Delavci RTV napačno razumejo strokovno avtonomijo

1
Zloraba komunikacijske moči in napačno razumevanje strokovne avtonomije delavcev RTV je za delovanje demokratične družbe še posebej nevarna.

Strokovna avtonomija zaposlenih na RTV se povsem izenačuje s samovoljo tistih, ki so jim omogočili, da se nanjo sklicujejo. Z ustrezno negativno kadrovsko selekcijo na ta način pridemo do enakega sistema, kot je bil prej v diktaturi, katere se mnogi nostalgično spominjajo kot družbe reda, le da je danes strokovnost navidezno v ospredju.

Naročeno »pozitivno mnenje«, ki ga je dr. Rajko Pirnat na odmevih podal v bran vrhovnemu državnemu tožilcu ob premierjevi pobudi, da je tožilstvo dolžno ukrepati ob ekscesnih parolah proti njemu in stranki (njegovim privržencem v celoti) ter odličen odziv s strani drugega pravnega strokovnjaka dr. Mateja Avbelj opozarja na velike težave v naši družbi pri razumevanju več pojmov, povezanih z delovanjem državnih organov. Pa ne samo državnih organov, temveč na sploh v naši organizacijski kulturi.

Tako imenovani samoupravni socializem je bil izjemen izum. Še posebej je bil inovativen, ko je bilo potrebno razpršiti odgovornost in s tem praktično odpraviti osebno odgovornost (tako subjektivno kot še bolj objektivno) ter kako pri tem hkrati vzpostaviti samovoljo pri sprejemanju odločitev. Vendar to ni samo pravni problem, ampak (predvsem) tudi organizacijski. Zakaj?

Sprejemanje dobrih odločitev je ključno za pravočasno izvajanje nalog

Sprejemanje odločitev je ključno, če želimo, da se pred nas postavljeni izzivi, problemi in naloge izvedejo na pravi način in pravočasno. Pri tem se lahko sprejemajo dobre in slabe odločitve. Slika seveda kot običajno ni črno-bela in kvaliteta odločitev je lahko kjer koli na liniji med odlično in zanič. Ob tem se ne sme zanemariti časovna komponenta. Odločitev mora namreč biti sprejeta pravočasno, ker ima prepozna odločitev lahko še hujše posledice kot slaba, ki jo lahko pogosto ob spoznanju zmote korigiramo. Najslabše pa je seveda neodločanje.

Za vsako slabo odločitev je treba ugotoviti, zakaj je do nje prišlo. Obstajata dva pristopa. Pri prvem se išče, kdo je sprejel napačno odločitev (iskanje krivca) in je zato odločevalec nekako sankcioniran. Drugi (pravilen) pristop pa je, da se ugotovi vzrok za slabo odločitev (zakaj je do slabe odločitve prišlo). Ta pristop omogoči izboljšanje procesa sprejemanja odločitev. Prvi način je značilen za individualen pristop k sprejemanju odločitev, drugega pa omogoča timski pristop k sprejemanju odločitev.

Namesto timskega pristopa je običajen individualen pristop k sprejemanju odločitev

V naši organizacijski kulturi je timski (in procesni) pristop zgolj slučaj, ne pravilo. (O tem sem pisal v članku (glej) v delu, ko govorim o timskem in procesnem pristopu.) Praviloma se k odločitvam pristopa na individualni način. Ukoreninjen strah pred odločanjem po nareku, značilnim za avtoritarne režime (politični diktat), je posledično privedel do zanimivega razumevanja strokovne avtonomije. Od začetka tranzicije se tako na znanstvenem kot strokovnem nivoju poudarja strokovna avtonomija, a se ta pogosto popolnoma napačno razume. Pričakuje se, da je vsakdo, ki ima ustrezno podeljeno kompetenco (strokovno izobrazbo in strokovni izpit), popolnoma samostojen pri sprejemanju odločitev (glej). To je najbolj banalno izpadlo pri izjavi bivše ministrice za zdravje Milojke Kolar, češ »da imajo zdravniki na primarni stopnji (družinski zdravniki) zadosti znanja, da paciente pošljejo na prave preiskave na sekundarni in terciarni stopnji. Če bodo pa po nepotrebnem obremenjevali z dodatnimi pregledi, bo sledila ustrezna sankcija (kazen).«

Take in podobne trditve kažejo na primanjkljaj znanja na področju vodenja in organizacije, ki ima za posledico tudi izjemno podcenjevanje zahtevnosti opravljanja nalog vseh zaposlenih v zdravstvu. Enako seveda velja za vsa druga področja (uprava, sodstvo, tožilstvo, policija, šolstvo ipd.). Tak odnos do stroke povzroča dve skrajnosti: prva je nesprejemanje odločitev. Upravičijo jo s preprosto razlago: če bom sprejel napačno odločitev, sem lahko kaznovan, zato je bolje, da ne sprejemam odločitev.

Na drugi strani je sprejemanje samovoljnih odločitev. Razlagajo si: sem samostojen, zato je povsem moja stvar, kako se odločim, ker me pred sankcijami ščiti »imuniteta strokovne avtonomije«. Sistem je statičen in ga pred spremembami ščiti strahospoštovanje uporabnikov, ki imajo občutek, da so uradniki, sodniki, zdravniki ipd. »bogovi«, katerim se ne sme oz. jim ni dobro ugovarjati.

Pritisk javnosti povzroči po eni strani stres, po drugi strani pa privede do samovolje pri uslužbencih

»Težave« nastanejo takrat, ko uporabniki niso več »zadovoljni« s stanjem in začnejo pritiskati na javni sektor ter od njega zahtevajo strokovno pravilno in pravočasno izvajanje storitev kot so: odločitve upravnih organov, sojenje v razumnem času, brez čakalnih vrst kjer koli (ne samo v zdravstvu) ipd. V tem primeru pa pride do še hujših posledic. To ne pomeni, da sprememb ni treba izvesti takoj, temveč mora to biti celo ključen razlog za izvedbo sprememb. Pri mnogih zaposlenih v javnem sektorju strah pred slabimi odločitvami in nezmožnost ali osamljenost (nimajo možnosti pridobiti takojšnjo pomoč s strani kolegov oz. vodij) vodi v huda psihosocialna tveganja (stres, slabi odnosi med zaposlenimi, veliko bolniških odsotnosti ipd.)

Po drugi strani se uspe posameznikom, med katerimi mnogi izkazujejo psihopatske značilnosti, brezkompromisno vzpenjati po hierarhični lestvici. Oni pač ne doživljajo stresa zaradi osebnih stisk pri sprejemanju možno napačnih odločitev in posledic zaradi njih. To jim celo običajno vliva dodatno moč. So pač zaradi pomanjkanja empatije za te težave imuni. Zanje sta tudi značilni ignoranca in vzvišenost v odnosu do uporabnikov njihovih storitev in do izvajanja nalog podrejenih. Če se tu vključi še paralelna država (globoka država, ki je ali pogosto deluje kot mafijska združba), pridemo do pojavov, ki jih lahko prepogosto opazujemo tudi v naši državi.

Javni uslužbenci ne razumejo, da so v službi javnosti

Tako smo po eni strani talci dolgotrajnih postopkov zaradi nesprejemanja odločitev (sojenje v nerazumno dolgem času; policijske preiskave, ki se ne zaključijo; diagnosticiranje bolezni po principu, da pacient hodi od preiskave do preiskave, namesto da bi bil v središču diagnostičnega procesa; neskončni upravni postopki ipd.), po drugi pa pri mnogih nosilcih pooblastil pri odločanju v veliki samovolji kot posledici popolne zlorabe strokovne avtonomije. V najboljši meri je na to pokazal primer »spora« Janša–Šketa, ki pa še zdaleč ni edini primer. To temelji na prepričanju, da se takim posameznikom (ali celo skupini) ne more nič zgoditi. Praksa kaže, da je taka na žalost tudi realna praksa.

Že v enem od prejšnjih člankov (glej)sem opozoril, da sprejemanje meja dopustnega s strani določenega ideološkega okvirja (pri nas in na žalost tudi v svetu skrajnega levičarstva), vse skupaj privede še v hujšo travmo. Vsako razmišljanje o spremembah naleti na zavračanje po principu kulturnega boja in se vse, kar se ne sklada z njihovo politično agendo, označuje kot ideološka vojna. In mi v strahu pred označbami, kot so fašizem, janšizem, neoliberalizem ipd., pred tem pokleknemo.

Tudi zaposleni na RTV so javni uslužbenci, plačani iz proračuna

Temu pri nas (pa ne samo pri nas) sledi še medijska podpora. Razumljivo je, da imajo tudi novinarji svojo politično in pogosto tudi ideološko prepričanje, vendar bi moralo to imeti pri njihovem profesionalnem delu minimalen vpliv. Tudi je razumljivo, da v medijih, ki se financirajo s storitvami na trgu, iščejo svojo tržno nišo med bralci, poslušalci in gledalci na način, da poročanje »prilagodijo« nivoju oz. pričakovanjem ciljnega občinstva. V tistih medijih, ki so financirani s strani proračuna, pa ne bi smelo biti tako. RTV prispevek je davek, tako kot so vsi ostali obvezni prispevki (zdravstveno in pokojninsko zavarovanje – social taxis ipd.), le da se ne zbira v integralni proračun, ampak v »posebno malho«. Zaposleni na RTV so plačani s strani davkoplačevalcev in so zato posledično javni uslužbenci. Tudi oni pa imajo težave pri razumevanju pojma strokovna avtonomija.

Nevarnost zlorabe komunikacijske moči dela zaposlenih na RTV

Zloraba komunikacijske moči posameznega dela delavcev RTV, ki jo financiramo davkoplačevalci, pa je za delovanje demokratične družbe še posebej nevarna. S sklicevanjem na t. i. strokovno avtonomijo lahko vsakogar, ki ni v skladu z njihovim prepričanjem, medijsko ubijejo, nato jih preganjajo po uradni dolžnosti, jim sodijo in na koncu odstranijo iz javnosti. Po drugi strani pa na ta način tiste, ki so na pravi – na njihovi strani, zaščitijo tako pred obravnavo v medijih kot naprej v postopkih pregona in sankcioniranja.

Strokovna avtonomija delavcev RTV se tako povsem izenači s samovoljo tistih, ki so jim omogočili, da se nanjo sklicujejo. Z ustrezno negativno kadrovsko selekcijo na ta način pridemo do enakega sistema, kot je bil prej v diktaturi, katere se mnogi nostalgično spominjajo kot družbe reda, le da je danes strokovnost navidezno v ospredju.

Lovimo se v krogu kot pes, ki lovi svoj rep. Mogoče pa je to tisto krožno gospodarstvo, o katerem je razpredal bivši premier, ki je prišel na mesto premierja kot ustavni pravnik, še posebej občutljiv na moralo in etiko.

1 komentar

  1. Zelo dober opis procesov v totalitarističnih družbah in ena od teh seveda SLO. Trdim, da bi morali imeti referendum na temo: “Je socializem zločin? In če je, je treba zločince kaznovati?” Da vidimo dejansko stanje naše družbe.

Comments are closed.