Stvarjenje – življenje – smrt – vstajenje in večno življenje

0

Vsem nam, ki stojimo ob grobovih naših umrlih, želim, da se nam v moči Vstalega Kristusa solze žalovanja začnejo kristalizirati v bisere vere – v naše lastno vstajenje in večno življenje.

Ateistična znanost išče božji delec. Nesmisel! Kako naj ga najde, če Boga ni na njenem obzorju? Iščemo formulo vsega, ta pa se nam smehlja na začetku Sv. pisma: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo« (1 Mz 1,1). V tem stavku je vse. Naj bo vesolje še tako neskončno! Tisoči in tisoči galaksij. V vsaki od njih je na milijone zvezd. V tem stavku sta tako sinji kit, ki lahko doseže prek sto ton teže, kot mala evglena. V tem stavku je Slehernik. Skrivnost življenja in vesolja je neizrekljiva.

Kljub znanosti o življenju vemo malo, a nas to lahko navda z upanjem in vero, da je življenje v Kristusu močnejše od smrti

Vse, kar vemo o življenju, je kot komaj slišno čebljanje dojenčka. V človeku doseže življenje neslutene globine in višine. Dotakne se samega Boga. Ob človeku postane tudi vesolje majhno, oceani zemlje so le majhna luža, pa naj človeka še tako postavljajo ob bok živalskemu svetu. Že od antike naprej smo samo žival s pametjo (Aristotel). Kakšna degradacija nas, ki smo ustvarjeni po Božji podobi! Prepad med nami in živalmi ostaja nepremostljiv. Še posebej v Jezusu Kristusu, ki je Bog in Človek, »nam enak v vsem, razen v grehu« (Misal).

S tako lahkoto verjamemo znanosti, da se noben atom v vesolju ne izgubi v nič, da je vse eno samo spreminjanje iz ene v drugo obliko, človek pa naj bi bil slučajni blisk sredi deževne noči … Da: »Vse je večno, kar nastane« (E. Kocbek). Največji čudež vesolja poleg Evharistije vsrkavam vase z vsako sekundo življenja. Ali ni stvarjenje vsega prvo in najbolj veličastno vstajenje iz brezna niča!? Prav dejstvo, da sem po ljubezni Boga in svojih staršev pahnjen v življenje, v meni rojeva upanje in vero, da je življenje v Kristusu močnejše od smrti.

Naj solze žalovanja začnejo kristalizirati v bisere vere v naše lastno vstajenje in večno življenje.

Ko vržemo seme v zemljo: ali ga ne vržemo v trdni in neomajni veri, da bo vstalo od mrtvih v zelo pomnoženi količini?! Eno samo zrno koruze nam lahko, potem ko v zemlji umre, podari nazaj tudi do dva tisoč zrn! Kakšna eksplozija življenja! Zakaj nam je tako težko verjeti in sprejeti, da sta rojevanje in umiranje enojajčna dvojčka vsemogočnega Boga, ki »daje in jemlje življenje«. Onkraj bomo v celoti (u)videli, da se rojevanje in umiranje objemata kakor večerna in jutranja zarja sredi noči (K. Gibran).

V teh dneh smo ob grobovih svojih najdražjih. Njihova odsotnost nam »kljuje srce od zore do mraka, od mraka do dne« (F. Prešeren, Pevcu). Kristus mi prihaja naproti skozi njihove grobove. Prihaja mi od Onkraj, kjer je večni odmev vstajenjske aleluje. Zaradi Kristusa smrt nima zadnje besede: Kako nas opogumlja in vabi k sebi domov v večnost, za kar smo rojeni.

»Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte. V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam prostor pripravim? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Jn 14,1–4).

Vsem nam, ki stojimo ob grobovih naših umrlih, želim, da se nam v moči Vstalega Kristusa solze žalovanja začnejo kristalizirati v bisere vere v naše lastno vstajenje in večno življenje.