Kaj naj bi bil tako imenovani utemeljen razlog za hišno preiskavo, kakšna je resnica, se mnogi sprašujejo te dni ob hišni preiskavi ministra Zdravka Počivalška. Vemo, da vstop v stanovanje pomeni hud poseg v integriteto stanovalcev oz. njihovo zasebnost in mora biti zares utemeljen. Preveč je namreč primerov, ko smo imeli opravka javnimi odmevnimi zadevami. To, da novinarji pridejo ob tajnih akcijah na prizorišče prej kot kriminalisti ali takoj za njimi, je druga tema, o kateri sem tudi že spregovoril.
Odmevne hišne preiskave niso pripeljale do izreka kazni
Se spomnimo hišne preiskave pri gospe Alenki Bratušek. Pa že leta nazaj v stanovanju murskosoboškega župana Antona Štihca, kjer so iskali dokument, ki je bil sicer dostopen na občini. Zelo odmevna je bila tudi preiskava zoper Andreja Širclja. In našteli bi lahko še nekaj primerov, ki na koncu niso prinesli sodnega epiloga. Bo za take, premalo utemeljene akcije kdo odgovarjal?
Moj zadeva izpred desetih let to vprašanje še bolj nazorno izpostavlja (hišna preiskava 3. novembra 2010). Gre za primer, ki je dejansko tako absurden, da podobnega težko najdemo. Z njim danes znova opozarjam na resno temo, ki se očitno ponavlja in na katero je pred dnevi opozoril bivši član evropskega sodišča za človekove pravice dr. Boštjan M. Zupančič. Opazen je bil tudi komentar političnega analitika Sebastijana Jeretiča, v katerem izrecno opozarja na vprašanje dopustnega praga za poseg v stanovanjsko pravico. Na to temo se oglašajo tudi drugi. Tema bi morala najti svoje mesto tudi v drugih družbenih instancah, najmanj pa pri varuhu človekovih pravic.
Kratka ponazoritev banalnosti primera izpred desetih let
Od nekega obvestila tujega varnostnega organa do hišne preiskave je v mojem primeru minilo kar leto in pol (priloga časovni zamik).
Razen tega, da je policija – kar brez sodne odločbe – poizvedovala pri internetnih družbah, kdo so poimenski lastniki posameznih IP-priključkov, ni bilo v tem času nobenih preiskovalnih dejanj. Verjetno je šlo samo po sebi za nepomembno zadevo. Nato pa jeseni 2010: zahteva za hišno preiskavo, vložena kar na dežurnega preiskovalnega sodnika, in po to nujnem postopku.
Pa se vprašajmo:
Zakaj naenkrat po nujnem postopku, glede na to da se zadeva ni preiskovala? So imeli »zadevo na zalogi« in jo aktivirali »ob pravem času«?
Sedaj pa k stvari.
Kaj naj bi bil tako imenovani utemeljen razlog za hišno preiskavo v mojem primeru? V odredbi piše dobesedno: Prenos datoteke, katera prikazuje neznano dekle, oblečeno v hlače, katera prikazuje golo oprsje (priloga – sken odredbe).
Utemeljitev hišne preiskave
Ko sem v sodnem spisu kasneje videl ta »srhljivi corpus delicti« (ki naj bi, če sem malo ironičen, ogrožal državo oz. javni red in javno moralo), je bilo jasno, da ne gre »deklico v hlačkah, ampak za spolno razvito dekle v hlačah z golim oprsjem (ki, resnici na ljubo, bi res lahko bila mlajša od 18 let).
In to naj bi bil utemeljen razlog za hišno preiskavo(?!), naslovljen kar direktno name, čeprav je bilo v hiši še šest drugih potencialnih »storilcev« (družinski člani in podnajemnika). Analogno npr. odvzemu prostosti (19. člen Ustave) je poseg v stanovanje zadeva iz nabora človekovih pravic in svoboščin (36. člen), posebej varovana z Ustavo. Zato morajo biti taki izjemni posegi zares upravičeni, zelo utemeljeni. V Zakonu o kazenskem postopku je tudi zapisano, da mora obstajati verjetnost, da se predmet preiskave najde.
Izjava strokovnjaka je še potrdila sum o politični »utemeljenosti« preiskave
Je morda tak nizek prag za poseg v nedotakljivost stanovanja ustaljena praksa v svetu in pri nas ali precedens v situaciji, ko tisti, ki so me hoteli diskreditirati, v danem trenutku niso imeli pač nič drugega na razpolago? Ne glede na banalni razlog, pa je bila tema očitno odlična za cilj diskreditacije.
Glede preiskovalne prakse pa mi je odgovoril strokovnjak s tega področja, ki mi je samoiniciativno posredoval sledeče stališče:
»Kriminalisti, ki odkrivajo otroško pornografijo, pri konkretnem IP naslovu praviloma ne ukrepajo ob eni zadevi, ampak nekaj časa spremljajo uporabnikov internetni promet – tako vhodni kot odhodni, in ga analizirajo. Nikakor ne love naključnih »klikarjev« ali radovednežev, ampak združbe, ki to počnejo namerno in organizirano …«
Forenziki so prišli do tega, da se očitano dejanje pravzaprav ni zgodilo
Še več. Med postopkom se je tudi ugotovilo, da omenjena slika dekleta sploh ni bila prenesena, ampak da je prišlo do nekakšnega poizkusa prenosa, »davnlovdanja«, ki pa ni bil izveden, kar izhaja iz ugotovitve inštituta za forenziko; ta pa izhaja iz proučitve avtentičnega luksemburškega dokumenta (priloga). Torej na računalnikih, ki so jih zasegli, so iskali sliko, ki je ni bilo. Opravka smo imeli torej celo s potvorbo avtentičnega dokumenta tujega varnostnega organa. Ali je šlo za napako pri prevodu ali namensko prirejanje obvestila, je vprašanje, ki ga na tem mestu ne bi odpiral. To bi moralo biti pravzaprav predmet preiskave na policiji oz. stvar direktorja direktorata za nadzor policije mag. Lada Bradača, ki se je tej zadevi kljub posredovani dokumentaciji izognil.
Nihče se ni zavzel, da bi prišla resnica na dan, ker bi to udarilo previsoko
Skratka: toliko spornih zadev (tukaj jih niti ne morem vseh našteti; npr. zakaj so se računalniki in tudi vse forenzične kopije »izgubili)«), da bi morala zazvoniti plat zvona. A kot rečeno, nadzorne instance so se zavile v molk; če ne štejem državnozborske komisije za človekove pravice pod vodstvom poslanske Eve Irgl in ene od sej v DZ, ki je bila namenjena sumom zlorabe policije v politične namene, v kateri je bil omenjen tudi moj primer. Tudi prejšnja varuhinja človekovih pravic se je žal omejila zgolj na vprašanje dolgotrajnega sodnega postopka. To pa je bilo tudi vse, čeprav gre v moji zadevi za enega od najbolj skrbno dokumentiranih primerov argumentiranih sumov zlorab.
Ko sem se obrnil tudi na raziskovalne novinarje, so se ti podobno kot nadzorne instance zavili v molk. Nekdo od njih pa mi je pojasnil v tem smislu: G. Andrej, bili ste sami oz. imate neko majhno stranko (Krščanski socialisti, po novem Novi socialdemokrati); preiskava vaše zadeve pa bi udarila zelo, zelo visoko oz. previsoko.
S čim se ukvarjajo preiskovalni novinarji?
Čeprav moj primer ni povezan z afero Iran-NLB, imata aferi kljub vsemu nekaj skupnega. V obeh primerih so odpovedale vse nadzorne instance.
Bo Slovenija našla raziskovalnega novinarja, junaka, bi se temeljito lotil te zadeve. Npr. urednik Sobotne priloge Dela Ali Žerdin mi je ob hišni preiskavi namenil kar celostranski portret; ob dokončnem epilogu v začetku leta 2018 pa je časnik Delo zadevo odpravil s kratko notičko o oprostilni sodbi.
Sum o posedovanju nekih slik ni nič z v primeri z nepravilnostmi, ki so se ob preiskavi odkrile. A koga bi to zanimalo. Ni »junaka« …
