Ob 90. obletnici smrti zadnjega goriškega nadškofa slovenskega rodu

8

Goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej je bil že velikokrat predmet proučevanja, ne nazadnje je leta 1986 v Rimu potekal tudi simpozij v njegov spomin, kjer so zgodovinarji in teologi podrobno osvetlili njegovo delo. Dve leti pozneje je izšel zbornik dvajsetih referatov z omenjenega simpozija. Škoda je, ker nadškof Sedej ni zapustil osebnega dnevnika oziroma dnevniških zapiskov, vendar zvemo veliko o njem iz dnevnika, ki ga je dokaj redno pisal tedanji ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Ljubljanska škofija je namreč sodila v okvir ilirske metropolije s sedežem v Gorici in prihajalo je do pogostih srečanj med obema škofoma.

Frančišek B. Sedej je bil rojen 10. oktobra 1854 v Cerknem v tedanji avstrijski deželi Goriško-Gradiščanski. Temeljno versko vzgojo je dobil v domači kmečki družini s šestimi otroki. Že zelo zgodaj je pokazal veliko nadarjenost, zato so mu starši omogočili nadaljevanje šolanja. Po nemški gimnaziji v Gorici je študiral v goriškem bogoslovju in konec avgusta 1877 ga je tedanji goriški nadškof Andrej Gollmayr posvetil v duhovnika. Septembra 1878 se je Sedej preselil na cesarski Dunaj, študij je nadaljeval na dunajski univerzi. Bival je v zavodu Avguštinej (Augustineum), kovnici avstrijske višje duhovščine. Še pred doktoratom se je jeseni 1882 vrnil v Gorico. Postal je predavatelj v goriškem bogoslovju, kjer je predaval biblične vede in semitske jezike. Dne 25. junija 1884 je na Dunaju doktoriral iz teologije z dizertacijo Monumenta scripturae cuneatae cum speciali respectu ad Biblia sacra.

Na Dunaju se je Frančišek Borgia Sedej zbližal s Habsburžani, posebej je bil vdan cesarju Francu Jožefu; leta 1906 je postal goriški nadškof

Očitno je bilo njegovo delovanje zelo opazno in uspešno, saj ga je nadškof Andrej Gollmayr po šestih letih spet poslal na Dunaj, kjer je opravljal pomembne pedagoške in vzgojne naloge v že omenjenem zavodu. Med drugim je Sedej postal tudi dvorni kaplan na cesarskem dvoru in navezal prisrčne stike s habsburško družino. Posebej je gojil spoštovanje in vdanost do cesarja Franca Jožefa. Ta zavezanost Habsburžanom je pri Sedeju ostala do razpada monarhije.

Po smrti nadškofa Jordana je bil Sedej izbran za novega goriškega nadškofa. Slovesna posvetitev in umestitev je potekala v goriški stolnici konec marca 1906. Z njegovim imenovanjem sta se strinjala tako Sveti sedež kot avstrijski cesar Franc Jožef, ki je imel pravico veta na imenovanje avstrijskih škofov. Nadškof Sedej je sprejel težko nalogo v nacionalno mešani škofiji, kjer so poleg večinskih Slovencev živeli tudi Furlani in Italijani ter maloštevilni Nemci. Obenem je nosil naslov ilirskega metropolita, kateremu so bile od leta 1830 kot sufragani podrejene škofije v Ljubljani, Poreču-Pulju, Trstu-Kopru in na otoku Krku.

Nadškof Sedej je imel najtežje delo med prvo svetovno vojno – moral se je umakniti iz Gorice

Nadškofovo delo in poslanstvo je bilo najtežje v letih prve svetovne vojne, posebej še po italijanskem vstopu v vojno maja 1915, ko se je Goriška spremenila v bojišče. Sredi poletja 1915 se je nadškof zaradi nevarnosti le moral umakniti iz Gorice, čeprav je tik pred začetkom spopadov z Italijo svojim duhovnikom s posebno okrožnico ukazal, naj ne zapuščajo svojih vernikov. Razmere so namreč postajale nevzdržne. Tudi poveljnik avstro-ogrske obrambe na Goriškem, general Erwin Zeidler, je nadškofu svetoval umik na varno. Nadškof Sedej je iz mesta odpotoval 27. julija 1915 in še isti dan prispel v Vipavo, kje je ostal do 23. avgusta 1915. Nato se je umaknil v župnijo Ravne pri Cerknem, ki je bila v tistem času brez duhovnika.

Na Cerkljanskem je nadškof Sedej bival dva meseca. Po dolgotrajnih selitvah je na začetku decembra 1915 našel trajnejšo nastanitev v cistercijanskem samostanu v Stični. V igri so bili tudi drugi kraji za begunsko namestitev nadškofa: Ljubljana, Maribor, Dunaj, Celje in Št. Andraž na Koroškem. V Stično mu je uspelo umakniti tudi goriško bogoslovno semenišče in semeniško knjižnico. Pri iskanju primernega mesta in pri selitvi je bil nadškofu Sedeju v veliko pomoč deželni glavar dr. Luigi Faidutti. Bogoslovno semenišče je že pred božičem pričelo delovati.

Nadškof Sedej je v stiškem samostanu, kjer so bili nameščeni tudi goriški bogoslovci, lahko računal na pomoč ljubljanskega škofa Jegliča

Pri namestitvi v Stični je nadškofu Sedeju precej pomagal tudi ljubljanski škof Jeglič. O tem je 11. decembra 1915 v svoj dnevnik zabeležil:

»Prišel je 8/12 zvečer naš Metropolit. Zadržal se je na Dunaju zaradi zdravljenja zob. V Gorico ne more. Povabil sem ga, naj ostane pri meni. Tudi opat Zatičenski ga je povabil, naj bi ostal v Zatičeni, kjer so njegovi bogoslovci in profesorji. V četrtek 9/12 popoldne sva se odpeljala v Zatičino, da vidi kraj in obišče svoje klerike. Prav zadovoljen je bil, ker je kraj lep in miren, ter redovniki prav prijazni in je sklenil, da ostane v Zatičini. Danes se je odpeljal v Vipavo in če bo mogoče do Gorice, da vidi, kaj je poškodovanega in opravi neke nujne posle in potem se vrne. Prav vesel sem, da bo imel v Zatičini mirno življenje in bo sred svojih klerikov.«

V Stični se je nadškof Sedej dokončno namestil 23. decembra 1915. Skupaj z njim so prišli tudi profesorji in 36 bogoslovcev iz različnih škofij, ki so se prej šolali v bogoslovnem semenišču v Gorici. V Stični se je nadškof Sedej očitno dobro znašel, tako je škof Jeglič 16. marca 1916 zapisal: »Danes je bil v Ljubljani naš Metropolit. Hvala Bogu, zdrav je in zadovoljen, da je dobil zavetišče v Zatičini za se in za bogoslovce

Med vojno je nadškof Sedej neutrudno skrbel za vse pomoči potrebne, še posebej ga je prizadela usoda številnih goriških beguncev. Zanje se je prav posebej zanimal, jih obiskoval v begunskih taboriščih in jim priskrbel duhovno oskrbo. Bil je tudi član Pomožnega odbora za begunce z juga, nase je poleti 1916 prevzel skrb za organizacijo pastoralne dejavnosti med begunci. Pri tem se ni oziral na narodno pripadnost; med drugim je italijanskim beguncem v Ljubljani priskrbel duhovnika, poznejšega tržaško-koprskega škofa Alojzija Fogarja.

Nadškof Sedej se je v Gorico vrnil spomladi 1918. Pričakalo ga je razdejanje, poleg tega pa je kmalu prišel tudi v konflikt z italijansko vojsko

V porušeno Gorico, ki je doživela pekel soške fronte, se je nadškof Sedej dokončno vrnil 17. marca 1918. Dočakalo ga je razdejanje, tako v materialnem kot duhovnem smislu. Večnacionalna habsburška monarhija je razpadala, nastajale so nove države in novembra 1918 so na Goriško vkorakale zmagovite italijanske čete. Že takoj na začetku je prišlo do konflikta med nadškofom Sedejem in novo oblastjo, kajti nadškof ni hotel zapeti zahvalnega Te Deuma ob zmagi italijanskega orožja. Bil je duhovni pastir vseh prebivalcev svoje škofije, ne glede na narodnost, in tako kot je zavrnil podpis Majniške deklaracije (1917), čeprav je bil zaveden Slovenec, tudi ni hotel sodelovati pri italijanskih nacionalističnih avanturah.

Predvsem pa je ostajal nadškof Sedej pripadnik avstrijskega episkopata, zavezanega nekim drugim idealom in srednjeevropskemu mišljenju ter zvestega cesarju dani prisegi. Ljubil je svoj narod, kar je razvidno iz njegovega delovanja ob koncu prve svetovne vojne. Ob razpadanju nekdanje monarhije je nadškof Sedej 4. novembra 1918 izdal posebno okrožnico, pisano v latinščini in jo naslovil na duhovnike ob koncu vojne. To je bil prelomen čas, poln preobratov. Nadškof Sedej je goriško prebivalstvo pozval k miru in redu. Z okrožnico je tudi priznal oblast goriškega Pokrajinskega odseka Narodnega sveta nove Države SHS. Razmere so potem šle svojo pot, saj so že čez tri dni na Goriško vkorakale italijanske čete, kar je pomenilo konec sanj o priključitvi k novi jugoslovanski državi.

Nadškof Sedej vztrajal pri stališču, da je treba poskrbeti za vernike vseh narodnosti

Nove italijanske zasedbene oblasti so kmalu pokazale svoj pravi obraz, tudi v odnosu do nadškofa Sedeja. Začelo se je dolgo obdobje preizkušenj. Italijanskim nacionalistom ni bil po godu »slovanski« in »avstrijakantski« nadškof v »italijanski« Gorici. Zahtevali so njegov odstop.

Ko je bila slovenščina končno izrinjena iz uradov in šol, je našla v cerkvi svoje zadnje pribežališče, v nadškofu Sedeju pa velikega zagovornika. Poskrbel je za ustanovitev Goriške Mohorjeve družbe (1924), ki je primorskim Slovencem dajala narodno upanje v težkih časih. Italijanske oblasti so uprizorile pravcato gonjo proti slovenskim duhovnikom in staršem, ki so pošiljali otroke k slovenskemu verouku. Toda nadškof je ostal trden pri svojih legitimnih stališčih. Osebno je bil prizadet, ko so trije višji duhovniki – prelati iz goriške nadškofije leta 1925 vodili kampanjo za njegov odstop. Sestavili so memorandum, ki so ga naslovili na Mussolinija, predsednika tedanje italijanske vlade. Tri nergače je doletela cerkvena kazen, ki jo je izrekel Sveti sedež.

Julija 1931, malo pred smrtjo, je nadškof Sedej izdal slovite Norme oz. navodila dušnim pastirjem (Normae ad instructionem cleri curati). V njih je naročil, naj se poučuje verouk v narodnem jeziku, prepovedal je izrabo verskega pouka v politične namene in določil rabo narodnega jezika pri bogoslužju. S preselitvijo verouka v narodnem, to je slovenskem jeziku v veroučne učilnice je nadškof Sedej dejansko omogočil edino izobraževanje v slovenščini na Primorskem do razpada Italije septembra 1943.

Apostolski vizitator nadškofa Sedeja, ki ga mimogrede označi za avstrijakanta in bojevitega slovanofila

V začetku leta 1931 se je apostolski vizitator, kapucin Luca Pasetto s pooblastili Sv. sedeža mudil na skoraj trimesečni uradni vizitaciji v Julijski krajini, o kateri je po vrnitvi v Rim pripravil daljše poročilo (v viru: Relazione della Visita Apostolica alla Venezia Giulia), ki je danes ohranjeno v rokopisu v Vatikanskem arhivu. V poročilu je podrobno opisal razmere v goriški, tržaško-koprski in videmski nadškofiji. Najobsežnejši je njegov opis razmer na Goriškem, kar šestnajst strani, kjer poleg bolehnega nadškofa Sedeja, ki ga mimogrede označi za avstrijakanta in bojevitega slovanofila, podrobneje opiše tudi nekatere slovenske duhovnike, ki jih je preganjal fašistični režim. Vizitator Pasetto je nadškofa Sedeja zafrkljivo imenoval kar »signorotto feudale«, ali po naše »fevdalni gospodič«. Dejansko je postal vizitator Pasetto zgolj praktični izvajalec sklepa o odstavitvi goriškega nadškofa.

Nadškof Sedej umrl slab mesec po nepričakovanem odstopu z nadškofovskega mesta v Gorici

Nadškof Sedej je 25. marca 1931 v goriški stolnici slovesno obhajal 25-letnico svojega škofovanja. Med drugimi mu je voščil tudi papež Pij XI. Toda v Rimu se je že rojeval načrt za Sedejevo odstranitev. Ni še popolnoma jasno, ali je bil med tajnimi pogajanji za sklenitev lateranskega konkordata med Italijo in Svetim sedežem (1929) tudi člen, ki je določal umik nadškofa Sedeja iz Gorice. Vsekakor so se jeseni 1931 vrstili pritiski, obiski in pisma, ki so pripeljali do nekoliko nepričakovanega Sedejevega odstopa z nadškofovskega mesta v Gorici. Od goriške nadškofije se je nadškof Sedej poslovil 1. novembra 1931 s pontifikalno mašo. Čeprav mu je bilo iz Vatikana obljubljeno, da bo njegov naslednik toleranten duhovnik, vešč obeh deželnih jezikov, je sledilo grenko Sedejevo razočaranje. Za novega apostolskega administratorja oz. upravitelja goriške nadškofije je bil imenovan Istran Giovanni Sirotti, ki do svojih slovenskih vernikov ni pokazal nikakršne naklonjenosti.

To je nadškofa Sedeja dokončno strlo. Umrl je že slab mesec po odstopu, 28. novembra 1931. Pokopali so ga 3. decembra na romarski Sveti Gori. Njegov pogreb je bil prava manifestacija narodnega ponosa in se ga je udeležila množica ljudi.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

8 KOMENTARJI

  1. Sama zgaga je okoli nas, odkar so uničili imenitni habsburski imperij. Tudi življenje škofa Sedeja je prica temu. Fašisti, nacisti, komunisti, eni večje zgage od drugih. In ti zadnji se se kar množijo, v neskončnost, tudi s partenogenezo, če je treba. Vrnite nam Habsburžane, enega od sinov pokojnega Otta, torej Karla ali Georga za prihodnjega predsednika Slovenije!

  2. Spet odlično.
    Nadškofa Sedeja je najbrž strla smrt duhovnika Bogomila Nemca, ki je umrl šest dni pred njim. Po mojih informacijah so fašisti Nemca pretepli in dali so mu piti tudi strojno olje.

  3. Zahodni del države bolj izbira leve politike, kot je slivensko povprečje. Me ni zdi, da je to v precejšni meri posledica Slovencem nenaklonjenih cerkvenih dostojanstvenikom. Ti (ne)dostojanstveniki so rušili cerkveno avtoriteto in na ta način prepustili ljudi, da so se nalezli komunističnih laži.

  4. Tale teza pa res ne drzi. Najprej skof Sedej ocitno ne sodi v to kategorijo. Celo pisatelj Bevk, ki je bil blizu povojnemu režimu, je napisal spomenik kaplanu Cedermacu, torej slovenskemu duhovniku, enemu od mnogih, od Trsta ( recimo Jakob Ukmar) do Nadiskih dolin in hribov, Rezije ( Ivan Trinko), Kanalske doline, ki so vedno živeli in dihali z ljudstvom, širili evangelij in branili slovenski jezik in narodni ponos. Primorski Slovenci so vedno nadpovprečno živeli povezano s svojimi duhovniki, razen deloma Trsta, ki je bil kot osrednja luka cesarstva kozmopolitski in dokaj liberalno laiciziran in delno proletariziran.

    Zakaj je Primorska danes ( sicer Vipavska dolina pac ne) nadpovprečno leva? Delno zaradi antifasizma, ki je tam posebej močan, avtohton in dolgo rastoc in katerega avantgarda so postali komunisti. Delno pa zato, ker je Nova Gorica povsem novo mesto, nastalo iz nic. In predvsem na obali je prišlo do popolne zamenjave prebivalstva, saj je nad 90% prebivalstva, pretežno italijanskega odslo ( ezuli). Naselili so današnjo obalo RS povsem novi ljudje, zbrani iz vseh vetrov, slovenskih in balkanskih in skrbno upravljani s strani lojalnih režimu, partiji, Udbi, Kosu. Branko Maslesa ni slučajno od tam. S Cerkvijo in njeno zgodovino ali stranpotmi to levicarstvo nima kaj dosti opravka.

    • IF,
      menim, da ste popolnoma pravilno identificirali razloge, zakaj je Primorska (z izjemo Vipavske doline) dandanašnji politično nadpovprečno levo usmerjena.

      Pravzaprav je tako ves čas po koncu druge svetovne vojne.
      Komunisti so iz Istre pregnali avtohtono italijansko govoreče prebivalstvo in v ta prostor na različne načine zvabili predvsem mlade ljudi, ne le z vseh koncev Slovenije, temveč tudi iz vseh ostalih republik danes propadle jugokomunistične tvorbe.
      Ena od komunističnih limanic je bil takoimenovan “conski dodatek” pri plačah zaposlenih, ker je to območje takrat pač spadalo pod cono B.

      To je seveda pomenilo, da tamkajšnje prebivalstvo niso imeli skupne kulturne identitete in tradicij, ki bi jih kakorkoli povezovale, edina

      • (Po nesreči mi je uspelo prehitro objaviti nezaključen komentar z napakami vred. Poprava in nadaljevanje sledi spodaj 😁)

        To je seveda pomenilo, da novonaseljeno prebivalstvo v obalnih mestih ni imelo skupne kulturne identitete in tradicij, ki bi ga povezovale v enovito skupnost. Še največja povezovalna identiteta mladih priseljencev je bila pripadnost komunistični partiji, kamor so jih z lažnimi obljubami o “socialističnem raju na zemlji” množično zvabili komunistični mojstri ustvarjanja ideoloških laži, prividov in prevar.

        Zahvaljujoč nosilcem slovenske kulture s krščansko tradicijo, ki so se v istrska obalna mesta povečini priselili iz istrskih vasi ter nekaterim priseljencem iz republike Slovenije, ki se navkljub močnim ideološkim pritiskom lokalnih politkomisarjev, niso odrekli svoji krščanski identiteti, cerkve in veroučne učilnice v obalnih mestih niso samevale.
        Sredi sedemdesetih let so v glavni koprski osnovni šoli v razredih močno prevladovali učenci, ki so hkrati obiskovali tudi verouk. Dosledno ateistične vzgoje, kjer so starši zanikali obstoj Boga, je bila v posamičnem razredu deležna le peščica učencev. Morda po zaslugi non in nonotov, babic in dedkov ter karizmatičnih kaplanov in duhovnikov je velika večina osnovnošolcev pri verouku vztrajala najmanj do birme, nekateri pa še dlje.

        Stvarnih podatkov o številu nedeljnikov v obalnih mestih v preteklem stoletju ne poznam, a laični občutek mi govori, da se dandanes v cerkvah treh obalnih mest zbira manj vernikov, kot se jih je v časih najtršega komunizma. Ob tem premisleku seveda izpuščam čas pandemije, ki je občestva nedeljnikov še dodatno zdesetkal iz, recimo temu, objektivnih razlogov…

        Dejstvo je tudi, da so šele v samostojni državi Sloveniji verniki drugih krščanskih Cerkva, pravoslavnih srbske in makedonske ter muslimani pridobili svoje bogoslužne prostore v Istri, česar si pod komunisti niso mogli zamisliti.

        Prihodnost bo povedala, katera od naštetih verskih skupnosti bo v Istri dokazala največjo zvestobo Bogu…

      • Naj dodam naslednje misli: po “zlatih” sedemdesetih so prišla osemdeseta in nato devetdeseta, ko se je v prvih letih po ustanovitvi slovenske države, predvsem zaradi beguncev pred vojno na Balkanu, v istrskih obalnih mestih precej povečalo število priseljencev iz razpadle Juge. Priliv ljudi iz balkanskih držav se do današnjega dne samo povečuje, tako da na sprehodih po obalnih mestih ali ob obiskih trgovin in lokalov, zaradi objektivnih okoliščin (ker na ulici slišiš skupine ljudi, ki se glasno razgovarjajo v katerem ob balkanskih jezikov, iz lokalov odmeva balkanska glasba, prodajalci in natakarji te nonšalantno ogovorijo v lastnem jeziku namesto v slovenščini) kdaj pa kdaj izgubiš občutek, da še vedno živiš v Sloveniji… in to se ne dogaja samo v obalnih mestih. Mislim, da je v slovenski prestolnici (in še katerem od slovenskih mest) občutek, da nisi več v Sloveniji, še izrazitejši – v Ljubljani so balkanski priseljenci postali tako predrzni in nesramni, da si kriminalci iz njihovih vrst prisvajajo Ljubljano in nadirajo slovenske policiste:

        https://nova24tv.si/slovenija/video-bosnjak-anis-licina-na-policiste-v-ljubljani-krical-to-je-nase-mesto-pejte-nazaj-v-vase-vasice/

        Razmere v Sloveniji so res absurdne do amena:
        priseljeni sodnik, uslužben na slovenskem sodišču, brez enega samcatega dokaza obsodi na krivičen zapor predsednika največje politične stranke v državi, nato pa, čeprav ima na razpolago vse dokaze kriminalnega udejstvovanja le-teh, izpusti iz zapora težke kriminalce iz vrst priseljencev:

        https://siol.net/novice/slovenija/vloga-kmeta-in-gorkica-da-je-maslesa-tosica-spustil-iz-zapora-567060

         

        • Ja, Slovenijo smo z navdušenjem pozdravili, da bi slovenstvo v novi državi imelo varno prihodnost in možnost vsakršnega razcveta v svobodi in demokraciji in da se končno ustavi hromeca balkanizacija domovine, ki se je stoletja prej izgrajevala v srednjeevropski kulturi med Alpami, Mediteranom in Panonijo, potem pa gledamo tole: fizično balkanizacijo, celo močnejšo kot v komunizmu, da v mestih Slovenci postajamo tujci v lastni domovini, obenem pa duhovno regresijo v mnozicno obozevanje jalovih in zlocinskih ideologij boljsevizma in neomarksizma in obenem kulturni primitivizem, brezbriznost in mafijske vzorce kot ga najbolj kažeta ekscesno neustrezen vzorec reagiranja znatnega procenta ljudi, celotne levice in vrste institucij na čelu z ustavnim sodiščem na grozljivi obraz epidemije, po drugi strani pa okuzenost in prepletenost najvišjih institucij pravosodne oblasti celo s kokainsko narkomafijsko zdruzbo svetovnih razsežnosti. So to moraste sanje ali resnica?

Comments are closed.