Mož, ki je preveč videl (ali Boris Pahor na BBC)

3

Mož, ki je preveč videl, je naslov dokumentarnega filma BBC, v katerem se predstavi Boris Pahor v glavni vlogi. Res je, še kako drži, da je v nacionalsocialističnih taboriščih kleni Tržačan preveč videl, videl je vrata pekla z notranje strani, videl je komaj verjetna dejanja razčlovečenja, videl in duhal je smrt, ki se je vila iz krematorija. To ga je neizbrisno zaznamovalo za vse življenje in iz tega je črpal snov za avtobiografske romane.

Pričakovan biografski film, ki pa to ni

Kdor je pričakoval biografski film, ep o osupljivo dolgem in bogatem življenju ter delu našega 107-letnega pisatelja, je bil bolj ali manj razočaran. V filmu so le okruški iz pisateljevega življenja, zato ob koncu filma razmišljujočega gledalca preveva podoben občutek kot ob pisateljevi stoletnici, ko so ga na slovesnosti v ljubljanski Operi grobo prekinili pri njegovi zaključni misli. Ta namreč ni bila v scenariju in mladež, ki ga je spraševala, na svojih plonk listkih ni imela vprašanja v zvezi s tem, kar bi jubilant še rad povedal. Tudi BBC se je na podoben način poigral z njim; iz zakladnice njegovega življenja je vzel le to, kar je ustrezalo njegovemu scenariju.

Film ima nekakšen prolog in epilog s Slovenskim domom v Trstu: požig Doma pred očmi sedemletnega fantiča Borisa in nagovor predsednika RS Boruta Pahorja stosedemletnemu starčku Borisu Pahorju v obnovljenem in znova na pol Slovenskem domu. Vmes pa smo med tema ključnima dogodkoma v Trstu, kar zadeva Italijo, zvedeli smo nekaj malega o italijanski fašistični raznarodovalni politiki v šolstvu, ničesar pa o konfinacijah, TIGR-u in sodnih procesih ter italijanskih koncentracijskih taboriščih.

Boju komunistov za oblast so se avtorji dokumentarca izognili

Slovenska državljanska vojna, ki se je po kapitulaciji Italije razplamtela tudi v Trstu, je bila omenjena mimogrede, posredno z nečastno vlogo domobrancev pri aretaciji Pahorja 21. januarja 1944. Pri nepoučenem gledalcu tako nastaja črno-bela slika, da so domobranci načrtno delovali proti slovenskemu prebivalstvu v Trstu. Smrt Pahorjevega svaka Janka Premrla 22. februarja 1943, ki je podlegel zaradi zablodele krogle iz oficirske pištole z nasprotnega brega Idrijce in trojni vosovski umor v Ulici Rassetti sta pomembna dokaza o neizprosnem boju komunistov za oblast v Sloveniji vključno s Trstom. Povsem razumljivo je, da avtorji dokumentarca teh dogodkov niti osvoboditve Trsta s Titovo vojsko in vsega, kar je temu sledilo, niso mogli stlačiti v film, toda če so rekli a, bi morali tudi b.

V središču Pahorjevega filma holokavst in ne Boris Pahor

V film so vključeni odlomki iz Nekropole, Pahorjeve svetovne uspešnice, v kateri popisuje grozote življenja in umiranja v taboriščih. Težišče filma sloni na bridkih zgodbah iz koncentracijskega taborišča Natzweiler-Struthof v Alzaciji in tudi kamera se družno s turisti sprehaja po taboriščnih zgradbah oziroma spominskem parku. Ustvarjalci filma so veliko (preveč?) pozornosti posvetili pozorno izbrani in dokumentirani tragediji, ki se je dogajala v taborišču Natzweiler-Struthof, in sicer pomoru šestinosemdesetih Judov, katerih trupla so bila namenjena načrtovanemu antropološkemu muzeju. Pahorjeva vloga v filmu je tako hote ali nehote postala le okvir za prikaz slike o holokavstu.

Kljub dolžnemu spoštovanju do trpljenja Judov pod nacisti smemo trditi, da so Angleži skrajno oportuni in površni, ker so v središče Pahorjevega filma postavili holokavst in se zadovoljili le z dejstvom, da je bil Pahor politični zapornik, ničesar pa se jim ni zdelo vredno omeniti v zvezi s trpljenjem Slovencev med drugo svetovno vojno pod fašistično Italijo in nacistično Nemčijo. Kot da še niso slišali za Führerjevo končno rešitev – ne samo za Jude, ampak tudi Slovane in Cigane. Osrednje sporočilo filma je tako holokavst, grozovit pomor Judov, detektivska zgodba njihove identifikacije in spoštljiv obisk njihovega skupinskega groba v Strasbourgu.

Da Boris Pahor ni smel v SFRJ, ne v filmu ne izvemo, tudi o njegovi ženi ne izvemo nič

Zaman smo čakali vsaj na namig, kako se je Pahorju godilo za časa komunizma, ki se je bohotil vzhodno od najbolj odprte meje v tedanji Evropi. V slovenskem prostoru je splošno znan Pahorjev greh, ker je s prijateljem Kocbekom v tržaški reviji Zaliv razkril povojne poboje. Udba je skrbno bedela nad poštenim in premočrtnim Pahorjem, ki je imel prepoved vstopa v SFRJ. Pred posebnimi prijemi prevzgoje ga je varovalo italijansko državljanstvo. V dokumentarcu je mogoče videti Mussolinija in Hitlerja, zaman pa čakamo na Tita, ki ga pošteni Tržačani, tako kot niti prvih dveh, nimajo v lepem spominu.

Naslov filma je pravzaprav izjava bolničarke (njeno sliko pokažejo dvakrat), s katero je imel Pahor takoj po koncu vojne v sanatoriju pri Parizu ljubezensko razmerje. Kje se je v dokumentarno biografskem filmu izgubila žena Rada, rojena Premrl? In za konec še eno vprašanje: ali je BBC snemal prizor, v katerem betežni starček počasi sreba juho, za potrebe specializirane antropološke revije? Nespoštljivo!

3 KOMENTARJI

  1. Vsa ta vprašanja smo si zastavljali tudi mi po ogledu BBC dokumentarca.Je bil to res film o Borisu Pahorju!?? Skrajni čas je, da se takega projekta lotimo Slovenci sami!! Avtobiografskega filma o največjem Slovencu 20.stoletja, brez izogibanja neprijetnim dejstvom, ki bremenijo pretekli nedemokratični režim! Zakaj ni te volje pri nas danes!? Minister Simoniti bi z veseljem podprl tak projekt, ker kot vse kaže, Ministrstva za kulturo levih vlad za to niso imela najmanjšega posluha! Čigav je Boris Pahor, “naš” ali “vaš”, to sploh ne bi smelo biti vprašanje !! Boris Pahor je nas vseh ikona slovenstva, seveda le pod pogojem , da se svoje narodnosti ne sramujemo, ampak smo nanjo ponosni!!
    Le redki so ljudje, ki v evropskem prostoru dočakajo tako visoko starost kot naš veliki pisatelj. Po njegovi smrti se bo literarna stroka ponašala z njegovo vrhunsko literaturo.Včasih se mi zazdi, da je pisatelj kot božji odposlanec, ki nam s svojo duhovno bistrostjo nastavlja ogledalo. Glejte me,še sem tu, do zadnje celice telesa Slovenec….in še rad živim!! Pa vi !??

  2. Res je, avtorju dokumentarca je osebnost Pahorja in njena zgodovinska izkusnja nudila mnogo vec kot je iz nje naredil. Naredil je samo se eno relativno slabo gledljivo monotono zgodbo o zrtvovanju Judov v nacisticnem taboriscu.

  3. In se poleg Pahorja je skoraj kot soproga nastopala Neva Zajc iz Kopra, za katero pojma nimam, kaksno zvezo sploh ima z zamejskim pisateljem. Lahko bi bila tudi Evgenija Carl ali pa Violeta Tomic.

Comments are closed.