Diabetik postajam od te osladne »neodvisnosti« novinarjev in medijev

1
Manica Janežič Ambrožič

Neodvisni novinarji in neodvisni mediji (brez lastnika??) sta dve moderni, všečni, levičarski floskuli. A tistemu, ki zadevo vsaj malce pozna, se zdita precej izumetničeni. Namenjeni sta zvesti raji, ki z užitkom kupuje ta verbalni kič, kot bi šlo za suho zlato. Zvenita pa podobno bebasto kot delavsko samoupravljanje (drugo je soupravljanje). Si predstavljate, da bi se v javnosti uveljavila besedna zveza »neodvisni košarkarji« ali pa »neodvisni hokejisti«.

Si zamišljate neodvisnega nogometaša slovenske reprezentance?

Kaj za vraga naj bi pomenila ta opevana neodvisnost?! Ustavimo se pri nogometnem igralcu: je član ekipe, nad seboj pa ima trenerja in sodnika. Vsako njegovo potezo spremljajo navijači in na tisoče drugih gledalcev na tribunah ter po televizijskih zaslonih itd. Poleg tega je njegova igra omejena na igrišče. O kakšnih tribunah, pločnikih, vrtovih in cestah v bližini ni govora. In znotraj teh okvirjev, teh parametrov se posamezen igralec lahko izkaže, je lahko boljši ali slabši, bolj ali manj spreten pri ciljanju na gol, podajanju žoge itd. V tem je ta njegova impozantna neodvisnost. Vsekakor pa tudi v tem, da sprejme ali zavrne povabilo kluba oziroma reprezentance glede svojega sodelovanja.

Enako bedasta fraza bi bila »neodvisen tovarniški delavec«. Tristo kosmatih, le kaj naj bi to pomenilo?! Da lahko z viličarjem poljubno dirka po halah in samovoljno zavija ali odvija zapakirane izdelke ter pokuka, kaj je v njih dobrega?! Če denimo pakira jabolka, jih lahko nekaj vzame domov in prinese druga s svojega vrta? Ali pa denimo vzame nekaj tovarniško proizvedenega peciva in ga zamenja za domačo potico?! Lahko svobodno odvije kinder jajčke in jih zavije v aluminijasto folijo, ker se mu tako bolj dopade? Ne, delavec dela po navodilih ali vsaj v dogovoru z vodjo izmene oziroma direktorjem. Slednji pa je podrejen lastnikom podjetja. Obenem je njegovo delo odvisno od povpraševanja na trgu. Prodaja se tisto, kar je dobičkonosno, mar ne?

Mnogi novinarji z RTVS in POP TV so odšli v politiko

In na tem mestu se lahko vrnemo k javnim občilom (ki so v osnovi podjetja) ter delavcem, ki se jim reče novinarji, poročevalci. Tudi oni imajo nad seboj urednike (je primerljivo z vodji izmen), direktorje, lastnike medijev in gledalce, bralce ter poslušalce (je primerljivo s kupci, koristniki storitev itd.). Slednji na uredništva pošiljajo elektronska sporočila s pričakovanji, kritikami, predlogi in zahtevami. In tu so še oglaševalci, ki imajo prav tako svoje zahteve. Gre za pričakovanja podjetij ter ne nazadnje tudi za politične pritiske (posredne ali neposredne). Na zlizanost »neodvisnega« novinarstva in politike kaže tudi veliko število prestopov z RTV-ja in POP TV-ja v slovensko oziroma evropsko politiko. Še največ svobode je na blogih in komentatorskih portalih (na Časniku). Tu obstajajo predvsem idejne smernice in blaga uredniška politika. Na vplivnih medijih, kot sta Delo ali POP TV, pa je pričakovanj in zahtev (celo pritiskov) neprimerno več.

Menda na nekaterih obstajajo kar seznami vplivnih oseb, o katerih ni dovoljeno (kritično) poročati. In kaj v takšnih razmerah ostane novinarju? Da kreativno deluje v okvirju, ki mu je dopuščen oziroma dodeljen. In tako uokvirjen ima svojo novinarsko ter ustvarjalno svobodo. Kaj pa v primeru državnih medijev? Njihov lastnik je pač država, ne zasebnik. Toda kljub temu obstaja uredniška politika, vsakodnevno poročanje pa je (močno) podrejeno (tudi) različnim interesom. V primeru javne RTVS so v igri posamezna uredništva, novinarski aktivi, sindikati in drugi lobiji (denimo feministični).

V zadnjih dneh je v javnosti odmeval primer mladega novinarja Nejca Krevsa, ki je doživel javno šikaniranje sodelavke Eugenije Carl, ki na javnem servisu menda tudi sicer izvaja moralni teror in igra vlogo dežurnega miličnika. Urednica Manica Janežič Ambrožič je sicer zahtevala umik njegovega intervjuja z izraelskim veleposlanikom. In kje je tu opevana »novinarska neodvisnost«? Mladega novinarja pa je Carlova označila kar za »mlečnozobca«, ker je pri svojem poročanju pač skušal biti objektiven ter je opozarjal na cenzuro.

Vsak resen medij potrebuje uredniško politiko

Javna RTVS je boljševiški konglomerat, okoren dinozaver, živ fosil iz svinčenih let. Očitek pa ne leti na kamere in drugo tehniko. Gre za togo stanje duha, nekakšno vzdrževanje statusa quo, vegetiranje po zaslugi kolektivnega prizadevanja večine sodelavcev, pripetih na državni aparat (proračunsko korito).

RTVS je kot mrazišče, kamor spomladansko sonce ne posije.

Mnogi so pri poročanju pristranski zgolj zaradi zahtev zatohlega in neprizanesljivega habitata. Obenem pa leporečijo o neodvisnosti. Takšne puhlice pač. Tudi na Slovenski tiskovni agenciji obstajajo direktor in uredniki ter vladni nadzorniki (trenutno je večina iz obdobja Šarčeve vlade).

Neodvisnost oziroma avtonomnost novinarjev in medijev pa ni avtohtono slovenska. Tovrstne floskule prodajajo zlasti na »woke« (prebujenem) Zahodu, ki je prepojen z izprijeno, perfidno politično korektnostjo. A stvar je treba pogledati še z drugega zornega kota: kakšen pa bi bil medij brez uredniške politike? En prispevek bi zagovarjal svobodno gospodarstvo, tisti na naslednji strani pa prisilno nacionalizacijo podjetij? In bralci bi lahko občudovali pravi kolaž različnih vrst pisave, velikosti fotografij, dolžine naslovov, slogov pisanja itd.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

1 komentar

Comments are closed.