V zadnjih treh tednih, odkar imamo v državi epidemija covida-19 na novem vrhuncu, poslušamo novinarska vprašanja, kdo je za to kriv, kaj je šlo narobe, zakaj vlada ni že prej sprejela bolj drastičnih ukrepov; namesto da se ukvarja s kadrovanjem, naj bi se ukvarjala z epidemijo in podobne neumnosti do tiste, kaj pa če vlada ni ustrezno komunicirala z javnostjo.
Tudi švedska strokovnjakinja ve povedati isto kot naši infektologi
Nekateri v medijskem svetu res mislijo, da imamo ljudje zgodovinski spomin od sončnega vzhoda do zahoda. Kakor da stroka in vlada za njo že od pomladi naprej ne bi ponavljali, da so ključni kontakti. Za to je treba narediti vse, da so kontakti čim bolj omejeni in zavarovani. Mimogrede sem nekje ujel, da so v nekem mediju poklicali na pomoč strokovnjakinjo iz Švedske, ki je bila dolgo zgled, kako se obvladuje epidemija. Bolj ko so z vprašanji vrtali vanjo, kaj je narobe, da ljudje najbolj umirajo v domovih za starejše, bolj je ponavljala to, kar ponavljajo in govorijo naši zdravniki in politiki od marca naprej.
Če odpreš avstrijski ali nemški kanal na to temo, slišiš popolnoma enake odgovore: zaščitne maske, umivanje rok in čim manj kontaktov. To je vsa modrost in tehnika obvladovanja virusa, ki pa ga seveda lahko stakneš po nikogaršnji krivdi, ampak zgolj za to, ker pač ta virus je tu.
Poleg tega vsa statistika na tem svetu kaže, da v jeseni in na pomlad umre največ ljudi, posebej starejših in kronično bolnih. Če pride zraven še kaka kuga, kar covid-19 očitno je, je logično in razumljivo, da umre lahko še enkrat več ali nekajkrat več ljudi. Ampak tako kot je bila zaščitna oprema v pomladnem valu epidemije priročno sredstvo za miniranje vlade, tako je sedaj visoka umrljivost v popolnoma isti funkciji.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
Biserka Marolt Meden ni poslušala intervjuja z Janezom Janšo na nacionalki
Najbolj bebavo pa je to, da en medij sproži vprašanje, drugi mu sledijo kot papige, namesto da bi se vsaj metodično vprašali, ali je vsebina, ki jo skriva vprašanje, res prava. Ko je Igor Bergant na nacionalki tozadevno dodobra izprašal predsednika vlade, bi človek mislil: no, zdaj bo konec teh litanij. Kje pa, nadaljevanke sledijo in pri njih kot edina relevantna sogovornica vedno znova nastopa gospa Biserka Marolt Meden, predsednica društva Srebrna nit. Devetnajstega novembra so med drugim v odprtem pismu zapisali:
»Srebrna nit že od prvega vala epidemije nenehno opozarja vse odgovorne, da bi morali narediti več, da bi zaustavili nepotrebne okužbe in umiranja, da bi bolj pomagali zaposlenim z dodatnimi kadri in seveda boljšim nagrajevanjem, pa vendar vlada tega še ni storila. Čeprav minister za delo ves čas zagotavlja, da ’zadeve v domovih obvladujejo’, minister za zdravje pa se izgovarja, ‘da to ni njegov resor’.«
To je kronski primer, kako nekdo politično zlorablja težak položaj domov za ostarele in bolnišnic. Prvič, kadrovski problem domov in bolnišnic ni od letos. V času nenormalnih razmer se to vprašanje še toliko bolj zaostri, kar pa ni rešljivo s čarobno palico nobene vlade. Zakon o dolgotrajni oskrbi se je rolal po politični sceni že dvajset let, pa nič. Končno je sedanja vlada naredila premik v pravo smer. Zaposleni pri reševanju epidemije so dobili zakonsko določene dodatke pri plačah, zato je čista laž, da vlada tega ni storila.
Imamo infektološko stroko, ki govori zelo soroden jezik, in ministre, ki ji sledijo in jo resno upoštevajo
Sicer pa civilna organizacija, ki si v normalnih razmerah prizadeva za uzakonitev evtanazije, res ni ne verodostojen ne primeren sogovornik v sedanji koronski krizi, ki brez evtanazije izvaja kruto selekcijo predvsem med starejšo populacijo. Obstajajo tudi zdravniki, ki mislijo, da je to v smislu darvinistične teorije o evoluciji nekaj običajnega in normalnega: močnejši preživijo, šibki so izločeni. In končno ne počnemo tega s tako imenovana prenatalno diagnostiko, ko domnevno šibek zarodek žrtvujemo zaradi domnevne slabe kvalitete življenja njega in njegovih staršev.
Namesto da bi se sedaj, ko je epidemija na vrhuncu moči, spraševali o bistvu, smislu in krhkosti našega bivanja, se politično natezamo in ideološko obračunavamo s tistimi, ki so dejansko v prvi bojni liniji, ki potrebujejo razumevanje in podporo, pomoč in solidarnost, ne pa neprestanega problematiziranja vsega, tudi tistega, kar ni problem. Če me sluh in vid še nista zapustila, slišim in gledam stroko, ki govori zelo soroden jezik, in ministre, ki ji sledijo in jo resno upoštevajo.
Da pa Kacinove odločnosti ne prenašajo mamini sinčki in atijeve punčke, ki so bili in so navajeni, da so stokrat vprašani, ali bi to ali bi ono papcali, je povedal že psiholog Matej Tušek, pa so ga mediji takoj pribili na križ, češ da je koronadobičkar.
Ko je majica “RTV je naš” lahko osrednja novica dneva
A vse to ne preseneča, saj smo na vseh področjih mojstri v tem smislu, da se ne želimo soočiti in ukvarjati z resničnimi, ampak le z navideznimi problemi. Tako je tudi v osrednji slovenski medijski hiši. Ko so nas na eni od sej pričakali zaposleni z majicami z napisom “RTV je naš”, je to bila osrednja novica. Ko pa programski svetniki dobimo uradni dopis ustvarjalcev programov Radia Slovenija, ki ga podpiše devet odgovornih ljudi s sindikatom kulturnih in umetniških ustvarjalcev na čelu, pa kakor da se ni nič zgodilo. In kaj od nas zahtevajo? Nič več in nič manj, kakor da ustavimo Programsko produkcijski načrt za leto 2021, da ne gremo v podrobnosti.
Zdaj pa smo tam, kjer smo bili pri poskusu odstavitve direktorja, ki je po tekočem traku dobival negativna stališča nadzornikov in svetnikov. Interna študija na RTV je že leta 2017 ugotovila, da vodenje v hiši zaznamujejo:
– neučinkovitost,
– neustrezno vedenje/vplivi na sodelavce in
– pomanjkanje menedžerskih veščin in znanja.
Ustvarjalci radijskih programov so vodstvu RTVS dali slabo oceno dela
Posledica tega je sedaj dopis ustvarjalcev programov Radia Slovenija, ki so zbrali pogum, povedali, kaj si mislijo, in se podpisali.
Z zanimanjem sem prisluhnil intervjuju z režiserjem in rednim profesorjem na AGRFT Miranom Zupaničem, ki je kratek čas predsedoval Programskemu svetu in kot svetnik odstopil ob aferi Thompson. Na tem mestu je težko vse komentirati, a en odgovor je bil zame veliko razočaranje. Na vprašanje, kakšno rešitev predlaga za RTVS, smo dobili odgovor, da so rešitev volitve. Pred tem pa je kot glavni razlog za svoj odstop navedel dejstvo, da so se svetniki odločali po svoji politični preferenci, in ko je to ugotovil, je sprejel odločitev, da mu v Programskem svetu ni mesta.
Politična pristranskost ustvarjalcev informativnih programov vidna iz vesolja
Sestava Programskega sveta je nekakšna zmes političnih strank in njihovih civilnih satelitov z dodatkom samoupravljalske miselnosti, ki jo poosebljajo nekateri predstavniki iz hiše. Takšna sestava in takšna politika nikoli ne bosta pripeljali do tega, kar si želi gospod Zupanič in verjetno veliko plačnikov RTV-naročnine: da bi bila RTV »razpoznavni gradnik skupnosti«.
Vse leto prihaja največ pritožb na račun informativnih programov, kjer je politična pristranskost vidna iz vesolja. Odgovorni se kar naprej opravičujejo, da gre za napake. Vodstvo ne potegne nobenih konkretnih materialnih ali kadrovskih potez, kar pomeni, da se z napakami strinja. Analiza gospoda Zupaniča je oprta na Pučnikovi dve piramidi: prva je tista, ki dejansko odloča, druga je navidezna. Drži, ne samo v politiki, kot je argumentiral intervjuvanec, drži še kako v sami RTVS. Torej ni vedno in vsepovsod samo problem politika, problem so tudi podsistemi, ki jim tranzicija ustreza in niso pripravljeni narediti ustreznih reform v duhu demokratičnosti in strokovnosti ter približka medijske korektnosti.
