Primerjava pristopov Janeza Janše in Marjana Šarca

levičarji napadajo Janšo
Brutalen napad, ki ga izvajajo levičarji na trenutno vlado, je bil pričakovan. Mrhovinarji vedno napadajo takrat, ko je objekt napada najbolj ranljiv.

Demokracija konsenza

Z zamenjavo vlade je prišlo do velikega zasuka pri razumevanju in obvladovanju krize zaradi epidemije covida-19. Po mojem mnenju je bil bistven odnos politike do stroke. Šarčeva garnitura je stroko obravnavala tako, kot je značilno za totalitarne režime, kjer slabe novice zanikajo ali prikrijejo, z njihovimi nosilci pa obračunajo. Zaskrbljeni zdravniki so bili označeni za nepotrebne paničarje, ki v resnici ne vedo, kaj je dobro za državo, niti ne razumejo, da s svojim ravnanjem povzročajo nepotrebno zaskrbljenost med ljudmi, medtem ko oblast ves čas »sorazmerno« obvladuje situacijo. Iz svojih izkušenj lahko povem, da niso bili edini označeni za nepotrebne paničarje. Odstopljeni Marjan Šarec in njegovi podporniki levičarji na žalost še danes niso dojeli teže svojega napačnega ravnanja.

Levičarji vedno izkoristijo ranljivost družbe

Janez Janša je pri tem v osnovi začel popolnoma drugače. Njegovo ravnanje kaže na to, da se zaveda, da je treba predvsem upoštevati stroko na vseh področjih in se nato na osnovi teže argumentov odločiti, kako v dani situaciji reagirati. Razumljivo je, da zaradi časovne stiske, materialne, finančne in kadrovske podhranjenosti ter razmer v bližnji in širši okolici vedno ni možno sprejeti optimalne odločitve, vendar kaže, da je splošna smer prava. Kriza je huda, ni pa prva v naši zgodovini. Zgodovina nas tudi uči, da totalitaristi (to so vedno levičarji, pa naj bodo črne, rjave ali rdeče barve) krizo vedno izkoristijo za netenje revolucije, prek katere potem želijo priti do totalitarne oblasti.

Zato je brutalen napad, ki ga izvajajo levičarji na trenutno vlado, pričakovan. Mrhovinarji vedno napadajo takrat, ko je objekt napada najbolj ranljiv. Upajmo, da bo ta napad uspešno odbit s čim manj škode za državljane.

Timski in procesni pristop kot ključ za sprejemanje odločitev

Organizacijska kultura, kateri se je sedanja vlada po svoje približala, ni pa je nujno usvojila, je značilna za uspešno vodenje v kulturi velikih sprememb, ki jih za sabo potegnejo močnejši izzivi. Ta namreč zahteva demokracijo konsenza (tako jo jaz poimenujem), ne več klasične demokracije. Za pojasnitev, kaj pojmujem pod demokracijo konsenza, je potrebno malce bolj poglobljeno razumevanje sodobnih zahtev obvladovanja poslovnih procesov.

Timski pristop in procesni pristop

Dandanes se zelo veliko govori o timskem delu in o procesih. Večini sta pojma znana, skorajda nihče pa ju ne razume pravilno. Namesto teh dveh pojmov je treba uporabljati pojma timski pristop in procesni pristop.

Timski pristop ne pomeni, da delamo v skupini, temveč delujemo na način, da smo v vsakem trenutku pripravljeni sodelovati s svojim bližjim ali bolj oddaljenim sodelavcem.

Ključni pri tem sta sposobnost priznanja, da nečesa ne poznaš, ne znaš ali ne razumeš, in na drugi strani pripravljenost, svoje strokovno znanje posredovati sodelavcu oz. organizaciji v ožji in širši obliki. In to ta trenutek, ne v oddaljeni prihodnosti, ko bi si za to vzel čas. Velja namreč načelo, da če ne pomagaš takoj, ti ne bo treba pomagati. Timi v tem primeru niso formalne oblike (kot so npr. projektni timi), temveč nastajajo iz trenutne potrebe po reševanju težav, vendar vedno v smislu jasno predočene usmeritve (strategije) delovanja.

Procesni pristop pa pomeni, da se vsakdo v vsakem trenutku zaveda, da bo nekdo nadaljeval njegovo dosedanje delo, ki ga je treba opraviti tako, da bo nadaljevanje možno brez ponovnega izvajanja že opravljenih korakov. Vsi soudeleženi v procesu imajo pred sabo končni cilj. V organizacijski stroki se reče, da imajo pred sabo zahteve končnega kupca.

Samo na ta način se lahko doseže cilj: zadovoljstvo kupca kot končni kriterij uspešnosti. Kupec ni nujno t. i. potrošnik, lahko je tudi javnost. Zelo poenostavljeno: timski in procesni pristop pomenita permanentno pridobivanje in širjenje znanja. Temu je treba dodati še izvajanje aktivnosti po principu just-in-time, kar je pa zopet treba razumeti na pravi način.

Pravočasnost pri izvajanjih ukrepov

Za just-in-time smo se učili, da je to princip dobave blaga brez skladiščenja. To pomeni, da je surovina (ali polizdelek) dostavljena neposredno od dobavitelja na tekoči trak izdelovalca produkta v naslednjem koraku. Ob tem pa nas pogosto niso (ali pa se nismo) naučili, da pravočasna izvedba zahteva dve ključni komponenti. To sta dobro poznavanje (obvladovanje) poslovnega procesa z uspešnim upravljanjem vseh možnih tveganj in predvsem v povezavi z možnimi tveganji pravočasen začetek izvajanja aktivnosti. To z drugimi besedami pomeni, da just-in-time ne pomeni izvedbe v zadnjem možnem roku, temveč pravočasen začetek izvajanja aktivnosti.

Zdaj pa se vrnimo nazaj na demokracijo konsenza. Do demokracije konsenza pridemo, ko se v družbi sprejme dejstvo, da pri sprejemanju pomembnih poslovnih odločitev ni več enakopravnosti glasov vseh, ki participirajo pri odločanju, temveč da se sprejmejo rešitve, v katerih pretehta strokovnost predlaganih argumentov. Princip pomeni, da odgovorni na določenem področju poišče vse najboljše predloge svojih sodelavcev (ali pa še širše), na tej osnovi pa sprejme odločitev in zanjo tudi osebno odgovarja. Jasno je, da to ni možno, če v družbi ne obstaja pozitivna kadrovska selekcija oz. ni vzpostavljen sistem napredovanja po strokovnih ter vodstvenih usposobljenostih. Navzven se to zelo preprosto vidi takrat, ko se ugotovi, da vodja zbira okoli sebe enakovredne ali celo bolj usposobljene sodelavce. Z drugimi besedami povedano: pametni zbira okoli sebe pametne, bedak pa bedake.

Vodja je torej vreden toliko, kolikor so vredni njegovi sodelavci.

Demokracija konsenza ne izključuje demokratičnih principov pri odločanju

Bralec lahko sedaj sam oceni, koliko sta se naštetim principom približali prejšnja in sedanja vlada. Ob tem lahko tudi oceni, v kolikšni meri je pri nas na splošno sprejeta demokracija konsenza. Da ne bo napačnega razumevanja. Tu gre za upravljanje poslovnih procesov, ne govorimo o parlamentarni demokraciji. Uprava (vodstvo) organizacije oz. parlamentarna in z njo izvršna oblast vedno na koncu odgovarja svojim lastnikom. Ti pa s polno odgovornostjo sprejmejo odločitev, ali so z upravljanjem zadovoljni ali ne, in to na dogovorjen način. V profitnih organizacijah so to institucionalni lastniki, v javnem sektorju pa volivci prek vsakokratnih volitev zakonodajne in izvršilne veje oblasti.

Pa še nekaj moram omeniti. Že dolgo trdim, da pametne ženske vodijo svet, feministke pa jim pri tem škodujejo. Ne smemo pozabiti, da je žena predsednika vlade zdravnica. Tudi Igor Lukšič, ki je sicer zagrizen levičar, je ostro napadel vse, ki za svoje namene izkoriščajo aktivistko Greto. Tudi družina je organizacija in v tej se najprej vidi, kakšna je organizacijska kultura v družbi.