, nastalem zaradi prestrogih družbenih norm, bi bilo treba dandanes opozoriti tudi ali celo predvsem na nelagodje izven kulture, tj. na nelagodje zaradi pomanjkanja nekih jasnih, trdnih opornih točk v socialnem okolju, v katerem posameznik živi.

Tovrstne oporne točke predstavljajo vrednote. V principu naj bi si človek v vrednotno pluralnem kulturnem okolju med različnimi vrednotami in življenjskimi usmeritvami, ki jih okolje ponuja, sam avtonomno (in po tehtnem premisleku) izbral tiste, po katerih bo živel. A dogaja se, da ljudje ne izberejo ničesar, ker preprosto ne vedo, kaj bi izbrali, za kaj bi se odločili. Tovrstne odločitve, ki jih sodobni čas prepušča (in nalaga na ramena) posamezniku, resnično niso med najlažjimi. In kadar se človek ne opredeli glede najpomembnejših življenjskih vprašanj, je posledično okrnjena njegova psihološka identiteta, se pravi nekaj, kar naj bi (vsaj v teoriji) prav pluralna družba pravzaprav (zaradi možnosti izbire) še posebej dobro omogočala.

Ali potemtakem to pomeni, da je družba kot celota izgubila svoj vpliv na posameznika pri izgradnji njegove identitete in življenjskih usmeritev? Izkaže se, da niti ne, saj veliko ljudi tudi v pluralni družbi ne (v celoti) prehodi težavne poti avtonomnega odločanja in osebnega opredeljevanja, temveč raje sledi prevladujočim družbenim trendom. In ker so se v sodobni družbi močno okrepile vrednote, povezane z materializmom, hedonizmom in individualizmom (ki meji že na egoizem), marsikdo sledi prav takšnim vrednotam.

Družba torej še vedno ima določen vpliv na posameznika (in ga bo najbrž tudi vedno imela, saj je konec koncev ena od njenih nalog, da pomaga ljudem pri psihološkem strukturiranju sveta, v katerem živijo). Še več, tudi v sodobnem času si marsikdo želi strukture in smernic s strani socialnega okolja. In če ta struktura ni dovolj jasno izražena (kar se rado zgodi v vrednotno mešanem okolju, kar vključuje tudi okolja, kjer so sočasno prisotni tako imenovani „tradicionalni“ in „napredni“ sistemi vrednot), lahko pride do pojava, ki sem ga zgoraj poimenoval kot nelagodje izven kulture. Konec koncev je, kot že omenjeno, v življenju lažje slediti toku kot pa ubirati oziroma oblikovati svojo lastno, samostojno pot.

Kar zadeva zgoraj omenjene pretirano individualistične vrednote, pa je problem v tem, da sledenje takšnim kulturnim vplivom oz. vrednotam pogosto vpliva destruktivno na posameznikovo doseganje sreče in posredno deluje uničujoče tudi na družbo kot tako. Vprašamo se lahko, ali so vrednote egoističnega tipa sploh še kultura, katere ena od glavnih funkcij je tudi ščititi človeško vrsto pred njenimi lastnimi nagoni, ali pa gre v tem smislu že za nekulturo oziroma kontrakulturo. Z drugimi besedami, ali gre morda za pretirano popuščanje sferi nagonskega, pred čemer je svaril tudi Freud, in bi potemtakem lahko govorili o nekakšni kapitulaciji kulture pred nagonsko naturo. V kolikor navedeno drži, se nam ljudem, če bomo tako nadaljevali, najbrž slabo piše, saj nas v kulturološkem in antropološkem smislu vrača nazaj na sam začetek človeške civilizacije.

Mihael Černetič je doktor psihologije, certificirani integrativni psihoterapevt, zaposlen na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani in na DOBA Fakulteti za uporabne poslovne in družbene študije Maribor.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


10 KOMENTARJI

  1. Vsi smo egoisti. Dejstvo, da imajo posamezni egoizmi različne učinke, nekateri tudi take, ki pač koristijo ne zgolj posamezniku, ampak tudi družbi širše, tega ne spremeni. Tako da tu se gre le za vrednotenje posameznik oblik egoizma.

  2. Miha, zelo zanimiv članek, morda bi bilo potrebno omeniti, da je ena od bistvenih težav tega tudi to, da smo v družbi/kulturi, kjer naj bi se jemalo vse in nič pustilo oz. se ničemur odpovedalo. Vsaka izbira pa nujno pomeni, da izbereš eno pot in opustiš drugo. Če se ne odločiš, pa lahko še vedno upaš na eno in drugo.

    • Zelo dober komentar,a.k. Tudi jaz se srašujem, ali bi utegnil pomeniti izraz “izkoristiti svojo osebno svobodo” v takšnih mejah,kot jih omenja avtor,lahko tudi morebitno odloćitev za odpoved izključno svoji-prejkone namišljeni- vsesvobodi in zgolj svojemu:interesu,poželenju po imetju,oblasti nad drugim ali po namišljeni slavi in časti…Rezultati,ki vključujejo tudi kakšno odpoved izkoriščanju vseh priložnosti,vsega ali vseh- so namreč najpogosteje nemerljivi in skoraj nevidni.

  3. Zanimiv in aktualen prispevek avtorja.

    Egoizem, materializem in individualizem so danes glavne “vrednote”, ki zasenčijo vse druge resnične vrednote, kar je žalostno.

    Kultura pooseblja vrednote, vendar je marsikomu povsem na stranskem tiru, kar je spet žalostno.

    Današnja vlada je najbolj razočarala prav na področju vrednot, zaradi katerih je zmagala na volitvah, ker je obljubljala bolj vrednotno družbo.

    Danes pa ravna drugače. Čeprav je premier ustavni pravnik, tolerira množično kršitev človekovih pravic v sodnih postopkih.

  4. Sicer malo preveč subtilno napisan članek ampak zelo dober. Dokončno sem ga razumel šele po tretjem branju. Osvetljuje še aktualno nasprotovanje družinskemu zakoniku njegovemu glavnemu zastopniku LGBT gibanju z zornega kota, ki ga do sedaj nisem dobro razumel. Čeprav na koncu sem glede tega še vedno trdno neodločen. Namreč, ko pomislim na skrajnosti mi niso všeč ne ene ne druge. Se pravi ena takih je nakupovanje otrok druga pa pretirano demoniziranje vsega kar se ne sklada z nekim naučenim prepričanjem.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite