Ljubenske potice za Kraljev sprejem

0

To, da Bog dela vse preko majhnega, na poseben način upoštevajo ljudje na Ljubnem v Zgornji Savinjski dolini. Na cvetno nedeljo k blagoslovu ne nosijo le običajnih butaric, ampak iz pomladnega zelenja, lesa, šibja in lubja ročno oblikovane predmete iz vsakdanjega življenja. Rečejo jim ljubenske potice. Starodavni običaj ima svoje korenine v – šibkosti! Legendarni Juvanički Jože ni zmogel tekmovati z vrstniki, ki so se skušali, kdo bo v cerkev prinesel največjo in najtežjo butaro. Zato je leta 1887 k žegnu prišel z zabojem za tesarsko orodje, izdelanim iz zelenja. Ne vemo, ali je pri tem mislil na to, da je bil Jezus sprva znan kot »tesarjev sin« (Mt 13,55). So se pa kmalu našli posnemovalci in že več kot sto let je ljubenski Plac na cvetno nedeljo poln občudovanja in veselja nad vsemi sestavinami stvarstva.

Snov sveta torej čaka na nas, da jo oblikujemo v izbrane podobe – in v posode duhovnosti. Iz ive, bršljana in božjega lesa izdelana, denimo, lopata, ne opravlja nalog običajnih lopat. Ujame pa našo pozornost in nam tako spreminja pogled. Odkrivamo novo lepoto, novo čudenje, pa tudi novo ponižnost v odnosu do stvari in do Stvarnika. In z lahkoto sledimo pesniku Christianu Bobinu, ki opisuje, kako angel z lopato prekopava nebo, da se prikaže modrina, ki pritegne vse ptice.

S takšno cvetnonedeljsko lopato naj angel prekopava naše srce – da se bo v velikem tednu odprlo skrivnostim večne ljubezni.

(Objavljeno v aprilski izdaji revije Magnificat.)

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.