V Rožni dolini so govorili o boju proti imperializmu, ne o uporu proti okupatorju

Priprava načrtovane likvidacije Marka Natlačena se je začela zelo zgodajZa dan 27. april, v koledarju še vedno piše, da je to dan upora. Na ta dan, bilo je leta 1941, naj bi se začel upor proti okupatorju, kakor nam ves čas zatrjujejo ljudje iz partizanskih vrst. Ker se tistega časa, tistih dni, tednov in nekaj mesecev preden so nas novembra izselili, kot dvanajstletni mladenič živo spominjam, smem in moram reči, kako je v resnici tisti čas bilo.

V Rožni dolini so govorili o boju proti imperializmu, ne o uporu proti okupatorju

Bil sem izjemno radoveden deček. Z velikim zanimanjem sem poslušal pogovore, zlasti so me zanimali možje, ki so se v večini vrnili iz razpadle jugoslovanske vojske. Med seboj so se kar naprej pogovarjali in »tuhtali«, kaj in kako bo. Zbirali so se po vasi, zadaj tu zdaj tam. Najpogosteje so se zbrali pri Zorkovih, v hiši mojih stricev. Spominjam se, kako so me nekega napodili ven iz hiše, ker vsebina njihovega pogovora naj ne bi bila primerna za moja mlada ušesa. Sem se pa znašel, skril sem se pod posteljo in prisluhnil njihovemu pogovoru. Rekli so, da bo treba zbirati puške, saj bo treba začeti boriti proti Nemcem ter Italijanom. Moji strici, ki se pozneje niso pridružili partizanom, so bili najbolj zgovorni in trdili so, da se moramo pripraviti za pomoč Angležem, da bi premagali Nemce ter Italijane. »Vsaj trideset pušk bom kaj hitro nabral,« je zatrjeval stric Tone. In potem, kako jih spraviti na varno, da jih Nemci, ki so hodili in se vozili po vasi, ne bi našli. Tam, pod Gorjanci, na italijanski strani meje, na Šutni bi bilo zanje bolj varno, so bili mnenja. Toda, tja, čez mejo na italijansko stran, bi jih morali »pretihotapiti«. Toda kdo in kako?

Čez kak mesec, moralo je biti sredi junija 1941, sem bil jaz tisti, ki so mi zaupali naložen lojtrnik, poln raznih reči, vmes so bile tudi skrite puške. Zanje takrat nisem vedel, sem jih pa s »pametnimi« konji, ki sem jih »že znal voditi«, peljal voz k stricu na drugo stran meje k Lojzu v Šutno, ki je bila takrat na italijanski strani. Omenjeno sem nekje že bolj podrobno popisal. O kakšnem drugem »uporu« proti okupatorju v tisto poletje in zgodnjo jesen bilo videti ali slišati.

Gospod Marko Natlačen, Tvoj narod je lačen, pridi Stalin, odpri magacin

Pač pa se je v tistih nekaj poletnih mesecih, še preden je prišlo do vojne med Nemčijo in Rusijo, pogovorom v naši vasi kaj rad priključil Ivan iz sosednje vasi Gorice. Bil je posebnež, a kar na lepem je imel boljšo obleko in novo kolo. Ljudje so rekli, da je prijatelj komunistov in Nemcev. Prav rad je kaj povedal – vse do danes sem si zapomnil naslednje njegove besede: »Gospod Marko Natlačen, Tvoj narod je lačen, pridi Stalin, odpri magacin.« Takrat se je to dalo razumeti, da gre za neke vrste šalo. Mnogo let pozneje sem dojel in še danes tako mislim, da je bila ta pripoved naročena ali celo zapovedana. Voditelja krščanske demokracije, takrat Slovenske ljudske stranke, je »bilo treba« kompromitirati in osmešiti in postopaški Ivan je bil kar primeren za kaj takšnega. Priprava načrtovane likvidacije velikega Slovenca, priprava nanjo, se je začela zelo zgodaj.

Po takrat veljavni komunistični doktrini se spomladi 1941 okupatorja ni smelo napadati

Mnogo let pozneje sem bil odbornik in podpredsednik Mohorjeve družbe iz Celja in sem bil v stikih z Radom Bordonom direktorjem te družbe. Bordon, ki je bil pesnik, prevajalec in partizanski intelektualec, mi je o začetkih borbe proti okupatorju pripovedoval marsikaj, med drugim pa mi je povedal tudi tole:

»Ko so se poleti 1941, bilo je tam nekje sredi junija, po Ljubljani sprehajali okupatorski vojaki, smo se mladi fantje, bili smo sami zavzeti Slovenci, spraševali, ali naj tega ali onega razorožimo in mu povemo, da pri nas nima kaj iskati, smo za vogalom srečali Borisa Kidriča. Vprašali smo ga, ali naj začnemo? Pa nam je to odločno prepovedal.«

Torej, v času, ko sta bila Hitler in Stalin v prijateljski navezi, se okupatorja, po takrat veljavni komunistični doktrini, ni smelo napadati. Sedaj pa naj kar naprej in naprej slavimo začetek borbe že 27. aprila. Čemu še kar naprej toliko lažne propagande? Ali vam, ki to počnete, ni nerodno?

Naj k dogodkom, ki sem jim bil priča, opozorim na izčrpno besedilo izpod peresa zgodovinarke dr. Tamare Griesser Pečar, o konferenci, ki se naj bi v Vidmarjevi vili v Rožni dolini zgodila 26. ali 27. aprila. Iz njenega zapisa je razvidno, da se ni zgodilo nič takšnega, kar bi lahko veljalo razumeti, da se je v Rožni dolini začel upor proti okupatorju. Celo nasprotno, privrženci Komunistične partije, ki so konferenci prisostvovali, so govorili o boju proti imperializmu, torej proti družbeni ureditvi v Angliji in Ameriki.

Do kdaj bomo še živeli z napačno ali popačeno oznako nekega dogodka?