Jegličeva prva polovica leta 1920

0
331
skof jeglic
Anton Bonaventura Jeglič

Odlomek iz znanstvenokritične izdaje dnevnika Antona Bonaventure Jegliča, 28. rednega ljubljanskega škofa, ki je izšla pri pri Celjski Mohorjevi družbi (pripravila Blaž Otrin in Marija Čipić Rehar). Dnevnik je mogoče naročiti na povezavi.

1. JANUAR 1920
Namen. — Letos smo srečno začeli, le vreme je silno grdo. Zjutraj sem dal tonzuro sedemindvajsetim bogoslovcem in prva dva manjša reda štiriinštiridesetim, eden je obolel. Prišlo je tudi šest frančiškanov.

Novo leto je temno. Ne vemo, kaj prinese. »Fiat, laudetur et superexaltetur, iustissima, altissima et amabilissima voluntas Dei in omnibus!« [Zgodi se naj, hvaljena in povišana naj bo najbolj pravična, najgloblja in najbolj ljubezniva Božja volja v vseh!] To naj mi bo vodilno geslo za novo leto. Molil bom, delal in trpel popolnoma vdan v voljo Božjo, po kateri se vse na zemlji vrši in godi. Zato bom skušal ostati miren, naj se zgodi karkoli. Bog naj me razsvetli, da [bi] v svojih nalogah vselej to zadel, kar je ravno najbolj primerno za položaj. Za to milost bom prosil vsak dan.

16. JANUAR 1920
Duhovniki v zasedenem ozemlju. — Abram, duhovnik iz goriške škofije, je prišel k meni. Poslali so ga duhovniki iz škofij Gorica, Trst, Poreč, ki so te dni imeli mnogoštevilno obiskan sestanek v Sežani. Laška vlada jih ni motila. Razburjeno je ljudstvo, razburjeni so duhovniki in žalibog na Vatikan silno ozlovoljeni. Boli jih, da je moral oditi Karlin, da je škof tržaški postal Lah Bartolomasi, in boje se, da odstranijo še nadškofa in jih popolnoma Lahom izroče. Sklenili so neke resolucije in spomenico, ki naj jo dva duhovna neseta v Rim svetemu očetu, kardinalu Gasparriju in kongregaciji episcoporum [škofov]. Po pošti ne morejo poslati, ker imajo dokaze, da pisma, poslana papežu, v pisarnah zadrže ali v koš vržejo. Toda kako priti k papežu? Ker nadškof o teh korakih noče ničesar slišati, so sklenili naprositi mene, da naj grem z njimi. Glavni govor na sestanku in resolucije mi je pustil pisan. Obljubil sem, da pojdem z njimi, le premisliti moram zahteve, da vidim, če so pra¬vilne in korektne. Duhovnik se bo v ponedeljek ali v torek zopet pri meni zglasil, da se dogovoriva.

21. JANUAR 1920
Deputacija v Rim in njihove želje. — Obljubil sem, da pojdem v Rim z deputacijo duhovnikov v zasedenem ozemlju. Pro¬sili bodo jasno in odločno: 1. naj Sveta stolica dodeli tržaškemu škofu Bartolomassiju Slo¬venca ali Hrvata kot pomožnega škofa za Slovence in Hrvate; 2. naj Slovence in Hrvate v vsem ozemlju strne v eno, od Lahov neodvisno nadškofijo; nadškof Sedej naj ostane; naslednik naj bo Nemec ali Hrvat; 3. naj dopusti slovansko liturgijo; 4. naj se pri imenovanju škofov ozira na želje duhovnikov. – Ker se mi želje zde časom primerne, narodno opravičene, za Cerkev in Sveto stolico zelo koristne, sem obljubil, da pojdem v Rim, naj spomenico le hitro priredijo.
Sklenili so, da bodo za te ideje agitirali med ljudstvom, ki nekako od duhovnikov pričakuje pomoči in rešitve. Sedaj je ljudstvo razburjeno; inteligenti bi mogli v pravoslavje, ako se zadeve ne izboljšajo. Župnik Abram je govoril s tukajšnjim odborom za zasedeno ozemlje; ves odbor je korake odobraval. Šli so k vladi in si izprosili za prvi začetek in za pot v Rim denarne pomoči. Liberalni predsednik Žerjav je pomoč obljubil, in sicer nekako 8.000 L.

12. MAREC 1920
V Rimu pri svetem očetu. — Pot v Rim je trajala od 1. do 9. marca. Z menoj so bili gospodje dekani Valentinčič v Komnu, Šašelj na Klancu in Derfar v Voloski.
Spomenico so dobro sestavili, najbolj posvetli v okolnosti statistika o prebivalstvu: koliko [je] v zasedenih škofijah župnij čisto slovenskih, koliko mešanih, koliko čisto laških; važen je tudi zgodovinski pregled slovenskega bogoslužja. Podatkom v spomenici so gospodje ustmeno pripovedovali grozne slučaje od strani Lahov in laške duhovščine, najbolj iz škofije poreško-puljske.
Dne 6. marca so nas sveti oče izredno lepo sprejeli. Sam sem bil pri njih pol ure in potem z dekani zopet pol ure. Lahko smo se o vsem pomenili. Škofijo po narodnosti bodo papež skoraj gotovo ustanovili; ritual dobimo gotovo slavenski respective [oziroma] hrvaški; jako verjetno je, da se nam dopusti sveta maša v staroslovenskem jeziku.
Zadeva bogoslužja je sedaj pri kongregaciji za obrede, kar je nevarno, ker so v njej skoraj sami Lahi. Prijatelji so nam rekli, da zadeva že po sebi spada bolj na novo kongregacijo de ritibus orientalibus [o vzhodnih obredih]; pa tudi bolj gotovo bi se zadeva rešila nam ugodno, ker so v njej možje raznovrstnih narodnosti, tudi iz Orienta. Sklenili smo, da prosimo svetega očeta, naj zadevo našega liturgičnega jezika izroče tej novi kongregaciji. Pri zaslišanju sem jim spisano in kratko utemeljeno prošnjo izročil. Koj so jo prečitali, ji prikimali in rekli, da že tako nameravajo to zadevo izročiti v pretres mešani komisiji, v kateri bodo tudi možje iz nove kongregacije in iz kongregacije de rebus extraordinariis [o nenavadnih stvareh]. Ergo [torej] upanje raste.
Poprašali so me, če to ljudstvo močno hrepeni po slovenskem bogoslužju. Odgovoril [sem], da bi bilo to ljudstvu jako drago, toda ravno silno ne hrepene, le inteligentje ga bolj žele. Toda ritual popolnoma slovenski pa želimo vsi.
Ob tej priliki sem ustmeno in pismeno izrazil željo: 1. ker bo ljubljanska škofija odcepljena od goriške, naj bo zopet subiecta immediate sanctae Sedi [podrejena neposredno Svetemu sedežu], kakor je bila do leta 1831, in 2. naj bi se ustanovila nova slovenska cerkvena provinca, ker imajo Hrvatje že tri. Ad 1. so sveti oče rekli, da se tako zgodi, in ad 2. da se morda zgodi.
V nobeni zvezi pa ni bilo vprašanje: »Ali vaše ljudstvo želi nazaj bivšo Avstrijo?« Odgovoril sem: »Ne, ne duhovniki, ne omikanci, ne ljudstvo. Le čudim se, da je naše ljudstvo Avstrijo tako hitro in tako lahko pozabilo.« Od kod to vprašanje? Zvedel sem, da je v njihovi straži dei Nobili častnik, ki ima kot soprogo sestro Franka (Hrvata), ki agitira zoper Jugoslavijo. Tudi dr. Šušteršič je bil že trikrat v Rimu.

Pomoč za agitacijo. — Goriški duhovniki so združeni v društvih svetega Pavla. Jih je štiristo. Ljudstvo pričakuje od njih pomoči. Da bodo ostali zedinjeni in da se bodo mogli shajati, bodo imeli stanovski list. Očitno ne morejo delati za narodnost proti Lahom, pač pa bodo delali tajno. Za vse to [je] treba denarja. Posebno, ako bi Lahi kaj zasledili in koga preganjali. Sami ne zmorejo stroškov. Pomaga naj jugoslovanska vlada. Naprosili so me, naj grem k našemu poslaniku pri Kvirinalu, naj mu vse razložim in ga prosim, da jim v Beogradu izposluje podporo. Šel sem in vse razložil ter prošnjo za podporo utemeljil iz političnega obzira. Vesel je bil in obljubil, da bo zadevo zastopal osebno, ko pojde prav kmalu v Beograd.

1. APRIL
V spovednici. — Od 15. marca do danes zjutraj – veliki četrtek – sem še vedno spovedoval: zjutraj od štirih in pol do desetih, enajstih, enajst tri četrt, zvečer od treh in pol do osmih, devetih, enajstih. K spovedi so prihajali Ljubljančani, žene, gospodične, mladeniči in posebno dopoldne verniki raznih zunanjih župnij. Multi casus irregulares, etiam casus novissimi plures [mnogi neprimerni padci (grehi), tudi številni najnovejši padci]. Občudoval sem usmiljenost Božjo, usmiljenost presvetega Srca Jezusovega: najhujše grešnike čaka in čaka in išče, dokler jih ne dobi in jih po odkritosrčni spovedi ne potegne k sebi. In kake življenjske spovedi. Deo gratias centies et millies [Bogu hvala sto in tisočkrat]!

1. JUNIJ
Moja sedemdesetletnica. — Od petka zvečer pa do danes, od 28. maja do 1. junija, so se po celi škofiji, posebno v Ljubljani vršile razne cerkvene in druge slovesnosti v proslavo moje sedemdesetletnice. Dobil sem nebroj čestitk ustmenih, pismenih in brzojavnih. Povsod so zame molili in darovali zame sveto obhajilo in druga dobra dela. Posebno vesel sem bil naših orlov in dijakov srednješolcev in akademikov; isto velja za preraznovrstne Marijine kongregacije. Hvala Bogu za to proslavljanje, ki bo gotovo vsaj nekoliko pripomoglo, da se vsa ta društva še bolj odločno razvijajo na temelju krščanskih resnic. V čestitkah je bilo pač mnogo hiperbol. V srcu sem ostal dosti miren in sem hvalil Bogu qui de terra suscipit inopem et de stercore erigit pauperem, ut collocet eum cum principibus populi sui [ki je z zemlje pobral nemočnega in z gnoja dvignil reveža, da bi ga postavil v sredo prvakov svojega ljudstva]. Res, Bog me vodi providentia sua extraordinaria [v skladu s svojo izredno previdnostjo]; čudno me je vodil do sedaj in mi dal premnogo prilik za velika dela, njemu na čast in vernikom v korist. Pred tabernakeljnom so mi dozorevali razni sklepi in se mi je vzdrževal pogum pri težkih ovirah. Bil sem do sedaj večkrat že predmet posebnega proslavljevanja, pa tudi predmet najgršega poniževanja po Evropi in Ameriki. Deo gratias! Pro praeterito et pro futuro [za preteklo in za prihodnje]!

14. JULIJ
Napadi nasprotnikov etc. — Nasprotne stranke grde, kar morejo, vse vplivne može naše stranke SLS. Po starih časopisih etc. brskajo, da bi jih osumili, počrnili kot navdušene Avstrijance. Tudi glede name so dobili, da sem se izrekel za republiko in zoper Karađorđeviće. Čakal sem, ali bodo dobili v Slovencu natisnjen nagovor vojakom ob početku vojske in prisegi, v katerem sem hudo na Srbe in na njihovo propagando zoper Avstrijo udaril. Te dni sem zvedel, da so nasprotni listi ta govor že prinesli in ga zoper mene zlorabijo. Hvala Bogu! Res, bil sem zvest Avstrijanec in gabila se mi je očitna in posebno skrivna, koruptna agitacija zoper Avstrijo. Želel pa sem od nekdaj, da bi se Jugoslovani v okviru Avstrije združili v eno celoto. Vedel sem pa, da je izvršitev te želje nemogoča brez izredno hude prekucije. No, vojska je pa vse tako pretresala in preobrnila, da se mi je ta združitev zdela mogoča. Ker je na to merila majniška deklaracija, mi je bila draga. Ker se pa ljudje niso zanjo vnemali, ali bolj prav, ker se niso znali prav orientirati in se niso gibali, jaz sem pa čutil, da bo vse zgubljeno in bomo ponemčeni, ako se v tem ugodnem času ne dvignemo, sem storil korake, da smo se podpisale vse stranke. Moj podpis je bil merodajen in začelo se je gibanje, ki je omogočilo Jugoslavijo. Hvala Bogu, ki je vse okolnosti tako vodil, da so moji koraki bili popolnoma zakoniti. Hvala Bogu za vse prejete dobrote! Naj mi odpusti vse zanikrnosti in slabosti!

Prijava

Za komentiranje se prijavite