Magajna poziva Svetino, naj se resno loti kršenja človekovih pravic

Želim, da se Varuh človekovih pravic s prizadetimi, ki sodimo v kategorijo »hišnih preiskav brez epiloga«, temeljito pogovori in se v problem potem temeljito poglobi.

V oddaji Tarča naše nacionalne TV je bil prejšnji teden (3. septembra 2020) med sumi zlorabe policije v politične namene omenjen tudi primer hišne preiskave pri meni novembra 2010 z zasegom vseh družinskih računalnikov, ki jih še do danes niso »našli« oz. vrnili.

Oddaja je bila bolj namenjena posegom sedanje vlade – resornega ministra oz. njegovih sekretarjev na MNZ v delo policije – kadrovskim rošadam in zahtevam za interne policijske nadzore o zadevah, ki so bile sicer že zaključene.

Kritika na račun vladnih funkcionarjev je letela tudi na selekcijo oz. izbor, saj naj bi se le te nanašala – po mnenju avtorjev oddaje – bolj na zadeve, s katerimi je bila posredno povezana vodilna vladna stranka – SDS.

Ker smo nekateri prizadeti, ki smo bili tudi omenjeni, že pred časom in večkrat zahtevali preiskavo o utemeljenosti vstopov v naše domove in/ali poslovne prostore, se nam tako selekcioniranje res zdi vprašljivo.

Varuh človekovih pravic, naj se resno loti njihovega kršenja

A tokrat niti ne pišem zaradi tega. Želel bi javno opozoriti Varuha človekovih pravic, da se resno loti teh vprašanj, saj gre v mnogo primerih za utemeljen sum zlorabe odmevnih preiskav za diskreditacijo posameznih javnih oseb – torej za sum neutemeljenih (ali premalo utemeljenih) in sploh nesorazmernih posegov v zasebnost posameznikov.

V oddaji Tarča so bili omenjeni ravno primeri, pri katerih odmevne policijske akcije niso prinesle nobenih rezultatov.

Skrb zbujajo navedbe raziskovalnega novinarja, da ni mogel pridobiti podatkov, koliko policijskih ovadb, ki so jim sledile hišne preiskave na domovih (ali drugih prostorih osumljenih), je sploh dočakalo epilog. Policija bi morala opravljati evalvacijo svojih posegov in jih tudi kritično oceniti – tako z vidika spoštovanja zakonskih norm in predpisanih postopkov kot z vidika upoštevanja načela sorazmernosti.

Poseg v integriteto stanovalcev (ali druge prostore posameznikov), je namreč hud poseg v človekove pravice in bi moral biti zares utemeljen. Spomnimo se samo zadeve v zvezi z bivšim murskosoboškim županom Antonom Štihcem, ko bi lahko iskane dokumente našli v uradni dokumentaciji, torej brez nepotrebnega posega v prostore župana in nepotrebnega zasega računalnikov.

In? Nobenih sankcij zaradi neodgovornega početja odgovornih, celo nobenega opravičila – kakor v mojem primeru. Podobno se je pripetilo tudi Alenki Bratušek in v drugih odmevnih primerih, naštetih v oddaji, pa še kaj, kar ni bilo omenjeno.

Nastopi osebnosti ne vlivajo zaupanja, da delajo zavzeto

Kaj nam pomagajo nastopi mag. Miroslava Žaberla, ki se sklicuje na nadzorne instance: institucijo, ki jo je nekaj let tudi sam vodil, a je v mojem primeru – po moji presoji – opustil dolžno ravnanje.

Ne samo po moji presoji. Kar nekaj uglednih pravnikov, s katerimi sem se posvetoval o nalogah direktorata za nadzor policije, mi je pritrdilo, da bi moral mag. Žaberl večino zadev (od 15 sumov kršitev dela policije) že obravnavati sprotno, brez odlašanja in sklicevanja na odprti postopek.

Še hujša kritika pa leti v času po zaključku zadeve na njegovega naslednika mag. Lada Bradača, sedanjega ključnega »nadzornika« dela policije. Njegov odgovor na moje konkretne in dokumentirane zadeve je bili pavšalen, abstrakten oz. nezadosten. Hočem povedati: večine zadev se sploh ni dotaknil; preprosto jih je obšel. Tudi o tem sem pisal v predhodnem e-sporočilu z dne 2. julija 2020 in se je v izhodišču nanašalo na zadevo Počivalšek. Dopis sem takrat poleg medijem poslal seveda tudi ministru Hojsu in odstopljenemu direktorju policije Antona Travnerju. Slednji mi v nasprotju z ministrom sploh ni odgovoril. Bomo videli, kako se bo odzval sedanji v. d. generalnega direktorja policije g. Andrej Jurič, ki ga bom tudi seznanil s to (vnovično!) pobudo o preiskavi policijske preiskave, čeprav je je tokrat prejel Peter Svetina, sedanjega varuh človekovih pravic.

Kaj pomaga govorjenje o delitvi oblasti in strokovni neodvisnosti, če v praksi ti centri delujejo – usklajeno v negativnem pomenu besede.

Inštitucije oz. njihovi odgovorni nosilci, ki so dobro plačani za svoje delo, se le prepogosto »branijo z molkom«.

Kot smo zasledili v omenjeni Tarči, se protagonistom spodletelih akcij na terenu (preiskav brez epiloga) ni nič zgodilo. Opravljajo iste naloge ali do na drugih dobro plačanih mestih.

Bom konkreten: v času posega v naše stanovanje je bila notranja ministrica Katarina Kresal, generalni direktor policije Janko Goršek, ki se je očitno podrobno »zanimal« za konkreten primer in po javni izjavi poslanca, ki je skušal proučevati zadevo, želel celo vplivati nanj; vodja kriminalistov na državnem nivoju Aleksander Jevšek, na mestnem nivoju pa Branko Japelj.

Še raziskovalni novinar ni dobil podatkov, za katere je prosil

Raziskovalni novinar v oddaji tudi zaskrbljeno ugotavlja, da sploh ni na razpolago podatkov o »uspešnosti« tovrstnih posegov v stanovanja, integriteto oz. zasebnost posameznikov. Torej opozarja na manko (ali nedostopnost) analiz o epilogih tovrstnih »aktivnosti« policije na terenu.

To naj bi vsekakor zanimalo g. Petra Svetino. A ne oglašam se zaradi sebe.

Že v začetku mi je bilo jasno, da zadeva brez dokazov ne more »piti vode« in da bo – kar se je tudi dogodilo – na koncu padla. Tožilec se sploh ni pritožil, saj se dejansko ni imel na kaj.

Posledice takih akcij pa so ogromne. Kor rečeno, ne gre le za mene, ki niti nisem doživel medijskega pogroma, saj je bilo večini novinarjev (s kančkom razuma in poštenosti) jasno, da gre za – oprostite izrazu – absurdno zadevo. Menim, da je bila večina medijev pri spremljanju zadeve le korektna, če ne štejem opaženega strahu po končani zadevi, ko naj bi se lotili veliko bolj družbeno relevantne teme od te, ali je kdo posedoval kakšno prepovedano sliko: proučevanju suma zlorabe dela policije oz. preiskovalnih organov za politične potrebe ter odkrivanju njihovih scenaristov in režiserjev. Če pa v te »sume« kdo ne verjame, bi morali posamezne dejavnosti policije presojati iz povsem strokovnih kriterijev, saj gre konec koncev leza vprašanje upravičenosti posega v človekove pravice.

Kot rečeno, pa je na tem področju bolj prisoten strah kot raziskovalna vnema.

Kaj mislim s tem, ko govorim, da ne gre le za mene?

Že na splošno bi se morali na policiji z večjo skrbnostjo in tehtnejšo presojo odločati za posege v človekove pravice, četudi dobe »zeleno luč« od tožilca (v mojem primeru kar od dežurnega preiskovalnega sodnika, potem ko je zadeva leto in pol stala v predalu); od teh pravic sta odvzem prostosti in vstop v stanovanje v ustavi izrecno omenjena.

To velja v mojem primeru pa tudi pri tistih, ki so bili sočasno podvrženi hišnim preiskavam, saj naj bi šlo »za veliko akcijo« po vsej Sloveniji. In kaj je prinesla ta velika akcija?!

Ob tej milo rečeno preiskovalni polomiji sem sestavil seznam nepravilnostih pri delu policije. Nekaj od njih, ki so bili le obsojeni na kratke pogojne kazni (zaradi relativno banalnih zadev), se mi je javilo. Bili so šokirani nad zvonjenjem v zgodnjih jutranjih (pravzaprav še nočnih) urah, zaprepadeni zaradi postopka in ogorčeni nad večmesečnimi zasegi računalnikov. Kasneje so bili vrnjeni, in če rečem na kratko: pri večini torej »nič od nič«. Na te relativno mile pogojne obsodbe pa so nekateri redki posamezniki pristali za to, da se izognejo dolgotrajnim sodnim procesom in stroškom.

So bili dotični le kolateralna škoda za ustvarjanje vtisa?

Večjo občutljivost za to področje sem pričakoval tudi od instituta Varuha človekovih pravic, in se zato ponovno obračam nanj – javno.

Predhodna varuhinja se je osredotočila predvsem na dolgotrajen postopek, vprašanju sorazmernosti uporabe ukrepov, ki drastično posegajo na področje človekovih pravic, pa ni namenila ustrezne pozornosti.

O, kako znamo biti občutljivi za varstvo integritete posameznikov, zaščito (»počrnitev«) raznih osebnih podatkov ali varovanje poslovne skrivnosti (tudi osumljenih za huda korupcijska dejanja)! Dvojna merila – vsekakor..

Varuh človekovih pravic si je prav gotovo ogledal omenjeno TV oddajo oz. bil z njo seznanjen. Želel bi, da se na institutu Varuha s prizadetimi, ki so bili omenjeni (in tudi temi, ki so bili sočasno preiskovani kot jaz) in sodijo v kategorijo »hišnih preiskav brez epiloga«, temeljito pogovorimo in se v problem temeljito poglobimo.