Malo več obzirnosti, prosim! Treba je bilo reševati življenja

3
Danes, po toliko družbenih zablodah, ki smo jim bili priče, po tolikšnem trpljenju ljudi po drugi svetovni vojni in potem še naprej v času rojevanja demokracije bi vendarle morali dojeti, da s stalnim prepiranjem ne moremo živeti, da tudi v Sloveniji obstajamo ljudje, ki cenimo življenje in medsebojno sobivanje in se zavedamo, da smo v času in prostoru odgovorni za domovino ter zlasti v dobi okužbe tudi drug za drugega. Čas bi že bil, da se med seboj prenehamo tako nekulturno in neplodno obrekovati.

Odkar smo sredi marca dobili novo vlado pod vodstvo Janeza Janše, moramo v javnih medijih gledati in poslušati strašno obrekovanje, kar počnejo ljudje iz prejšnje Šarčeve vlade kot tudi ljudje iz starih partijskih struktur. Takšno zmerjanje posameznih funkcionarjev, celotne vlade in njenega predsednika takoj po prisegi je neokusno že samo na sebi. Neokusno je tudi povezovanje družinskih članov posameznih funkcionarjev z njihovim službenim delovanjem. Vse to je kakor nekaj novega.

Treba je bilo reševati življenja

Zato se ne čudimo poslancu N.Si – KD Jožefu Horvatu, ki je pred tv-kamero izrekel pomembno misel (navajam po spominu):

»Kako je mogoče, da razumen človek postavlja vprašanje o morebitnih nepravilnostih pri naročanju nujne medicinske opreme za zdravljenje nevarno okuženih ljudi?«

Ko se je to dogajalo, je šlo za reševanje obolelih ljudi, ne za politične spore ali za kupčkanje z denarjem. Ljudje na položajih, predvsem odgovorni ministri na čelu s predsednikom, so dali od sebe vse, kar je mogoče, da bi čim uspešneje reševali življenja. Danes, po toliko družbenih zablodah, ki smo jim bili priče, po tolikšnem trpljenju ljudi po drugi svetovni vojni in potem še naprej v času rojevanja demokracije bi vendarle morali dojeti, da s stalnim prepiranjem ne moremo živeti, da tudi v Sloveniji obstajamo ljudje, ki cenimo življenje in medsebojno sobivanje in se zavedamo, da smo v času in prostoru odgovorni za domovino ter zlasti v dobi okužbe tudi drug za drugega. Čas bi že bil, da se med seboj prenehamo tako nekulturno in neplodno obrekovati.

Dolge metle za pometanje pred pragi drugih

Se razume, da mora vsakdo pometati tudi pred svojim pragom. Ljudje s tako imenovane levice – bolje bi bilo, če bi govorili, da so ljudje s postkomunistično miselnostjo – so glede brezobzirnosti do drugih neprekosljivi. Agresivnost, polresnice ali celo laži so njihovo glavno orožje, vse pa je podedovano od stare Partije. Ljudje z desnice vsega tega »orodja« nimamo niti si ga ne želimo. Naše delovanje je naslonjeno na objektivna dejstva, na željo po dobrem za nas vse. A ker smo v glavnem v defenzivi, ko se moramo kar naprej braniti pred brezobzirnimi napadi, se temu ali onemu dogodi, da tudi uporabi delček zgoraj omenjene metode. Če pride do česa takšnega, je treba opustiti.

Dober javni delavec skrbno spremlja razmere

Na desnici pa imamo druge medsebojne težave. Če o njih govorim, ne mislim na zamere iz preteklosti, kajti dobronameren javni delavec ali politik lahko raste in se uveljavlja skozi čas in se spreminja. Vsakokratne dogodke in razmere skrbno spremlja, dojame in z njimi gradi svoj politični svet. Vsak malo po svoje, kar je tudi prav. Izkušeni politiki naredijo veliko dobrega. A tudi pri hvali ne gre pretiravati.

O sedanji politični dejavnosti, o novi vladi smo slišali in brali vse mogoče: grajo, a tudi hvalo. Za predsednika Janeza Janšo, kakor da je na svojem mestu pravi mojster. Prav; takšnega priznanja doslej še ni dobil noben premier niti nobena dosedanja vlada. Sem se pa takoj vprašal, ali bo tako ostalo.

Izkušnje iz preteklosti je tudi treba upoštevati

Spominjam se leta 1990, ko smo politično na novo zaživeli in sem bil ljubljanski župan. V Ljubljani je bilo treba na novo urediti skoraj vse – od uprave naprej. Mesto je bilo razdeljeno na pet občin in stare strukture so hotele, da vse ostane, kakor je bilo. Neki mestni svetnik me je zaradi majhne nujne spremembe že na prvi seji zmerjal s fašistom, češ da hočem vse po svoje. Pa sem poklical predsednika vlade Lojzeta Peterleta in ga prosil za pomoč pri odpravi najnujnejših težav v glavnem mestu nove države. Ko sva se na kratko srečala, mi je takole odgovoril:

»Ne morem Ti pomagati, velike težave imam tudi sam. Saj je tudi v Slovencu pisalo, da imamo pri Demosu težave. Moj lastni minister nas javno napada. V Ljubljani boš pač moral ravnati po svoje.«

In res, Demos, skupek prijateljskih strank, ki naj bi skupaj gradile novo državo, je kmalu po tistem začel razpadati. Uničil se je sam v sebi – prijateljske stranke so se izkazale kot »tovariške«, pač v duhu stare Partije, kar je bilo daleč od demokracije.

Delala sta skupaj, pridobival je le eden

Nepozaben je še en boleč spomin: obdobje Janševe vlade, ko je bil finančni minister Andrej Bajuk. Kako spretno in lepo je znal Bajuk skupaj s predsednikom vlade vključevati Slovenijo v Evropsko zvezo! Kako z veseljem smo spremljali njuno prizadevanje za evropsko uveljavitev naše mlade države. Ko pa smo dosegli glavni cilj, državno enakopravnost, so se vezi v vladi pričele krhati – Janševa stranka (SDS) se je krepila, hkrati pa je Bajukova krščanska demokracija nazadovala vse do izpada iz Državnega zbora. Nič kaj spodbudna dejstva in grenki spomini.

Razvoj demokracije je mogoč le v skupnosti

Ker sem in skušam ostati pristen evropski in slovenski krščanski demokrat, ker se zavedam, da je ta politična smer avtentično slovenska in hkrati evropska, in ker vem, da je po drugi svetovni vojni obnovila razdejano Evropo, kar je danes spet aktualno, sem ob dogodkih, ki so se dogajali in smo jim bili priča, posebej zaskrbljen. Upravičeno se sprašujem, kako bo sedaj, ko spet skušamo biti skupaj. Čas je sicer dokazal, da je razvoj demokracije mogoč le v skupnosti, v konkurenci različnih družbenih gibanj ter v medsebojni enakopravnosti. Javna razprava je vedno dobrodošla, a raven politične kulture mora ostati na primerni višini.

3 KOMENTARJI

  1. Gospodu Jožetu Strgarju čestitam za to razmišljanje z zahvalo za vse njegovo dobro delo za narod in domovino.
    K problematiki postkomunističnega ravnanja naših ljudi dodajam misel znane raziskovalke holokavsta, ki je prikazala problem tega v pomanjkanju SOČUTJA pri ljudeh.
    Mislim, da tudi pri problemu slovenske državnosti, suverenosti in narodnosti s katarzo po množičnih umorih je tudi to dejstvo.
    V kontekstu tega je potrebno urediti pietetno našo preteklost med in po vojni do leta 1991.
    To je potrebno v skladu z sočutjem, kajti brez tega problema normalizacije slovenskega življenja v sožitju ne bo mogoče urediti.

  2. Čisto eno drugačno, pošteno in pametno razmišljanje, bravo g. Strgar! Potem pa človek prečita spet kakšno Delo ali Dnevnik in se samo zdrzne, kakšen agitprop je to! Tale vernik Šarec je pa en poseben kristjan, verjetno je le zaradi želje matere in očeta, ker sicer je popoln nedemokrat in hipokrit! Že iz tega zornega kota, da je bil član Jankovićeve stranke, ne more biti poštenjak!

  3. Spoštovani gospod Strgar. Zelo rad bi se pridružil vašemu treznemu pozivu v naslovu. Res je zdaj čas za več resnosti. Ampak pričakovati jo od teh ljudi je skoraj misija nemogoče. Veliko mojih znancev, ki jih imam – vsaj kar zadeva stvari iz vsakodnevnega življenja – za čisto spodobne in celo prijetne sogovornike, preprosto ponori, ko nanese beseda na novo koalicijo, vlado in, ne daj Bog, na Janšo. Vsa treznost in siceršnja dobronamernost v trenutku izpuhti. Dotlej umirjeni ton se v hipu spremeni v histerično nabijanje v gostilniškem slogu, psovanje, pljuvanje in obsojanje. Brez vsakih argumentov. Ne trpijo nikakršnega ugovora, kaj še, da bi privolili v dialog.
    Že dolgo ugotavljam, da je antijanšizem hud, nerazumen, skrajno patološki družbeni pojav pri Slovencih. Skušam vsaj razumeti starejše, v levo usmerjene ljudi; bolj zmerni nabijajo nekaj o “vsegliharstvu” (vsi so enaki, vsi na oblasti kradejo!), bolj zadrtim pa iz podzavesti prodira na dan revolucionarni sentiment in njihova mantra o izbranosti, posvečenosti, večvrednosti, vsevednosti, zaslužnosti, predestiniranosti, da vladajo, da imajo v rokah oblast (“zakaj smo se pa borili!”). In očitno brez nasprotnikov, sovražnikov (razrednih, ideoloških ali pa kar tako) preprosto ne funkcionirajo! Če jih ni, jih je treba, po boljševiški logiki, pa ustvariti. Po prof. Justinu Stanovniku gre za totalitarno poškodovanost, kar je s sociološkega vidika zelo posrečeno poimenovanje, toda za preprosto ljudsko govorico je bolj primeren izraz: pokvarjenost!
    Bolj pa da misliti dejstvo, da je antijanšizem zajel tako velik del mlade generacije. Najbolj brutalen, militanten ter brez slehernih zadržkov in manir pa je tisti del mladine, ki namesto dela poseda po lokalih, se drogira, ukvarja z nekakšno alternativo in subkulturo ter drugimi oblikami afnanja, nosi majice in kape z rdečo zvezdo in liki zločincev, se z bicikli podi po ljubljanskih trgih in ulicah v času prepovedi zbiranja, maha v pozdrav svoji katedrali (beri: javni hiši RTV) in končno – je običajno prisesan na državne jasli. Produkt levičarske vgoje v zveličavnem javnem šolstvu. Česar niso dobili tam, so pa dodali njihovi starši revolucionarne in napredne usmerjenosti. Res smo še daleč od normalnosti. Ali pa še huje: rinemo vanjo.

Comments are closed.