Tamara Griesser Pečar: Kaj praznuje Slovenija 27. aprila?

24
3624
Postaja Slovenska vojska oboroženo krilo stranke SD, naslednice Komunistične partije Slovenije? Socialni demokrati na čelu s predsednikom Dejanom Židanom so pred državnim praznikom, Dnevom upora proti okupatorju, položili venec pri spomeniku Osvobodilne fronte slovenskega naroda (OF) v Rožni dolini v Ljubljani. (Twitter @strankaSD)
Postaja Slovenska vojska oboroženo krilo stranke SD, naslednice Komunistične partije Slovenije? Socialni demokrati na čelu s predsednikom Dejanom Židanom so pred državnim praznikom, Dnevom upora proti okupatorju, položili venec pri spomeniku Osvobodilne fronte slovenskega naroda (OF) v Rožni dolini v Ljubljani. (Twitter @strankaSD)

»Dan upora je v resnici dan komunistične zarote, ki je Slovencem povzročila neizmerne žrtve in novo okupacijo, je dan velike prevare, je dan slovenskega razdora in praznik narodnega žalovanja. Upor in osvoboditev je proti volji upornikov iz leta 1941 prinesel šele 25. junij 1991.« (Anton Drobnič)

Slovenija se vidno obrača nazaj v smer, katero je zapustila ob osamosvojitvi. Čeprav je članica Evropske unije (EU) in Nata, je njena zunanja politika pod taktirko sedanjega ministra v odhajanju Karla Erjavca prorusko usmerjena. Erjavec je potoval v Moskvo v času, ko je EU zaradi mednarodnopravno nedopustne zasedbe Krima in dogodkov v vzhodni Ukrajini razglasila sankcije proti Rusiji. Minister se zavzema celo za prekinitev teh sankcij. Kar nekajkrat je srečal ruskega zunanjega ministra, ne pa tudi ameriškega. Zastrupitev prejšnjega ruskega agenta in njegove hčerke v Angliji s sovjetskim strupom Novičok pa je za njega nedokazana itn. Ruski veleposlanik je zato, nenavadno za diplomata v volilnem času, podprl njegovo politiko. Postavlja se celo vprašanje ali ni kršil konvencijo o diplomatskih odnosih.

Zato ni presenetljivo, da je ameriški veleposlanik v intervjuju v Reporterju (4. 4. 2018) dejal: »Slovenci bi morali dolgoročno presoditi, kaj je njihov interes. So to demokratične vrednote Zahoda, svobodni trg ali so bolj naklonjeni ruskemu modelu družbe

Tudi na drugih poljih vse kaže, da so močne sile v Sloveniji, ki se zavzemajo za drugačno (nedemokratično) državo. Simboli komunističnega nasilja se brez vsakega sramu pojavljajo vedno pogosteje na različnih prireditvah, častna straža slovenske vojske je sodelovala na Kočevskem Rogu ob odkritju spomenika enemu največjih zločincev komunističnega režima v Sloveniji. V drugih postkomunističnih državah so komunistični simboli kot tudi nacionalsocialistični, če že ne prepovedani (Litva, Latvija, Moldavija), vsaj povsem nezaželeni. Slovenija je tudi edina prej komunistična država v EU, ki na državni ravni ni obsodila komunizma.

26. aprila ni bila ustanovljena OF, temveč Protiimperialistična fronta

Zgodovinski miti, ki jih je krojila komunistična oblast in zgodovinopisje kot njeno orodje, se še nadalje negujejo. Vsako leto se npr. vrstijo prireditve, ki so dediščina komunističnega režima, kot npr. januarja v Dražgošah. V to kategorijo je potrebno umestiti tudi državni praznik 27.aprila. Od leta 1948 pa do osamosvojitve je bil to (razen v obdobju 1958-1968) dan Osvobodilne fronte (OF), od osamosvojitve naprej pa se praznuje kot dan upora. Oboje ne ustreza zgodovinski resnici. Slovenija ima torej državni praznik brez vsake vsebine. Ta dan leta 1941 ni bilo ne OF in ne upora.

Kdor hoče zgodovinsko in pravno presojati razmere v Sloveniji med drugo svetovno vojno, mora odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj – predvsem o pravnem položaju in resničnem delovanju OF, vrhovne organizacije tako imenovanega »narodnoosvobodilnega boja«. Ob tem moramo ugotoviti, da že začetki OF niso točno dokumentirani – popolnoma v nasprotju z izročilom komunistov. Nekemu srečanju v Vidmarjevi vili 26. aprila (in ne 27.aprila) so naknadno, po vojni, šele dali pravo vsebino. Ker očitno leta 1941 to srečanje ni bilo zelo pomembno, se prisotni niso spomnili niti na točen datum. Ohranjen tudi ni zapisnik ali kak drug originalni dokument, spomine pa so protagonisti pisali po vojni. Vsekakor pa 26. aprila ni bila ustanovljena OF, temveč Protiimperialistična fronta (PIF).

KPS je bila 27. aprila 1941 zaveznica Hitlerjeve Nemčije

Komunistična partija Slovenije (KPS) je bila kot del Komunistične partije Jugoslavije sekcija Kominterne in kot taka zaveznica Hitlerjeve Nemčije. Danes se tudi na zahodu redko sliši, je pa dejstvo, da sta Nemčija in Sovjetska zveza (SZ) bili zaveznici in da sta začeli drugo svetovno vojno na isti strani: Nemčija je napadla Poljsko 1.septembra 1939, SZ pa 17. septembra, napadi na druge države so sledili. Državi sta podpisali 23.avgusta 1939 Hitler-Stalin pakt (tudi Ribbentrop-Molotov pakt po zunanjih ministrih, ki sta ga v imenu Hitlerja in Stalina podpisala) in 28.septembra 1939 še Mejno in prijateljsko pogodbo. Obe sta vsebovali tajni protokol, v katerih sta si državi razdelili sosednja ozemlja.

SZ je Nemčiji celo omogočila pridobivanje surovin, ki so bile potrebne za izgradnjo nemške vojne industrije. Nemčija sama surovin ni imela in je bila zato odvisna od importov. Zaradi angleškega bojkota ni mogla direktno importirati surovin razen iz SZ. Tiste pa, ki jih SZ sama ni imela, je SZ uvažala za Nemčijo iz celega sveta. Šele ko je Nemčija 22. junija 1941 napadla tudi SZ, je SZ pristopila na stran zahodnih zaveznikov. Ta preobrat so potem po zahtevi Moskve naredile tudi vse članice Kominterne.

PIF naperjena proti imperialistom in domači „kapitalistični gospodi

Prav zaradi direktiv iz Moskve seveda KPS (KPJ) na nemški napad na Jugoslavijo 6.aprila 1941 ni reagirala. PIF ni bila naperjena proti okupatorjem, kar je razvidno že iz imena, temveč proti imperialistom in sicer angleškim, francoskim, ameriškim, pa tudi proti nemškim in italijanskim, kadar so se v očeh komunistov izkazali za take, kar pa okupatorji po logiki komunistov takrat  še niso bili – in proti domači „kapitalistični gospodi“, ki se je „zatekla pod angleško imperialistično okrilje.«  Še na partijski šoli na Rogu je Kardelj leta 1944 razlagal, da je bila vojna med Anglijo in Nemčijo vse do nemškega napada na SZ »imperialistična, torej krivična.

S Hitlerjevim napadom na Sovjetsko zvezo in z zvezo z Anglijo in SZ, se je karakter vojne spremenil. Vojna med Anglijo in Nemčijo je postala pravična.« Za Kardelja fašizem ni bil glavni sovražnik: »Fašizem je samo izraz imperializma. Zato tudi ni glavni strateški sovražnik in je važen izključno le za taktiko proletariata … glavni sovražnik proletariata je ostal imperializem.« (V. Deželak-Barič, Prispevki za novejšo zgodovino, 1995, št. 1. 2, str. 144-146)

Preimenovanje PIF v OF zaradi taktičnih razlogov

Po napadu Nemčije na SZ, ko se je situacija spremenila in je bilo v interesu SZ, da se preusmeri v boj proti okupatorju, se je PIF iz taktičnih razlogov preimenovala v OF, vendar je cilj ostal isti: revolucija in prevzem oblasti. Takrat je napočila priložnost, ki jo je imel v mislih Kardelj oktobra 1940, ko je v Zagrebu napovedal, »da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost za revolucijo in če bo v interesu Sovjetske zveze.« (Peta zemaljska konferenca KPJ, Izvori za istoriju SKJ, Beograd 1980, str. 204).

Po vojni so komunisti hoteli zbrisati začetke druge svetovne vojne, torej zavezništvo SZ in komunistov z Nemčijo, pa seveda tudi dejstvo, da vse do nemškega napada na SZ niso organizirali upora proti okupatorju. Nastal je mit, da so komunisti še isti mesec, ko so si okupatorji razdelili Slovenijo, ustanovili OF in s tem začeli organizirati boj proti okupatorju. Seveda pa je povsem jasno, da je bilo jugoslovanskim komunistom prizadevanje za izključno oblast pomembnejše od vsakega boja proti okupatorju.

Udeležba Sokolov v PIF oz. OF pod vprašajem

Boris Kidrič, eden glavnih aktivistov PIF, je v Moskvo leta 1944 pisal, da je ustanovni sestanek sklical centralni komite KPS. Povabljene so bile tiste skupine, s katerimi je KPS pred vojno tesno sodelovala in so bile zastopane v »Združenju prijateljev SZ«. Do sedaj je veljalo kot neizpodbitno dejstvo, da so bile ustanovne skupine PIF in OF poleg KPS še deli krščanskih socialistov, »levi« Sokoli in levi intelektualci.

Kot nazorno razkriva pravkar objavljena monografija Ivana Čuka in Aleksa Lea Vesta Prevarani Sokoli (SCNR, Ljubljana 2017) pa dejstva kažejo drugačno sliko. Študija postavlja prav udeležbo Sokolov pod vprašaj. Zoran Polič in Franjo Lubej, ki naj bi zastopala Sokole v PIF in OF, nista bila več člana Sokola. Bila sta med tistimi, ki so bili izključeni na društvenem disciplinskem sodišču, na tim. Taborskem procesu (1939). Ustanovni član PIF Josip Rus, ki je pozneje postal prvi predsednik Izvršnega odbora OF, pa ni imel prav nobene funkcije ali pooblastila, da nastopa v imenu Sokolov. Uradno so sokolski predstavniki bili staroste ter njihovi namestniki, pa tudi tajniki žup in Jugoslovanske Sokolske zveze. Vse to Rus ni bil. Ivan Čuk in Aleks Leo Vest v svoji študiji natančno analizirata delovanje Sokola med obema vojnama vse do razpustitve po koncu vojne leta 1945. Opisujeta tudi prehod tim. »levih« Sokolov v vrste KPS. S tem pade še en komunistični mit.

Sokolski vojni svet (SVS) in Slovenska legija

V nasprotju s tistimi, ki so se priključili komunistom in ki niso imeli pooblastila da zastopajo Sokole, pa so dejanski legitimni zastopniki vseh petih sokolskih žup (oz. liberalni tabor) maja 1941 ustanovili Sokolski vojni svet (SVS), prvi predsednik katerega je bil Ladislav Bevc. To je bilo torej še mesec dni predno so komunisti začeli upor proti okupatorju. Avgusta pa je bila ustanovljena Sokolska legija, ki je kot Slovenska legija, ki jo je ustanovila stran SLS že konec maja 1941, bila ilegalna paravojaška enota usmerjena v sodelovanje z zahodnimi zavezniki in proti okupatorju.

Iz osvobodilne v državljansko vojno

Na drugi strani je konec junija 1941 nastala OF, ki so jo popolnoma obvladovali komunisti. Neposreden boj z okupatorjem so povezovali z bojem za revolucijo in nov (socialistični) red. Tu torej ni šlo samo za spopad s tujo oblastjo, ampak tudi za nov družbeni red, ki si ga večina ljudi sploh ni želela.

Taka usmeritev je nazadnje iz vojne naredila državljansko vojno. Komunisti so si prilastili odpor. Kot pravi odpor je veljalo le tisto, kar je služilo njihovim ciljem. Tisti, ki so mislili drugače, so bili razglašeni za izdajalce. Proti njim so bila dovoljena vsa sredstva, prav do umora in terorja. Ampak kaj je komunističnim revolucionarjem dajalo pravico, da so nastopali kot edini zakoniti varuhi reda in predstavniki „ljudstva“? Da so to bili, je v slovenskem zgodovinopisju in publicistiki do danes veljalo ko nekakšna dogma. Nihče se je ni smel dotakniti, ne da bi v očeh javnosti postal skoraj izdajalec in (ali) fašist.

Spomnimo se izjave pokojnega prvega slovenskega generalnega tožilca Antona Drobniča, ki je sprožila ostro kritiko: »Dan upora je v resnici dan komunistične zarote, ki je Slovencem povzročila neizmerne žrtve in novo okupacijo, je dan velike prevare, je dan slovenskega razdora in praznik narodnega žalovanja. Upor in osvoboditev je proti volji upornikov iz leta 1941 prinesel šele 25. junij 1991.«

24 KOMENTARJI

  1. Kaj praznuje Slovenija 27. aprila?

    Svoj izvor, ki ga je lepo opisal Fran Miličinski. Iz te njegove znanstvene ekspertize si preberimo nekaj o izvoru Slovencev, ki so se takrat imenovali Butalci in ne Veneti, kot danes trdijo trde glave v SDS:

    Tri ure hoda za pustno nedeljo leži vas, pa ji pravijo mesto. Sredi vasi se cedi rjava mlakuža, ji pravijo potok. Ob obeh krajih mlakuže stoje koče, jim pravijo hiše. Dve, tri hiše imajo nadstropja, takim hišam pravijo graščine. Ime je vasi Butale. Butalci so gadje; tisto leto, ko sta bili dve kravi za en par, so se Butalci skregali s pametjo, pa so zmagali Butalci, — kaj mislite! — in ne pamet: takšni so.
    (Več na https://sl.wikisource.org/wiki/Butalci#Butale_in_Butalci )

    In bodimo ponosi na to zgodovino, saj nas kaže kot zmagovalce vselej in povsod, tudi v bitki s pametjo!

      • Gospod tovariš Al Fe , zmagovalci praznujejo , KAJ PA ? Premalo je trdnih
        glav , glede butalcev bi bilo dobro , da razčistite najprej sami s seboj !

        Andrej Briški

          • G. Al Fe , napisal sem TRDNE glave, slovenska opozicija , je bila dejavna , vendar jo je tovarišija onemogočila z vsemi njim “razpoložljivimi” sredstvi od šolstva , do sodstva in spoštovanja človekovih pravic , medijskih umorov in maltrtiranja posameznikov ! Ljubljanski župan nam je s svojo zadnjo izjavo v medijih pokazal in povedal , da smo tudi demografsko ogroženi in izpostavljeni počasnemu vendar učinkovitem odmiranju ,za kar smo slovenci sami krivi , ker enostavno bežimo pred resnico in ne storimo nič konkretnega ! Dogajanja v zadnji slovenski marionetni vladi so omogočila zabijanje žebljev v krsto naše “prihdnjosti , ki odmira načrtno in permanentno v štiriletnem ritmu , ob vsakih “volitvah” ! Volitve so pravzaprav pokazalo naše destruktivne družbe , kar oblastniki spretno izrabljajo z ustaljenimi postopki ! Dokler bodo državni “prazniki”, eden izmed načinov indoktrinacije in možnosti zavajanja lastnega naroda , ki mu je malo mar kaj se je dogajalo in kaj se dogaja z njim ta trenutek ! Važno je , da se pije in veseljači ter slavi imaginarno veličino preteklih dogodkov , ki so nas privedli v stanje razpada naroda in “države” in mi “neuki idioti” naj jim vsi veseli sledimo in ploskamo Jankoviću , ki na Rožniku uspešno razdvaja narod in ne samo na Rožniku , ampak povsod kjer mu je dana možnost in “zaved/e/ni” slovenci mu navdušeno ploskajo !

            Andrej Briški

  2. Laž na praznik upora?
    Pisma bralcev in odmevi
    Delo, 04.05.2012
    »Danes praznujemo Dan upora proti okupatorju in se spominjamo ustanovitve OF«, je bila prva izrečena informacija na državnem radio VAL 202 ob 7. uri na dan praznika. Prva informacija in ta je laž! Na ta dan je bila ustanovljena Protiimperialistična fronta. Druga fronta, drugi cilji!? Laž o jasnih dejstvih na javnem mediju! Laž, ki se desetletja venomer ponavlja!Kdo še dovoljuje, da se nadaljuje z lažmi in se še naprej moralno kvari javnost? Ali ima laž res lahko še vedno nekaznovano mesto v državnem mediju? Ne! Laž ne utrjuje dostojanstva državljanov in ugleda samostojne Slovenije, mar ne?
    Franc Mihič, univ. dipl. inž.

    • Slavimo dejanja ne imena
      Pisma bralcev in odmevi
      Delo, 08.05.2012
      V pismih bralcev v Delu 4. 5. 2012 razglaša Franc Mihič iz Ribnice za laž jutranjo informacijo na Valu 202, da »danes praznujemo dan upora proti okupatorju in se spominjamo ustanovitve OF«. Nato v kratkem zapisu uporablja besedo laž še petkrat, ker da je bila na ta dan ustanovljena Protiimperialistična fronta z drugimi cilji.
      Pri tem pisec ne upošteva splošno znanega dejstva, da ne slavimo imen zaradi imen, pač pa dejanja, pa naj gre za osebnosti ali organizacije. Kakor koli naj bi se na začetku imenovala organizacija, ki so jo v noči s 26. na 27. april 1941 ustanovili pogumni možje iz vrst komunistov, krščanskih socialistov, liberalnega krila Sokolov in kulturnih delavcev, je zgodovinsko dejstvo, da se je ta organizacija hitro razvila v množično odporniško silo na vsem slovenskem etničnem ozemlju. Praktično iz nič in v nemogočih razmerah zločinske trojne nacifašistične okupacije. Organizirala je narodnoosvobodilni boj, ga vodila in pripeljala do zmagovitega konca kot sestavni del velike zavezniške protihitlerjevske koalicije. Vse to pod splošno znanim imenom OF, pri čemer je vseeno, ali se je na začetku imenovala drugače ali sploh še ni imela imena. Tako se na praznik upora proti okupatorju spominjamo celotnega štiriletnega obdobja 1941–1945 in ne le začetka, prav tako pa se spominjamo ustanovitve in celotnega delovanja OF, ki je bilo nepretrgano od ustanovitve do konca vojne.
      Novica na Valu 202 torej ni bila laž.
      Slavko Grčar
      Slovenska 9 b, Ljubljana

    • Laž na praznik upora?
      Pisma bralcev in odmevi
      Delo, 11.05.2012
      V Delu 8. maja g. Slavko Grčar odgovarja g. Francu Mihiču iz Ribnice, ki smatra, da je dan upora proti okupatorju dne 27. aprila laž.
      Torej vsi padli v drugi svetovni vojni, na strani odpora proti okupatorju in domačim izdajalcem, vsi internirani in umrli v koncentracijskih taboriščih, vsi ustreljeni talci in vsi drugi tako ali drugače maltretirani s strani okupatorja in domačih izdajalcev in vsi njihovi potomci in ne samo člani ZB za vrednote NOB, smatramo, da je 27. april, dan OF sedaj in za vekomaj.
      To vam sporočata tudi, Cerowatz Mathias, 16. 12. 11 Triest, Trifail, Loke 160, konc. Lag. nr. 140545, Sch. Jug., Dachau, zug. 5. 2. 45, befreit in Schip Josef, 12. 12. 22 Trifail, Trifail Loke 160, konc. Lag. nr. 84433, Sch. Draw. Dachau, 17. 9. 1944, gestorben in Mauthausen.
      Oba navedena, moj oče Matija, ki je preživel Dachau in stric Jože, ki ni preživel Mauthausna, sta bila svobodoljubna aktivna udeleženca NOB, oba izdana s strani domačih izdajalcev in odpeljana v taborišče, čeprav nobenemu ni uspelo izstreliti niti ene krogle in nobeden ni bil komunist.
      V spomin na takšne in njim podobne ljudi bomo desettisoči Slovencev ta praznik praznovali večno, pa čeprav se kvizlinške oblasti lahko še tako šopirijo in vse dogodke, na katerih je utemeljena samostojna Slovenija, negirajo.
      Smrt fašizmu – svoboda narodu!
      Matjaž Cerovac
      Letuš 141, Šmartno ob Paki

  3. Laž se je prijela še posebej tam, kjer so bile žrtve. In te so bile s strani revolucije po potrebi, na obeh straneh.
    Toliko gorja kot ga je sproducirala norost revolucije, si je po tolikih letih vztrajne indoktrinacije, težko predstavljat.
    Zato mladi o teh temah nocejo vec razpravljat.

  4. Gospa Tamara Griesser Pečar je ena redkih slovenskih zgodovinark/ jev, ki so zaupanja vredni. Njej glas bi se moral slišati širom Slovenije. Gre za tip poštenega zgodovinarja, ki ne bo objavil nobenega podatka, ki ni preverljiv. Zato ji nihče – niti najbolj odurni marksisti – ne more argumerntirano oporekati. Največ, kar lahko storijo, je ribarjenje v kalnem, kjer so itak veliki mojstri. Gredo pa se drugačne vojne – blokade in dušenja njenega glasu! Toda resnice ni mogoče ustaviti.

  5. -. .
    _____ ‘,’ ,
    ,’ ,’ ‘, ‘,
    ,’ ,’ | |
    \ \ | |
    \ /^\ \ ,’ ,’
    \ \ ,’ ,’
    / ~-.___\.-‘ ,’
    / .______.- ~ \
    / /’ \ \
    \./ \/

  6. Zgodovino povsod po svetu pišejo najprej zmagovalci, pozneje zgodovinarji in arhivarji. Prvi del se gradi na lastnih željah, drugi izhaja iz resnice. Zato je bolj pomemben in tudi zelo zanimiv ta drugi del.

  7. Slovesnost 75 letnici največje partizanske zmage nad italijanskim okupatorjem.
    Danes je bila v Ribnici spominska slovesnost ob 75 letnici bitke v Jelenovem žlebu, ki je bila največja partizanska zmaga nad italijanskim okupatorjem. Nosilci organizacije slovesnosti so bili ZB NOB Ribnica, Občina Ribnica, slovenska vojska in drugi. Slovesnost je potekala v občinskem Športnem centru. Te proslave se ni udeležil nihče od vodstva države, strank, ali poslancev. Proslava je bila odlično izvedena, seveda z osrednjim poudarkom na vrednotah OF, NOB in revolucije. Govorniki so bili, ribniški župan Jože Levstek, SDS, Tit Turnšek, predsednik ZB NOB Slovenije, zgodovinar dr. Martin Premk in Daniel Divjak predsednik ZB NOB Ribnica. Vsi govorci so bili zelo hvaležni za partizanski upor, ki da je edinstven v Evropi in ki da je bil odločilen za kapitulacijo oz osvoboditev Slovenije , ter je bil podlaga za nastanek samostojne države RS, i.p. Zelo so bili kritični do stanja v RS, do podleganju RS kapitalu in do služenja interesom EU oz. Komisiji, ki da nas izčrpava, kar ZB ne bo dovolila. Sprava s kolaboranti in izdajalci ni mogoča, je sporočilo ZB NOB. Nihče od govornikov pa ni omenil, da je med okupacijo in še po vojni potekala tudi državljanska vojna.
    ZB NOB je za sodelovanje pri ohranjanju spomina na te dogodke podelila priznanja. Predsednik Tit Turnšek je tako priznanje za sodelovanje podelil tudi ribniškemu županu Jožetu Levstku, SDS.
    Kot pionir ribniškega Demosa sem bil zelo pretresen in zgrožen ob ocenah govornikov, kako pogubno deluje nov družbeni red, to je demokracija in njeni nosilci in zagovorniki.
    V bitki v Jelenovem Žlebu je italijanski bataljon Maceratta utrpel velike izgube: 105 vojakov je padlo, 102 pa sta bila ranjena. V partizanskih enotah je bilo ranjenih 20 borcev.
    Koliko slovenskih žrtev je sicer padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih?
    «Trenutno je evidentiranih ca. 100.000 žrtev tedanjih prebivalcev Slovenije. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700.
    Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev.
    Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev.
    Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja).
    Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev.
    Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno.
    Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne.
    Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.«
    VIR: Prvi pravi popis žrtev v vojnem in povojnem obdobju Inštituta za novejšo zgodovino.
    Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora?
    Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da je zaradi upora padlo 7.800 okupatorjev, od tega 1.500 italijanskih in 6.300 nemških okupatorjev.
    Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 100.000 Slovencev.
    V uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev!
    Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico, da je revolucija oz. državljanska vojna povzročila ogromno žrtev na obeh straneh.
    Pogoj za spravo je, da ob spravi po končani državljanski vojni ni zmagovalcev državljanske vojne. Obe strani le obžalujeta državljansko vojno. Zločine obsodi sodišče.
    Zato spoštujmo upor proti okupatorju, koliko ga je bilo, in obžalujmo državljansko vojno.
    To je edina pot za spravo in perspektivo Slovenije!

    • “V uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev!”
      ==============

      Ne drži, manj kot tisoč. Italijanov cca 300 in Nemcev cca 650. Do številke 6.300 Nemcev se pride, če se med njih šteje tiste, ki so jih Nemci pripeljali z širšega Balkana pokopavat v Slovenijo, da bi bili čim bližje rajhu.

  8. Šest okupatorjev Slovenije in število njihovih žrtev (Vir: inštitut za novejšo zgodovino)

    Nemci: 31.054
    partizani: 24.135
    Italijani: 6.073
    Rusi: 5.141
    Hrvati: 811
    Madžari: 199

  9. To je res vredno poslušat (posnetek RTV, leto 1980):

    https://www.youtube.com/watch?v=eHWVc-VVF-E&feature=youtu.be&t=802

    Zadostuje dobre dve minuti posnetka od tu naprej

    Vrhunski komunist, strah in trepet režima, je priznal, da so bili prevaranti, ki so pred svojimi kameradi (tovariši) skrivali resnico o Rusiji. O resnici slovenskega komunizma sem se najprej učil pri njih samih, ko so bili še prepričani, da bodo večno vladali in so zato povedali marsikaj kar danes ne bi.
    Malo pozneje komentator ponosno navaja kako so ob prihodu iz Rusije pripravljali revolucijo. Danes na veliko zanikajo, da bi jo, in blefirajo, da so se šli samo osvobodilni boj.
    “Ideja velikega oktobra, …, zdaj je bilo treba z vsemi močmi in sredstvi ustvarjati razmere v katerih bo delavski razred lahko izvedel svojo zgodovinsko nalogo: REVOLUCIJO”

    Ivan Maček Matija je naredil samomor 1. aprila leta 1993.
    Njegova sestra Pepca, poročena z Edvardom Kardeljem je naredila samomor 15. aprila leta 1990, malo po zmagi Demosa na volitvah.

  10. Izjave komunistov iz obdobja, ko so menili, da bodo večni, kaka farsa je bil prejšnji režim. Poglejte tale posnetek, samo kakšni dve minuti. Ivan Maček razlaga kako so hoteli ustanoviti močno vojsko (mimogrede, nehote je priznal da so imeli samo tolpe in ne prave vojske – na koncu 2. dela), pa so pri tem naleteli na sovražnike. In kdo so bili ti sovražniki? Tisti, ki so boj vzeli kot avanturo in boj proti Nemcem in Italijanom, namesto, da bi sprejeli ideološkost revolucije. Torej, za sovražnika so imeli tiste, ki so prišli v partizane z mislijo, da se borijo proti okupatorju. Napaka!!!

    https://www.youtube.com/watch?v=5iZTIvX4oCs

    Borba proti Italijanom in Nemcem je bila za njega lahka stvar, narediti revolucijo pa težka, ker je bilo potrebno ljudi prej ideološko obdelati!!!

    In….in, konec leta 1942 so začeli z veliko ofenzivo. Proti komu? Proti Slovencem!!!
    (rekli so jim belogardisti)
    Ko se nekateri izgovarjajo in opravičujejo revolucijo češ, da so eno komunisti in njihov teror nekaj drugega pa naj bi bili partizani, jim odgovorim. Verjamem, da so nekateri prišli v partizane z mislijo, da se bodo borili proti okupatorju, vendar so kmalu spoznali, da ne gre za skoraj nič drugega kot za revolucijo in je upor postranska stvar. V vsaki še tako majhni enoti (in take so bile skoraj vse) so imeli politkomisarja in redne politične ure. Partizanstva in revolucije se ne da ločiti!!! Vse to pove Maček v minuti in 16 sekundah. Vsi od prvega do zadnjega so bili izgrajeni politično ideološko. Kdor se ni pustil so ga ubili. Partizani so ubili cca 4000 partizanov!

  11. OF je ena sama velikanska in gnusna laž. Tako kot Lažgoše in vse druge bajke in povesti o partizanarjih. Veš škode in žrtev kot partizanarji ni Slovencem v vsej zgodovini povzročil še nihče. Slovenci so pa še kar naprej žrtve stockholmskega sindroma, ko žrtev ugrabitve vzljubi ugrabitelja in mučitelja. Kdaj se jim bodo odprle oči?

  12. Samo laž, laž in laž. Če bi jutri zmagala desnica, bi njena oblast trajala najbrž samo 14 dni. Hitro bi se našla kakšna laž.
    Neprekinjeno obiranje sadu s prepovedanega drevesa. Kar naprej do smrti, ki je že vnaprej izrečena. V alternativo pa se ponuja neka super demokracija. Čeprav demokracija nima identifikacije.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite