Milan Kučan ni veliki delavec za spravo niti ni osamosvojitelj

2
Milan Kučan pred osebnim jubilejem, ki ga bo praznoval naslednje leto, potrebuje spolirano medijsko podobo . Foto: Nace Bizilj

Prihodnje leto bo Milan Kučan partijski sekretar lepih oči, a motnega pogleda, praznoval 80-letnico. Ker je vsaka zemeljska stvar podvržena propadu, ne uide temu zakonu niti dobro narejena medijska podoba. Zato je treba sprožiti čiščenje, poliranje, obnovo.

V senci vsesplošnega levičarskega nasprotovanja sedanji vladi, ko v svojem destruktivnem in sovražnem afektu gredo celo tako daleč, da so pripravljeni uničiti sicer »svojo«, tj. levičarsko stranko DeSUS, ker si je drznila prekršiti prvo dogmo levičarja v smislu »nobenega sodelovanja z Janšo in SDS«, se v Sloveniji dogaja tudi mnogo bolj ali manj pomembnih stvari. Ker nas mediji obsipavajo s kolesarjenjem razvajenčkov in nenehno polnijo svoj čas in ekrane le s tem, se državljani niti nimamo časa ukvarjati z ničimer drugim. Pa vendar, življenje je širše, kakor je videti s pristranskih ekranov večinskih medijev, zato bom danes pisal o nepomembni, počitniški temi.

Milan Kučan pred osebnim jubilejem potrebuje spolirano podobo

Prihodnje leto bo Milan Kučan partijski sekretar lepih oči, a motnega pogleda, praznoval 80-letnico. Ker je vsaka zemeljska stvar podvržena propadu, ne uide temu zakonu niti dobro narejena medijska podoba. Še tako dobra preobleka partijskega sekretarja v velikega demokrata ne more preživeti časa, v katerem sveti resnica. Zato je treba sprožiti čiščenje, poliranje, obnovo. S spretnim poseganjem v javnost so v tem letu začeli sistematično polirati podobo Milana Kučana.

Iz partijskega sekretarja, ki je nasprotoval demokratizaciji, ki je nasprotoval osamosvojitvi, ki je nasprotoval svobodi, hočejo narediti prvaka sprave, demokracije in samostojnosti. Naloga bo dosežena, če nihče od nas, ki smo živeli v tem obdobju in se še spomnimo, kako je v resnici bilo, ne bo spregovoril. Že davno je tega, kar sem zapisal, da kdor se uči od partijskega sekretarja demokratičnosti, pristane v totalitarizmu. Tudi zaradi tega, ker se premnogi v Sloveniji obračajo h Kučanu kot učitelju demokracije, kot »moralni avtoriteti«, kot »modremu dedku«, naša demokracija ne more zaživeti. O Kučanu dominantni mediji ne napišejo nič slabega, kaj šele kritičnega.

Komunisti so pripravljeni deliti le toliko oblasti, kolikor so je prisiljeni

Vsa leta od davnega »sestopanja od oblasti« dokazujejo, da je bila to le še ena parola mojstrov praznih besed, komunistov, da ohranijo tisto, kar jim je najljubše: oblast. Vso oblast, saj so je pripravljeni deliti z drugimi ali pa zapustiti samo toliko, kolikor so je prisiljeni. Zato ohranjajo vso oblast v državnem gospodarstvu, državnem ateističnem šolstvu, v državnih velikih medijih, med družbeno političnimi delavci, t. i. novinarji, med iz državnega proračuna plačanimi nevladniki in kulturniki. Z njihovo ideologijo in mentaliteto je prežeto celotno pravosodje, kjer zlahka in brez težav blokirajo že pri vstopu vsakogar, ki bi morda mislil drugače, kaj šele, če je dejaven kristjan. No, na vsa našteta mesta dejavni katoličani nimajo vstopa, razen za kamuflažo. Samo v parlamentu si morajo deliti oblast z drugimi, ker pač imamo svobodne volitve. Mojster vsega tega pa je po vsem, kar vemo, prav mali človek iz Murgel.

Milan Kučan na simpoziju o spravi, borcev in Nove Slovenske zaveze pa tam ni bilo

Vse našteto je znano. Zdaj pa poskušajo plasirati v javnost, da je bil izvir mnogih naših delitev in razkolov pravzaprav začetek naše sprave. Tako so Kučana povabili na simpozij o spravi, ki ga je pred nedavnim pripravila SAZU pod taktirko Hribarjevih, ki sta, kakor vemo, tesna prijatelja in sodelavca partijskega sekretarja in zagovornika levičarske monopolne tradicije. Na simpoziju o spravi pa sta manjkala dva ključna dejavnika tega procesa: tam ni bilo borcev, ki imajo nalogo v komunistični maniri zagovarjati vse, kar je partizanskega. Oni so varuhi pravovernosti mitov in legend, ki so jih počasi zgradili okoli tega partijskega gibanja. Če je treba, na titovko dodajo slovensko trobojnico in tako spremenijo zgodovino, saj je doslej na njej vedno kraljevala le rdeča zvezda. Svojo obrambo svetinj totalitarizma borci prilagajajo pač moči resnice, ko poskušajo prav resnico o revoluciji zakopati v pozabo z množico laži in polresnic.

Prav tako na tem simpoziju ni bilo predstavnikov Nove Slovenske zaveze, ki si je naložila nalogo, da v Sloveniji pričuje za razloge protirevolucionarnega tabora od vaških straž do domobrancev. V zadnjih treh desetletjih so opravili veliko delo, a jih večinski mediji, prežeti z levičarstvom in komunistično tradicijo, ne pustijo do ekranov in mikrofonov, kaj šele, da bi smeli vstopiti v slovenske šole.

Na simpoziju o spravi bilo mnogo klerikov, kakor da bi bila Cerkev »stranka v postopku«.

Če kaj drži, potem je to dejstvo, da slovenska mladina ne sme slišati resnice niti ne sme kritično razmišljati. Teh dveh dejavnikov ni bilo na simpoziju, bilo pa je tam mnogo klerikov, kakor da bi bila Cerkev »stranka v postopku«.

Vrednost tega simpozija sta izničili dve bistveni točki. Najprej povabilo Kučanu, da je spregovoril. Iz pozdrava miru pri sv. maši v Rogu 8. julija 1990, ki je del vsakega nedeljskega obreda, ko se spodobi, da najvišji predstavnik Cerkve (v tem primeru nadškof Šuštar) izroči Jezusov mir najvišjemu predstavniku civilne oblasti (v tem primeru Kučanu), so naredili post festum simbolno dejanje narodne sprave. Seveda s Kocjančičevo figo v žepu, kar se je na kraju samem pokazalo kot preroško, tj. bolj pristno dejanje kakor predsednikovo rokovanje, ki je bilo formalizem, kakor je večidel formalizem podajanje roke pri obredu sprave med sv. mašo.

Slovesnost v Rogu leta 1990 mišljena kot pogreb pobitih domobrancev, ne kot spravno dejanje

Še bolj kot liturgično pogojeno dejanje pa je sporno to, da so slovesnost v Rogu ukradli Novi Slovenski zavezi, saj je bila zamišljena in načrtovana kot pogreb pomorjenih v Rogu. Vsak pogreb pa je tudi manifestacija. Pogrebna sv. maša v Rogu leta 1990 je bila manifestacija upora proti komunizmu, čeprav je tam bil vrh same partije.

V Rogu je bil prisoten pravi slovenski narod, ki so mu komunisti pobili najboljše može in fante, niso mu jih pa dovolili ne objokovati ne pokopati.

Še več, razglasili so jih za narodne izdajalce, pri čemer enačijo komunizem z narodom, pa je resnica prav nasprotna. Slovenski narod se je uprl komunističnemu nasilju. Demokratična politika je morala slediti tej zahtevi ljudstva in se postavila na čelo resničnega narodnega gibanja: vaških straž in domobrancev. Kakor med revolucijo tako tudi pri njihovem simboličnem pogrebu. Država, politika sta sledili ljudstvu.

Milan Kučan Peskovi ni odgovarjal na vprašanja, ki mnoge težijo

Kar so posadili na SAZU, bodo počasi presajali v javnost in pri tem Kučana omenjali kot delavca za spravo. Kako daleč od resnice!

Ob trideseti obletnici naše osamosvojitve pa je Rosvita Pesek na RTV Slovenija (ne pozabimo: »njihova RTV«) povabila k mikrofonom »osamosvojitelje« in med njimi najdemo Kučana. Pa vemo, da je bil vseskozi proti, a ga o tem ni nič vprašala, pa prav tako ne o tem, zakaj je ukazal razorožiti TO, in nič o drugih njegovih spornih, protislovenskih potezah. Prav tako ga ni vprašala, zakaj je kandidiral za mesto predsednika Slovenije, če Slovenija »ni njegova intimna opcija«. Pa bi ga bila morala vprašati.

Ampak vsi vemo, da se Kučana na levici vsi bojijo in da je »tabu«. Ko je »slučajno« šel na obisk k Bratuškovi in Cerarju, sta pohlevno odstopila tik pred koncem mandata in smo imeli nekakšne predčasne volitve. Prav tako nikoli ne poročajo o tem, da ima Kučan dobro prijateljico v srcu Ustavnega sodišča in je zato tako ali drugače predobro obveščen tudi o stvareh, ki so tajne; nič ne vemo niti o njegovih obiskih v zgodnjih urah pri ministrih raznih vlad, da o lobiranju za državni denar za Forum 21 ne govorimo.

Milan Kučan ni veliki delavec za spravo niti ni osamosvojitelj

Na koncu pridemo spet do vedno istega problema. Naša javnost ima težavo z informacijami, ker je medijski prostor prevešen v levo, in vse, kar spada v to sfero, zaščitijo, dokler ne napravi usodnega koraka, kakor ga je naredila Pivčeva.

Aleksandra Pivec bo linčana vsem drugim v opomin, DeSUS pa bodo uničili, da se kaj takega ne bi ponovilo.

Brez poštenega in resnicoljubnega novinarstva demokracija ni mogoča. Tu je ena od glavnih bolezni našega prostora. Druga dva sta ateistično, gabrovsko šolstvo, ki v mladini uniči kritično resnicoljubnost, pa krivosodni sistem.

Naj za konec še enkrat zapišem: Milan Kučan ni veliki delavec za spravo niti ni osamosvojitelj.

2 KOMENTARJI

  1. “Slovesnost v Rogu leta 1990 mišljena kot pogreb pobitih domobrancev, ne kot spravno dejanje”

    No, bil sem zraven kot zelo zainteresirana tretja stran … in bila je mišljena kot sprava. Tak vtis so pustili na meni. Seveda sem pri enem duhovniku protestiral, da to pa spravi ni bilo nič podobno a me je duhovnik prepričeval v nasprotno. Je bil pač lojalen svojemu škofu.

  2. Če bodo komunisti dejansko uničili svoj DeSUS, moramo računati na res velike volilne goljufije na naslednjih volitvah.

Comments are closed.