M. Miklavčič, blog: Na 11. september smo pa kar pozabili, anede?

0
184

Zadnje čase se na različnih srečanjih in okroglih mizah vedno bolj pogosto pogovarjamo o tem, zakaj nikogar nič več nič ne briga. Zakaj nikomur ni nič več mar, kaj se dogaja s Slovenijo in v Sloveniji. In nenazadnje: zakaj državljani prav po alzheimersko pozabljajo, kaj se je dogajalo včeraj in danes ploskajo tistemu, nad katerim so se še nedavno zgražali.

Tudi tisti, ki spremljajo javno mnenje v državi preko različnih anket, niso zadovoljni. Včasih so imeli kar nekaj dela s prirejanjem različnih anket, lestvic in javnomnenjskih raziskav, danes jim državljani jedo z roke in na vprašanja odgovarjajo točno tako, kot si želijo.

”Ljudje sploh nimajo več hrbtenice. Ne razmišljajo več s svojo glavo. Če je, na primer, v medijih pozitivno ali negativno naravnan članek o politiku, oziroma o dogodku, o katerem sprašujemo, bodo vprašani, ne da bi sploh kaj razmišljali, odgovarjali, kot od njih pričakujemo,”se čudi Judita, ki že vrsto let za neko agencijo zbira tovrstne podatke.

Nekaj podobnega se je zgodilo prejšnji teden. Med tistimi, ki so na minimalcu, je završalo od veselja. Nihče pa ni vzel v roke računalnika in si izračunal, koliko bo imel ob teh populističnih ukrepih sindikatov tudi sam koristi. Ker če bi, bi bila računica jako borna. Primer: če nekdo dobi 790 evrov bruto minimalne plače, bo res pridobil 120 evrov bruto. A se mu bo zato zvišala dohodnina. Na koncu leta, ko bo takšen srečnež potegnil črto, bo ugotovil, da je dobil le ubogih 50 evrov več, država pa bo, tudi preko zvišane dohodnine, na boljšem za 142,8 evra. ”Prav to je najboljši kazalnik, da sindikati delajo bolj za državo kot za delavce,”je dejal Branko Slak, iz zbornice zasebnega varovanja.

Na ponedeljkovih roditeljskih sestankih so med starše razdelili tudi prijavnice za e-asistenta. Zelo redke starše je na prijavnici zbodla uporaba terminov ‘Prvi starš/skrbnik’ in ‘Drugi starš/skrbnik’.

”Čak’te malo, kakšen prvi starš, kakšen drugi starš! Midva sva oče in mama, samo to nič drugega!” so bili ogorčeni tisti, ki jim ni vseeno, obenem pa so se počutili diskriminirane. Ker niso bili tiho, ker so se oglasili in protestirali, so na dotični šoli kaj hitro našli prave obrazce. Kaj pa tam, kjer so bili starši tiho?

Tudi zaradi te, slednje, izkušnje in še mnogih drugih, smo – tako kaže- zašli v neke nič kaj prijetne skrajnosti, ki jih lahko poimenujemo brezidentitetje. Obnašamo se kot goba, ki vse sprejme in posrka vase, ob tem pa se niti malo ne potrudimo, da bi razmišljali, ali je to, kar sprejemamo, prav ali ne.

Prav tako se mi zdi, da smo izgubili občutek za lastno stališče. Če ga že imamo, je ta privzet iz medijev ali iz svetovnonazorske opcije, ki ji tako ali drugače pripadamo.

Ljudje so se polenili, iz dneva v dan jih je več, ki po liniji najmanjšega odpora le kimajo in pritrjujejo. Čuti se kronično pomanjkanje dialoga, vedno manj je konstruktivnih in strpnih pogovorov.

Všečki na facebooku so nadomestili osebno prisotnost na različnih dogodkih, prekopirane duhovne misli z interneta pa so nadomestile iskreno, osebno empatijo in sočutje.

Včasih se mi zdi, da tako imenovana slovenska identiteta izginja, celo izumira.

To se najlepše vidi v glasbi, saj se je- zlasti med mladimi- vkoreninil videz, da je tisto, kar je slovensko, manjvredno in ni ”in”.

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite