Ž. Turk, blog: Spomini na dr. Bajuka…

10

 … o svobodi in ekonomiji

V veliko čast mi je, da smem prispevati nekaj misli na dogodku, katerega povod je obletnica smrti dr. Andreja Bajuka, doktorja ekonomskih znanosti, finančnega ministra, predsednika Nove Slovenije, katoličana, svetovljana in, naj mi bo dovoljeno, politika, ki je pri tem ostal gospod.

Z dr. Bajukom sva bila sodelavca v prvi Janševi vladi. On je bil podpredsednik vlade, minister za finance, jaz sem bil slabi dve leti minister »brez resorja, pristojen za usklajevanje in spremljanje izvajanja Strategije razvoja Slovenije ter gospodarskih in socialnih reform« in sem potrjeval tezo, da je dolžina naziva obratno sorazmerna s finančno težo ministrstva. Zato s finančnim ministrom Bajukom nisem imel prav nobenih problemov. Za razliko od finančnega ministra Šušteršiča 5 let kasneje.

Sva pa z ministrom Bajukom na sejah vlade sedela drug poleg drugega, Razvoj so bili namreč posedli, kako primerno, med finance in znanost. To razmišljanje o svobodi in ekonomiji bom strukturiral okrog treh, štirih vtisov, ki so mi iz stikov z dr. Bajukom posebej ostali v spominu.

»A je pošten?«

Kadar je naneslo, formalno, še bolj pa neformalno, na pogovor o kakšni kadrovski rešitvi, dr. Bajuk ni vprašal, če je nekdo naš, če hodi v cerkev, če je bil pri birmi … Na ta način so poslovne partnerje in managerje menda izbirali Zvonovi. Zapičil je svoj sicer mehak pogled in vprašal »A je pošten?«. In priznam, pogosto je bilo težko dati roko v ogenj za ljudi, ki so si s smukanjem okrog politike poskušali najti boljšo službo od tiste, ki bi jo dosegli brez tega.

Kapitalizem je postal najuspešnejši gospodarski sistem ne zato, ker je izkoriščal ljudi, ampak, ker je skrbel za temeljno poštenost v družbi. Napredovali so poštenjaki, zaradi sposobnosti, in ne goljufi, zaradi premetenosti. Bistvena za delovanje tržnega gospodarstva je vzpostavitev zaupanja vredne in delujoče pravne države. Zaupanje je potrebno zato, ker država nujno uporablja silo, skozi davke nas ropa zasluženega denarja in to prenašamo le, če ji zaupamo.

Vzpostavitev spoštovanja do zasebne lastnine, spoštovanja in iztožljivosti pogodb so osnova kapitalističnega sistema. Pri nas odnos do vsega tega relativiziramo. Ja zasebna lastnina, če je pridobljena »pošteno«. Ja zasebna lastnina, ampak ne preveč le-te. Ja spoštovanje pogodb, dokler se nam vsebina dopade. Ja novi davki, če jih le jaz plačam manj kot kdo drug.

Na ta način sedanji režim deli in vlada Slovencem. Vsakič posebej nepopularen ukrep prizadene neko manjšino. Večina pa je oportunistično – tiho. Ljudje tolerirajo davke, če zaupajo, da jih bodo pošteno in vsi plačevali. V tem kontekstu npr. davek na premoženje to zaupanje ruši: z neenakimi stopnjami bo obdavčil nekatere oblike premoženja. Tiste oblike premoženja, ki se jih vidi (iz letala) in tiste, ki se jih ne da odpeljati seboj v tujino. Zakaj bi gospodarske panoge, ki potrebujejo veliko kvadratnih metrov gozda, zemlje, delavniških ali pisarniških površin obdavčili bolj, kot tiste, kjer je kvadratnih metrov manj. Zakaj bi človeku vikend, ki ga je zgradil v Sloveniji, obdavčili, tistega, ki ga je zgradil na Hrvaškem, pa ne?

Zaradi takih očitnih krivic se ruši zaupanje v državo. Cena tega nezaupanja bo na koncu večja kot izplen tega davka.

»Kolk pa to stane? Nimam, vzemite mi tošl, nimam.«

Nekako taka je bila reakcija finančnega ministra na predloge, ki so jih nosili na mizo drugi ministri. Vsakič, ko se je minister Virant vrnil s pogajanj o sistemu plač v javnem sektorju npr. je bila cena »uspeha« nekaj deset dodatnih milijonov.

Dr. Bajuk je pač imel tisti odnos do denarja, ki je na zahodu normalen. Denar je merilo za vrednost stvari in to merilo ne more biti raztegljivo. Če ni, se ga na dolgi rok ne da goljufati in pravica do lastnine – ta temelj ekonomije – je trden. Kar si danes sposodiš, boš moral jutri vrniti. Keynes je trdil, da smo na dolgi rok itak vsi mrtvi. Nekateri pri nas to prevedejo v »za nami potop«. Dr. Bajuk se je, kot oče in stari oče, zavedal, da je življenje na račun prihodnjih generacij kraja. Da ne more trajati. Da ni »trajnostno«, kot bi temu rekli zeleni. Da ni socialno, bi rekli tisti, ki jih za socialni položaj drugih ljudi, drugih generacij, in ne zgolj zase, resnično skrbi. Da zadolževanje na račun prihodnjih generacij ni socialno bi rekli pošteni socialisti. Ker bo vse to nekoč nekdo plačal.

Dr. Bajuk je bil edini minister v zgodovini samostojne Slovenije, katerega proračun je izkazoval presežek prihodkov nad odhodki. Zato sem prepričan, da če bi po letu 2008 obstala ista koalicija, Slovenija ne bi zašla v spiralo zadolževanja in primanjkljajev. Minister Bajuk bi rekel »nimam, nimam!« In to bi bilo to.

»A vendar«,

bi dr. Bajuk čez čas bi pristavil, »a vendar« pogledal na problem še z druge strani. Če citiram eno njegovo izjavo ob koncu mandata 2004-2008:

»V veliki meri je bilo vse, za kar smo se zavezali, izpeljano, kar pa še ni dokončno uresničenega, je v teku. (…) Seveda so se pojavile tudi kakšne težave. A vendar smo vedno našli skupni jezik. Končni rezultat je na dlani.«

Zdi se mi, da je frazo »a vendar« v slovenski prostor prinesel dr. Bajuk. Kot dokaz, da so morda kakšne jezikovne prvine lažje preživele pri domoljubni emigraciji, kot v matici. Kaže pa ta fraza na neko prvino znanstvenika in intelektualca, ki jo je dr. Bajuk iskreno gradil. Namreč, da dvomi, da priznava, da je na stvari mogoče gledati iz različnih zornih kotov, se edini resnici bližati iz različnih smeri.

Ja, ekonomija in svoboda sta pomembni, o tem danes govorimo, »a vendar« ne smemo pozabiti tudi na socialo in na upoštevanje tistih etičnih človeških temeljev, ki sesalce naredijo za sočutna bitja, ki spodbujajo sodelovanje in brzdajo tekmovalnost. To sočutje je eden od temeljev krščanstva in je vgrajeno v zahodna gospodarstva. Tudi socialne politike so integralni del kapitalizma. Pravzaprav jih šele uspešna podjetnost lahko plača.

Dr. Bajuk je vedno imel posluh za reševanje resničnih socialnih problemov. In bil je med tistimi, ki so iskali in našli skupni jezik. Takrat so še bili časi, ko smo levi in desni nekako razumeli, kaj kdo hoče povedati. Od takrat naprej mora biti kričanja vedno več, besede vedno bolj grobe, kolumne vedno bolj provokativne, da sploh prodrejo skozi ideološke predsodke in krizno otopelost ljudi. Ob tem, ko se počasi med razumnimi ljudmi na levi in desni le rojeva konsenz o potrebnosti modernizacije države, se sporazumevanje preprečuje z ustvarjanjem notranje kohezije znotraj desnice in levice na temah iz preteklosti.

»Tranzicija še vedno ni končana«

V nekem intervjuju leta 2008 je dr. Bajuk kot glavno težavo Slovenije izpostavil dejstvo, da tranzicija še vedno ni končana.Z današnjega stališča je to skorajda optimistična diagnoza, ker implicira dejstvo, da se tranzicija dogaja, da je v teku. Pa ima človek pogosteje občutek, da stoji ali pa se stvari premikajo celo v obratno smer. Nazaj v samoupravni socializem, med neuvrščene in v Jugoslavijo.

Dejstvo ostaja, da v dobrih dvajsetih letih samostojnosti nismo zgradili sodobnih, učinkovitih inštitucij, ki jih imajo kapitalistične države. Zakaj? Ker si tega volivci niso preveč želeli, leva politika, levi gospodarski krogi in levi mediji pa še posebej ne. Da bi se poslušalstvo zavedalo, da si tega preveč nismo želeli, sem nalašč uporabil besedno zvezo »inštitucij, ki jih imajo kapitalistične države«.

Že uporaba besede »kapitalizem« v Sloveniji, celo v desnih krogih, zbuja nelagodje, pa raje rečemo »tržno gospodarstvo«, ali še raje »socialno tržno gospodarstvo«. Dr. Bajuk je iz Washingtona za take evfemizme prinesel sočno ime– »bullshit«.

Nismo torej zgradili kapitalističnih inštitucij, od sistema demokracije z volilnim sistemom, ki bi opravljal pozitivno selekcijo med izvoljenimi, niti zaupanja vredne in učinkovite pravne države, niti nimamo svobodnega tržnega gospodarstva in niti k uporabniku usmerjenega javnega sektorja.

Volilni sistem v parlament pripelje veliko majhnih strank. Mnoge postanejo izpostave interesnih skupin: npr. upokojencev, kmetov, javnega sektorja. Kdo je izvoljen, je po eni strani stvar naključja, po drugi tekme med člani iste stranke ali istega političnega pola. Stranka mora imeti 90 kvalitetnih kandidatov, da se zgodi, da ima v parlamentu 5 kvalitetnih poslancev. Za deset strank potrebujete 900 kvalitetnih ljudi, ki bi se jim ljubilo ukvarjati s politiko, pustiti (tako naj bi bilo) uspešno kariero in se dati ljudstvu na razpolago za kritiziranje, pljuvanje, vdiranje v zasebnost ipd.

Dogaja se profiliranje strank na mestne in podeželske. Vsak volilni sistem, ki bi bil drugačen od tega zdaj, bi bil napredek. Če bi zmanjšal število strank, bi bilo to dobro, prvič, ker se nasprotja med interesnimi skupinami znotraj široke stranke medsebojno nevtralizirajo in drugič, ker majhno število velikih strank oblikuje politični prostor v katerem vsi silijo v sredino, sistem majhnih strank pa nagrajuje tekmovanje med podobno mislečimi strankami, lov na izdajalce in vrinjence, zaganjanje protivirusnih programov in podobno.

Pravni državi ne zaupamo. Ne moremo se znebiti vtisa, da kadar je politična volja, se dopušča lumparije, kadar je politična volja drugačna, se te iste lumpe preganja. Tisti, ki si izmišljajo reklame za pralne praške, vladi svetujejo, koliko oboroženi naj inšpektorji vstopajo v lokale in s kako živopisnimi trakovi naj jih oblepijo, da bi bil vtis čim mogočnejši.

Zdi se, da obstaja korelacija med politično nezaželjenostjo ljudi in težavami, ki jih imajo s tožilstvom, sodstvom in organi para-pravne države. V znanosti vemo, da korelacija ne pomeni vzročnosti, med ljudmi pa tega zavedanja ni. Nastaja občutek, da ni vladavine zakona, ampak vladavina ljudi. Pravica se ne zdi prav nič slepa, ampak škili, kaj si želijo, naj počne. Za Grimsove otroke veljajo eni kriteriji, za Jankovićeve sinove drugi. Ob tem, da so slednji celo polnoletni!

Več: blog Čas-opis


10 KOMENTARJI

  1. Spoštovani g Žiga Turk,
    še enkrat ste pokazali svojo veličino in širino ter jasen vpogled. Ker nisem imela osebne priložnosti podpreti Vas še kot ministra pri Vaših prizadevanjih v boju z mlini na veter in izraziti globoko obžalovanje pri Vašem grenkem umiku pred “pljuvanjem”, Vam na tem mestu izražam veliko spoštovanje in vso podporo. Žal je v politiki pri nas tako kot je bilo pri g. Bajuku, sliši in vidi se vpitje in pljuvanje nahujskanih množic,pdpora razmišljujočih ljudi pa ostane več ali manj tiha “a vendar” večinoma trajna.

  2. Odlično branje za spraševanje!
    “Kadar je naneslo, formalno, še bolj pa neformalno, na pogovor o kakšni kadrovski rešitvi, dr. Bajuk ni vprašal, če je nekdo naš, če hodi v cerkev, če je bil pri birmi … Na ta način so poslovne partnerje in managerje menda izbirali Zvonovi. Zapičil je svoj sicer mehak pogled in vprašal »A je pošten?«.”
    Cerkveni Zvonovi pa so obnemeli! Žal!

  3. "Kapitalizem je postal najuspešnejši gospodarski sistem ne zato, ker je izkoriščal ljudi, ampak, ker je skrbel za temeljno poštenost v družbi. Napredovali so poštenjaki, zaradi sposobnosti, in ne goljufi, zaradi premetenosti. Bistvena za delovanje tržnega gospodarstva je vzpostavitev zaupanja vredne in delujoče pravne države. Zaupanje je potrebno zato, ker država nujno uporablja silo, skozi davke nas ropa zasluženega denarja in to prenašamo le, če ji zaupamo.

    Vzpostavitev spoštovanja do zasebne lastnine, spoštovanja in iztožljivosti pogodb so osnova kapitalističnega sistema. Pri nas odnos do vsega tega relativiziramo. Ja zasebna lastnina, če je pridobljena »pošteno«. Ja zasebna lastnina, ampak ne preveč le-te. Ja spoštovanje pogodb, dokler se nam vsebina dopade. Ja novi davki, če jih le jaz plačam manj kot kdo drug.

    Na ta način sedanji režim deli in vlada Slovencem. Vsakič posebej nepopularen ukrep prizadene neko manjšino. Večina pa je oportunistično – tiho. Ljudje tolerirajo davke, če zaupajo, da jih bodo pošteno in vsi plačevali."

    Poštenost v družbi, kje si?

  4. A je bilo pošteno do dr. Bajuka? Kdaj bo katarza vpletenih?
    Kdo je pred leti potopil dr. Andreja Bajuka in NS.i ?
    »Dr. Andrej Bajuk ima prostor za spomenik«, berem v katoliškem spletnem Časniku.
    Se povsem strinjam. Tudi s sledečim: »Niti mednarodno priznanje njegovemu delu, ga ni moglo ubraniti pred domačimi napadi. Med tem, ko v domovini ne samo, da za svoje delo ni prejel priznanja, ampak je bil deležen samih nasprotovanj in zanikanj, je Evropa njegovo delo visoko cenila. Za leto 2005 je od britanske revije The banker prejel priznanje “Najboljši finančni minister leta v Evropi” z obrazložitvijo, da je zaslužen za napredek Slovenije s svojo zavezanostjo davčni previdnosti. V naslednjem letu, 2006, pa ga je revija European voice iz Bruslju nagradila še z dosežkom »Uspešnež leta« ker je pod njegovim ministrovanjem Slovenija, kot prva nova članica EU, vstopila v evro območje. Pred štirimi leti dr. Bajuku niso ploskali, saj ni bil prave barve. S strani medijev je dan za dnem namesto potrditve pravilnosti njegovih prizadevanj dobival polena pod noge.«
    Spominjam se, bilo je res grdo ravnanje, poniglavo, a na levici povsem odkrito. Nasprotovali so mu tudi na desnici, vendar dokaj »prefinjeno«, prikrito . O tem nazorno govori članek: “Potopil Novo Slovenijo; DEMOKRACIJA, 2. oktober 2008, stran 74, kjer piše: »Bajuk… se je vseskozi trudil, da bi stopil na prste Zidarjevim spornim poslom….”Drezanje” v Zidarja naj bi šlo v nos njegovemu prijatelju kardinalu Francu Rodetu. Kot pravijo nekateri v NSi, naj bi bil Rodetov urednik Družine preprečil, da naj bi ta verski tednik v predzadnji številki pred volitvami objavil plačan oglas NSi, v katerem je bil celostranski pogovor z Andrejem Bajukom. V isti številki pa so objavili pogovor s podpredsednico NSi Ljudmilo Novak. Še pred tem jim v NSi ni uspelo, da bi Družina naredila pogovor z Bajukom, čeprav sta menda kar dva škofa poklicala urednika. No, presenetljivo niso nikoli naredili intervjuja z Bajukom, ki je kar osem let vodil “krščansko ljudsko” stranko. Skratka s svojim vplivom, zvezami in denarjem naj bi jih ustavil razvpiti “mojster aneksov.” M. B.”
    Tedaj ko sem to bral, sem takoj »preveril« še tednik DRUŽINO. V »iskanje« vpišem aktualna imena NSi. Rezultat je zopet zelo zanimiv, zgovoren: Lojze Peterle 21 zadetkov, Ljudmila Novak 20 zadetkov, mag. Janez Drobnič 14 zadetkov, dr. Andrej Bajuk predsednik NSi 0 zadetkov.
    Ta rezultat pove zelo veliko, vse! Doseženi rezultat volitev l. 2008 za NSi in njen izpad iz DZ ni bil torej nobeno presenečenje, saj je predsednik edine krščanske stranke dr. Andrej Bajuk »izpadel« celo v edinem katoliškem tedniku DRUŽINI. Kdo je pravzaprav »potopil« dr. Andreja Bajuka in NS.i?

  5. mi tudi imamo kapitalizem in to že od 1991 – prelepo obdoje slovenije in njenih dobrih vsepovsod cenjenih ljudi ———————— ampak opekli smo se in ljudje v tej državi hodijo brez kože napram debelo toplo oblečenim

    • Ja, imamo kitajski kapitalizem, kjer so kapitalisti zbrani v CKju. Iz prejšnjega državnega kapitalizma je oblast privatizirala kapital.

  6. “Dr. Bajuk je bil edini minister v zgodovini samostojne Slovenije, katerega proračun je izkazoval presežek prihodkov nad odhodki. Zato sem prepričan, da če bi po letu 2008 obstala ista koalicija, Slovenija ne bi zašla v spiralo zadolževanja in primanjkljajev. Minister Bajuk bi rekel »nimam, nimam!« In to bi bilo to.”
    Država bi lahko jemala mednarodne kredite po 3% obrestni meri, namesto 6 % kot sedaj.
    Da, če bi koalicija ostala, a žal ni!
    Koliko so k temu neuspehu na “dobljenih volitvah” prispevali sami predvolilni nastopi Janeza Janše žal ni zanemarljivo. Tudi oklevanje pri modelu poštene privatizaciji je bilo usodno in seveda volilni sistem. Moje mnenje je, da je tajkunizacija »mlinski kamen« za vratom Slovenije!
    Dnevno in še dolgo bomo brali o posledicah tajkunizacije Slovenije, kar pa je še novembra 2008 edina in najbolj podpirala stranka SDS in tudi NSi. Žalostno dejstvo, ki ji je sledilo žal prepozno njuno novo spoznanje, kot vsej politiki doslej. V politiki pa za zmote ni še nihče odgovarjal, predvsem ne zaradi »partijskega« volilnega sistema, ko volivec nima vpliva, kdo bo izvoljen, saj nima pravice do preferenčnega glasu, čeprav to velevata prava demokracija in naša ustava.
    Tako lahko v MAG-u še novembra 2008 v članku z naslovom »Tajkunizacija Slovenije« preberemo, kako je tedanji novinar MAG-a, sedaj pa odgovorni urednik revije REPORTER, mag. Silvester Šurla predsednike oz. predstavnike parlamentarnih strank med drugim vprašal ali bodo predlagale spremembo zakonodaje, da se prepreči bogatenje menedžerjev na tak način, oziroma ali bi jo podprle, če bi jo predlagal kdo drug? Prvi odgovor. Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. »Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.«
    Podoben odgovor so poslali iz Nove Slovenije. Po njihovem gre pri odkupih gospodarskih družb, ki kotirajo na borzi, za poslovni odnos med banko in kreditojemalcem. »Banka, ki prevzame tveganje prihodnjega delovanja, ga ne prevzame le zaradi vrednosti podjetja kot takega, ampak predvsem zaradi obetov, ki jih podjetju zagotavlja njen menedžment.«
    SDS in tudi NSi nista tedaj imeli torej nobenih zadržkov pri menedžerskih prevzemih oz. »nakupih«, ko prevzeto podjetje prevzemniku menedžerju odplačuje menedžerske kredite, dokler zmore, potem pa shira in potem davkoplačevalci »poplačamo kredite«, ker ne gre drugače.
    To se danes nazorno kaže, saj imajo »banke luknje, podjetja dolgove, državljani pa nove davke« .
    Vse ostale parlamentarne stranke, SLS, SD, LDS, SNS in ZARES, pa so tedaj že imele resne zadržke in pripombe na »tajkunizacijo Slovenije, beremo še v članku mag. Silvestra Šurle. Res pa je tudi, da se je že v času vladanja dr. J. Drnovška oz. zlasti vlade mag. T. Ropa napisala usodna finančno gospodarska “tajkunska zakonodaja” in se je divja privatizacija kasneje ob ugodnih posojilih le še pospešila. Vlada mag. A. Ropa je uzakonila še sramotno zakonito prikrito kratenje lastninskih pravic zaposlenih, to je prikrito neplačevanje socialnih prispevkov. Vse žal še vedno prikrito poteka, ne glede na vlado. Sramota za stroko, politiko in tudi poslance. Pravimo, zgodovina nas uči, vselej in povsod. Preudarek za volitve, za nove »obraze in rezultate«!

  7. Prava aktualna tema, problem in rešitev je volilni sistem.
    “Vsak volilni sistem, ki bi bil drugačen od tega zdaj, bi bil napredek.”, pravi dr. Žiga Turk.
    Zelo aktualno, celo akutno in se zelo strinjam.

    Ujetniki smo v lastni državi in to ujetniki predvsem vodstev, predsednikov strank, desnih in levih, ki so nam vzeli možnost poklicati jih na volitvah na odgovornost in tako so nam ukradli državo!!!
    Stranka odloča, kdo bo izvoljen, volivec pa ne, nima preferenčnega glasu, kot na volitvah za evropski parlament. Zakaj le, doklej še?
    SDS že dolgo vztraja pri večinskem volilnem sistemu, ki pa ga sama interno nikoli ne izvaja.
    Zakaj ga ne? Sam pa sem bil elektor pri SKD.
    Toda SDS točno ve in se zaveda, da ni nobene realne možnosti za sprejem večinskega volilnega sistema v sedanji zasedbi Državnega zbora, saj nobena druga stranka ni za to.
    Večina strank, razen SDS in SLS in DESUSa, pa podpira, da volivci dobimo preferenčni glas v okviru proporcionalnega sistema kot ga imamo pri volitvah evropskih poslancev v evropski parlament, da se prekine partijski način volitev in se končno uvede odgovornost in moč volivcev, ne pa partije.
    Pri proporcionalnem volilnem sistemu vsak volivec izbira stranko in tudi poslanca, kar je bistveno za odgovornost in demokratičnost volitev in spremembe v družbi, ki jih prinesejo nove osebe.
    Zaradi vztrajanja, predvsem Janeza Janše in SDS, ostajamo ujetniki partij in imamo najmanj demokratičen in nepravičen volilni sistem, ki je enak kot v enoumju, s poraznimi rezultati v ekonomiji in negativno selekcijo poslancev v parlamentu in brez dejanske njihove odgovornosti volivcem.
    »Neodgovornost je najtežji in glavni problem, v parlamentu in v družbi, ki jo omogoča sedanji proporcionalni volilni sistem«, je poudaril poslanec Branko Grims SDS, pritrdili pa so mu tudi Matej Tonin NSi, Maša Kociper PS, Rihard Braniselj DL, v oddaji na nacionalni TV3.
    »Samo volitve, brez spremembe volilnega sistema, ne bodo dale nove kvalitete in povečale odgovornosti do volivcev in v družbi«, so bili enotni.
    Poslanci so bili tokrat iskreni, kaj pa njihovi strankarski vodje, vodilni politiki države?
    Zato ni dejanske odgovornosti v družbi, vse se spreneveda, država pa nazaduje in hira.
    Zakaj se Janez Janša in SDS dejansko ne odpovesta partijskemu proporcionalnemu volilnemu sistemu, dopustita volivcem pravico izbire stranke in tudi kandidata za poslanca, tako da se vnese osebna odgovornost v družbi in državi?
    Večina torej pravi, sedanji proporcionalni volilni sistem je generator politične krize, neodgovornosti v družbi , državi. Na voljo so poznani volilni sistemi, eni imajo veliko možnost sprejetja v državnem zboru, saj naj bi končno dobil veljavo pri podeljevanj mandatov tudi volivec, kot to veleva Ustava.
    Že dolgo volimo poslance v evropski parlament po proporcionalnem volilnem sistemu s preferenčnim glasom, kot še marsikje v Evropi. Nihče ne ugovarja.
    Kdo lahko še vztraja na čistem partijskem proporcionalnem volilnem sistemu, tudi tako, da ni za napredne kompromisne rešitve, ki so korak v pravi smeri?
    Državotvorno? Vsekakor po moje NE!
    Doklej bomo še volili samo po volji partije, velja za vse stranke , ki delujejo kot partija nekoč?!

  8. Brez volitev z novim volilnem sistemom ne bo napredka.
    Volilni sistemi je pravi tisti, ki je napredek v pravi smeri, proč od sedanjega, za katerega skoraj vse stranke trdijo, razen SLS in Desus, da je najslabši, ker povzroča neodgovornost v družbi, novi pa mora biti še vedno realno sprejemljiv za zadostno oz. potrebno večino v DZ RS. Zame je to proporcionalni volilni sistem s preferenčnim glasom, brez volilnih okrajev, saj omogoča, da volivec izbere stranko in kandidata za podelitev mandata. Tako volimo evropske poslance, a ni to demokratično? Lahko je to tudi nemški kombiniran sistem, nazadnje pa večinski sistem, čeprav sem pred leti glasoval zanj in bil celo elektor pri SKD, a ni realnih možnosti za njegov sprejem. Vztrajanje pri realno v DZ RS nesprejemljivem volilnem večinskem sistemu, je korak v prazno! Minister dr. Žiga se je pošteno odločil, ko prav:”Vsak volilni sistem, ki bi bil drugačen od tega zdaj, bi bil napredek.” Kaj pa ostali v SDS? Bo rezultat vaše politike to, da kompromis ni mogoč, ni napredka, ostajamo pri najslabšem, partijskem sistemu, “vodja partije ima vedno prav in vso moč”? »SDS ne bo podprla nobene nove vlade brez novih volitev. Takoj naj se začnejo pogovori o reformi političnega sistema preko ustavnih sprememb, ki so predpogoj za začetek reševanja krize.Reforma mora predvsem omogočiti volivcem, da neposredno vplivajo na izvolitev svojih predstavnikov.« Pravi Janez Janša in SDS! Bo držal/a besedo?

Comments are closed.