Eksperimentiranje Levice bo teže izvedljivo, ker obstajajo manjšinski mediji

0
Rušenje vladavine prava pač ni drugega kakor vandalizem v rokavicah
Drago Karel Ocvirk / Arhiv Časnik

Čeprav hoče Levica ob izdatni medijski podpori z nami znova eksperimentirati in nas na mehak način peljati nazaj v bis partijski sistem, ki je hujši od prvega, pa je to sedaj iz mnogih razlogov teže izvedljivo. Med drugim tudi zato, ker obstajajo manjšinski mediji, v katerih slišimo tudi drugo plat zvona in ljudje lahko povedo, kar iskreno mislijo. V njih je ogromno entuziazma, veliko prostovoljstva, ni pa ne lakajstva ne klečeplazenja, še manj »intelektualnega prostituiranja«.

»Mi gremo na volitve, da končamo komunistično eksperimentiranje z družbo in gospodarstvom!« (1990)

»Pri nas pa nimamo liberalne države. Poljski oporečnik Adam Michnik je rekel, da ‘najhujše v komunizmu je tisto, kar ostane po njegovem propadu’. In to danes imamo.Vse kaže, da politiki Slovenijo na mehak način peljejo nazaj v partijski sistem. Ampak v nekem smislu v bistveno slabši sistem.« (2015)

V totalitarnih časih smo si dajali duška s političnimi šalami, kar je bil drag špas, če te je zalotila ljudska oblast. No, mimogrede, danes, v svobodi, je hudič šalo na račun oblasti vzel, namesto nje pa imamo ulične procesije (samooklicanih) predstavnikov ljudstva, ki demokratično izvoljenim oblastem grozijo s smrtjo. A vrnimo se k šalam.

Kardelj je imel še veliko idej za eksperimentiranje s kravo (in njenim lastnikom)

»Nekoč je h Kardelju prišel kmet in potožil, da je njegova edina kravica zbolela. Ker je nihče ne zna pozdraviti, je prišel k njemu, saj on vse ve. Nič lažjega, se je navdušil tovariš Kardelj. Pelji jo enkrat okoli hleva in bo zdrava. Čez teden dni je kmet nazaj. Kako je s kravico, si jo peljal okoli hleva, ga pobara vsevedni tovariš. Res je bilo tri dni bolje, sedaj pa spet hira. Oh, pelji jo dvakrat okoli hleva. Čez teden dni se je kmet vrnil: kravica hira naprej. Nič hudega, pelji jo trikrat okoli hleva … In tako do deset krogov, potem pa kmeta ni bilo več h Kardelju. Ko sta se čez leto srečala, je Kardelja zanimalo, kako je s kravico. Crknila je, je odvrnil kmet. Škoda, pa še toliko idej sem imel, še dolgo bi lahko eksperimentirala, se je milo storilo Kardelju.«

Malo po padcu komunizma je v pometeno hišo prišlo še več hudih duhov.

Eksperimentiranju Kardeljevega kova z družbo in gospodarstvom je naredil konec padec berlinskega zidu, pri nas konkretno Demos. Pomladniki vključno z Ivanom Omanom, ki ga navajam v uvodu, so bili prepričani, da bo demokracija takšno eksperimentiranje za vedno odpravila. Žal je moral četrt stoletja kasneje (2015) ugotavljati, da ni tako:

»Pri nas pa nimamo liberalne države. Poljski oporečnik Adam Michnik je rekel, da ‘najhujše v komunizmu je tisto, kar ostane po njegovem propadu’. In to danes imamo. … Vse kaže, da politiki Slovenijo na mehak način peljejo nazaj v partijski sistem. Ampak v nekem smislu v bistveno slabši sistem.«

Zgodilo se nam je to, kar je Jezus slikovito povedal: »Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: ›Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.‹ Ko pride, jo najde pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo. Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku« (Luka 11,24–26).

Levica ima v programu korenite (revolucionarne?) družbene spremembe

V drugo hoče z nami eksperimentirati Levica ob pomoči svojih KUL satelitov. Poglejmo v njenem Programu le nekaj področij, ki jih bo korenito (revolucionarno?) spremenila.

V gospodarstvu se Levica zavzema za »odpravo kapitalizma in ekosocialistično gospodarstvo«.

To »bo temeljilo na treh stebrih: 1. na delavskem upravljanju, 2. na družbeni in skupnostni lastnini, 3. na demokratičnem planiranju«. Kaj to pomeni za lastništvo, so jasni: »Lastništvo podjetij bomo prenesli v roke države in lokalnih skupnosti, ter ustanovili delavske, kmečke in potrošniške zadruge. Zato bomo spremenili nosilce kapitala in socializirali dobičke. Z demokratičnim planiranjem želimo regulirati tržne procese in jih postopno nadomeščati z organiziranimi procesi. Prepreko v tem smislu predstavlja vrsta obstoječih mednarodnih, evropskih in domačih pravil in institucij.«

Ustavimo se pri zadnjem stavku. Pri uresničitvi podržavljenja lastnine so naleteli na oviro: »vrsta obstoječih mednarodnih, evropskih in domačih pravil in institucij«. Med pravili in institucijami, ki jih ovirajo za dosego cilja, so npr. ustave posameznih držav pa demokratične institucije, če ostanemo samo na družbeno-politični ravni. Kako odstraniti te ovire? Je možna kakšna druga pot kot nasilna?!

Kaj bo z mediji?

»Država mora s finančno pomočjo podpreti delavske prevzeme medijskih hiš, še posebej pa spodbujati nastajanje kooperativ v sodelovanju novičarskih delavcev in občinstva.«

Davkoplačevalski denar bo torej šel za »delavske prevzeme medijskih hiš«. To pomeni, da se obetata bis delavska država, (verjetno) pod tovariškim koordiniranjem trojke Mesec-Kordiš-Tomić in bis novinarstvo družbeno-političnih delavcev. Sicer pa so že sedaj dominantni mediji na liniji tega programa in z vsemi štirimi podpirajo Levico. Zato je ta s svojimi sateliti tudi v zraku, ker projekti njenih medijev niso dobili državne injekcije na odprtem razpisu. To, da so bili projekti slabši od projektov manjšinskih medijev, ni pomembno, do denarja imajo pravico samo Levi.

In obrambna varnost?

Levica se zavzema »za razpustitev Nata in za izstop Slovenije iz te organizacije«. In to v času, ko je konec sanj o mirnem in spravljenem svetu, kar je dokončno razgalila pandemija. Če se je z zlomom komunizma sesula delitev sveta na dva bloka, pa na njegovih ruševinah nastaja svet več blokov in z njim večja ogroženost posameznih držav, še posebej malih. V teh razmerah je treba biti naiven ali škodoželjen, če hočeš izstopiti iz Nata. Na srečo kažejo raziskave, da se dve tretjini Slovencev vendarle zavedata pomena Nata za našo varnost in ga podpirata.

V Državnem zboru ni prišlo do razprave o programu Levice, kar ni združljivo z Ustavo RS

Levica s programom ne more skriti, da gre za v zeleno zavajajoče prepakiran stari jugokomunizem. Mestoma je celo čutiti pridih severnokorejskega ideološkega kulta džuče.

A naj bo dovolj o tem Programu, saj je dostopen na svetovnem spletu in si lahko vsakdo ustvari o njem lastno mnenje. Ker pa takšno suhoparno in utopično branje ne zanima veliko ljudi, je škoda, da je predsednik Državnega zbora preprečil razpravo o namerah Levice. V razpravi bi se lahko marsikaj razčistilo, prišlo do večje jasnosti in boljše obveščenosti državljanov.

Zorčičeva prepoved parlamentarne razprave, ki jo je podprl celoten KUL, odpira nova vprašanja o stanju in delovanju demokracije pri nas. Na to je jasno in strokovno opozoril dr. Matej Avbelj, redni profesor za evropsko pravo:

»Bistvo parlamentarne demokracije je, da parlament lahko razpravlja o vseh zadevah javnega pomena. To je srž političnega govora, ki mora biti v demokraciji, kar se da neomejen. Če niti v parlamentu ne smejo razpravljati o morebitnem protiustavnem programu neke politične stranke, se nujno zastavi vprašanje, v katerem javnem forumu pa je potemtakem taka razprava sploh dopustna?!« … Vse več dokazov, ne le indicev, torej priča o tem, da se v Sloveniji krepi trend cenzuriranja javnih razprav o javnih zadevah. Sprva v medijih, kjer smo nekoč preganjali sovražni govor v “sociološkem” smislu, in ki itak delujejo po svojih avto-cenzorskih uzancah, zdaj pa še celo v instituciji, ki je, kot potrjuje njeno ime parlament (parlare – govoriti), primarno namenjena prav javnim razpravam.

Trend takega ravnanja je popolnoma nezdružljiv z ustavno demokracijo. Utišanje glasov pomeni vsiljevanje ene same politične resnice, kar je vedno bila in bo totalitarna praksa.« Pravno mnenje, s katerim predsednik Državnega zbora opravičuje svojo nerazumno, protidemokratično ravnanje, pa ugledni pravnik označi za »še en dokaz več, da v Sloveniji namesto vladavine prava, prakticirajo vladanje s pravom«. Kot pravni laik sem sam to že pred časom poimenoval »vladavina pravih z zlorabljanjem prava«.

Dominantni mediji ne pišejo o programu Levice, Janez Markeš v Delu pa blodi o kristalni noči

Če že predsednik DZ ni dovolil, da bi razpravljali o programu, ki ga ima Levica, se je razprava razplamtela vsaj v dominantnih medijih, ki se razglašajo za pse čuvaje demokracije? Nikakor ne, prav nasprotno! Ti so se tudi tokrat izkazali za velike promotorje in brezpogojne častilce te skrajne stranke. Za celovito sliko, do kakšnih absurdov seže kult Levice, si velja v Petričevem Delu prebrati kanonado Janeza Markeša:

»V putinovksi maniri bi SDS z lakajsko NSi v parlamentu razpravljala o nespremenljivosti programa stranke Levica, končna želja bi podobno kot v Putinovi Rusiji bila prepoved Levici, da bi še kdaj nastopila na volitvah. Teza, ki sem jo napisal pred kratkim, namreč, da se Janša pripravlja na slovensko kristalno noč, dobiva konkretne obrise.«

Spomnimo: »kristalna noč« je pogrom proti Judom v noči 10. novembra 1938 in pomeni začetek uničevanja judovskega prebivalstva. Kaj hoče Markeš s svojo tezo povedati? Dobesedno: da bo Janša pobijal Jude? V prispodobi: da pripravlja Slovencem enako usodo kot Hitler Judom? Oh, Janez, Krajnski Janez, je mogoče biti še bolj grotesken!!!? Pač domet dominantnih medijev!

Sedaj bo kljub osrednjim medijem teže eksperimentirati z ljudmi, ker kljub vsemu imamo nekaj manjšinskih medijev

Markeš govori o »lakajski NSi«, naj bo tudi meni dovoljeno podati nekaj o lakajstvu, klečeplazenju … in celo »intelektualnih prostitutkah«. John Swinton (1830–1901), legendarni novinar in urednik (tudi New York Timesa), je v govoru o svobodi tiska natočil kolegom čistega vina.

 »Na tej stopnji svetovne zgodovine [1880] ni v Ameriki nič takega kot neodvisen tisk. To veste vi in vem jaz. Niti eden med vami si ne bi upal iskreno napisati mnenja, če pa bi si, bi vnaprej vedel, da ne bo nikoli natisnjeno. Tedensko sem plačan, da svojih iskrenih mnenj ne objavljam v časopisu, s katerim sem povezan. Vi prejemate podobne plače za podobne stvari in vsi, ki bi bili neumni, da bi pisali iskreno, bi bili na ulici in iskali drugo službo. Če bi dovolil, da se moji iskreni pogledi pojavijo v eni številki mojega časopisa, bi bil ob delo prej kot v štiriindvajsetih urah.

Posel novinarja je uničevati resnico, lagati v obraz, potvarjati, žaliti, klečeplaziti pred nogami mamona in prodajati svojo državo in svoj rod za vsakdanji kruh. To veste vi in vem jaz, in tudi to, kakšna neumnost je nazdravljanje neodvisnemu tisku!? Mi smo marionete: drugi vlečejo vrvice in mi plešemo. Naši talenti, naše zmožnosti in naše življenje so last drugih. Intelektualne prostitutke smo.«

Čeprav hoče Levica ob izdatni medijski podpori z nami znova eksperimentirati in nas na mehak način peljati nazaj v bis partijski sistem, ki je hujši od prvega, pa je to sedaj iz mnogih razlogov teže izvedljivo. Med drugim tudi zato, ker obstajajo manjšinski mediji, v katerih slišimo tudi drugo plat zvona in ljudje lahko povedo, kar iskreno mislijo. V njih je ogromno entuziazma, veliko prostovoljstva, ni pa ne lakajstva ne klečeplazenja, še manj »intelektualnega prostituiranja«.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.