Leto 2021 sta zaznamovala covid in sovražen odnos do vlade, zlasti njenega predsednika

Leto 2021 sta zaznamovala covid, ki je bolezen duše, saj ljudje marsikje niso bili sposobni stopiti skupaj, in histerija ter sovražnost do sedanjega predsednika vlade.

Po kosilu pijem kavo. Tipično, tradicionalno. Že kot otrok sem občudoval ta ritual staršev, ki sta ga dnevno imela. Spotoma sta se pomenila za naprej. Kaj se bo postorilo tisti dan, kdo bo prevzel skrb za nas otroke, naše obveznosti. Marsikatero navado prenesemo naprej, nekatere se na novo vpeljejo in tako gre vse lepo dalje. Ne tajim, to navado imava tudi midva z ženo. Srečen sem. Vse te male, vsakdanje radosti me notranje napolnjujejo in osrečujejo.

 

Leto 2021 sta zaznamovala covid in sovražen odnos do vlade, zlasti njenega predsednika

Letošnje leto je bilo res dobro. Seveda ga je tudi zaznamoval covid-19, pa vendar je bilo bistveno laže kot lani, ko še nismo imeli toliko znanja o njem. Posledično smo imeli zaprto javno življenje. Letos se je cepila več kot polovica Slovencev, lahko bi se jih še več, vendar generalno gledano, je bolje.

Priznam, da mi ta histerija in sovražnost do sedanjega predsednika vlade ni povsem razumljiva, pa vendar sem prepričan, da sta tako vlada kot strokovna skupina naredili vse, da gre življenje nas vseh čimbolj normalno naprej. Strinjam se z ocenami, da so bile tudi napake v komunikaciji, a ne take, kot se je prikazovalo. Za mnogo ukrepov je bilo treba zgolj malo zdrave kmečke pameti … Spoznanje, da to ni dovolj, je vlado in strokovno skupino sililo, da so se člani obeh namesto s svojim delom ukvarjali z birokracijo, da se je izšlo pri institucijah, pri katerih se je marsikaj ustavilo. In je šlo, kljub zame presenetljivemu četrtemu valu, nejeveri Slovencev in apatiji, da ne rečem egoizmu določenih ljudi, ki so zdravstvo spravili skoraj na kolena.

Covid je bolezen duše, ker ljudje marsikje niso bili sposobni stopiti skupaj

Tudi s covidom smo se družinsko spopadli. Ob upoštevanju ukrepov ga nismo pričakovali. Bolezen ne izbira. Pa je šlo tudi to naprej. Drugačna izkušnja. Predvsem boli, ko vidiš, kako nas je ta bolezen razdelila kot narod. Že v komentarjih na svoj zadnji članek sem videl, da dva ne mislita enako. Pa ni problem v tem. Problem je v komunikaciji, ko se gre, če se ne doseže svojega, zmeraj dlje z diskvalifikacijo. Agresija necepilcev do nas, ki smo se dali cepiti, mi je težko razumljiva. Po drugi strani se spet sprašujem, zakaj moram zagovarjati svojo odločitev, ker sem cepljen? Zakaj me anticepilci zmerjajo z ovco, podložnikom? Zakaj moram povzdigniti glas, ker ne dopuščam poniževanja? Žalostno, toda resnično.

Čez čas spoznaš, da je covid bolezen duše. Ker v preteklosti, je že bila pandemija, kuga. Ljudje so skupno pristopili k reševanju problema. Danes se dela vse, samo da PROBLEM čim dlje traja. To stalno rušenje, nasprotovanje utruja slehernika, tudi mene. Kje je solidarnost, čut do sočloveka, spoštovanje ustanov, strokovnjakov, ki se dnevno trudijo za rešitev pandemije? Zakaj imajo ti teoretiki zarot in vsi zdravniki s Facebooka večjo moč kot zdravnik, ki se dejansko z problemom ukvarja? Šele ko bo covid minil in bomo zopet živeli, kot smo nekoč, se bo v Sloveniji lahko delala študija na študijo, kako smo kot narod zavozili pri premagovanju te bolezni. Bojim se, po sedanjih razpravah sodeč, da tudi takrat ne bo skupnega pogleda, temveč zgolj in samo, kdo je imel bolj prav.

Časnik je vesel avtorjev, ki pišejo iskreno in spoštljivo

Zahvala gre tudi uredništvu Časnika, ki je v mojem pisanju prepoznalo nekaj. Večkrat se spomnim v molitvi za vse sodelavce, kolumniste, ki sestavljajo in ustvarjajo Časnik. Priznam, da sam nisem vedel zanj, sedaj pa kot del njega spoznavam, kakšne eminence Slovenije pišejo in kako čudoviti članki so to. Rad ga berem. Analitični, poglobljeni, argumentirani in nežaljivi, kar mi daje upanje, da se bo naš medijski prostor nekoč normaliziral. Časnik to s svojimi članki, avtorji, uredniki počne profesionalno.

Tudi večkratni pogovori o vsem, ko kakšno rečemo, mi dajejo neko zavezo za naprej. Da ne smemo obupati, četudi nam ne gre vse po načrtih. Ko preletimo današnje portale, časopise, karkoli povezano z mediji, pogrešamo normalnost in novinarstvo. Lastniška struktura medijev, ki ni prav nič milostna do novinarjev, slednje sili pisati blodnje, popoldanske čveke, ponavljajoče se laži, tako da moraš ob vsej ponudbi imeti vsaj kanček ljubezni do sebe, da znaš ločiti zrno od plev.

Družina je najpomembnejša, del njenega življenja je tudi želja po napredku

Neusahljiva ljubezen do košarke je letos dobila nov zagon, ko spremljam sina na treninge, kjer vidim njegov napredek. Bil sem tudi pomočnik trenerja, vendar sem to delo moral opustiti zaradi drugih obveznosti. Ko ga gledam, kako se trudi, vidim sebe, s kakšno ljubeznijo sem prihajal na treninge. In čeprav je bil trener strog, njegove metode kdaj tudi vprašljive, sem ga imel neizmerno rad – ker je bil vztrajen, ker ni popuščal pri zahtevah, ker je želel videti napredek skozi trening in čas, ki nam ga je namenil in daroval. Veliko prijateljev imam iz tistih dni. In vse nas povezuje košarka. Pogovori, ki sledijo po vsaki tekmi, so sproščujoči, zabavni. Verjetno se marsikateri ne zaveda, kaj drug drugemu dajemo. In ko se z mislimi vrnem nazaj na sinov trening, se mi orosijo oči, ker vem, da je v želji po napredku tak, kot sem bil jaz.

Seveda, družina je na koncu, vendar najpomembnejša. Brez nje ne bi bil to, kar sem. Skozi celo leto smo se imeli lepo. Kot mož in partner se ob taki ženi čutim izpolnjenega. Kot oče se trudim vsak dan, da omogočim mlajšim normalno mladost. Da se poleg vsega, kar jim ponuja okolica, naučijo tudi odgovornosti. Kako bo to uspelo, ni odvisno samo od naju z ženo, zato vsak dan moliva, da bodo zrasli odločni, da bodo ponosni na vrednote, ki jih bodo prejeli doma, in da ne bi prevečkrat klecnili. Če in ko bodo klecnili, da se bodo znali pobrati. Majhna, a tako pomembna želja.

Na koncu želim vsakomur, ki bo prebral ta članek, vesel, blagoslovljen Božič. Novo leto 2022 pa naj vsakomur prinese zdravje, srečo ter poslovni kot tudi osebni uspeh …