Stranke se promovirajo tudi s pomočjo lažnih profilov tako imenovanih državljanov

0

Je konflikt zaradi Roga nastal, ker se je župan Jankovič začel pogajati in sestajati z premierjem Janšo o skupnih velikih projektih v MOL.Upali smo, da bo afera v zvezi z dvojnim tvitom poslanke DZ – zadeva Kopriva – le odprla zelo staro anomalijo Slovenije v posttranzicijskem obdobju: ekspanzijo lažnih profilov v službi politike, eno od do zdaj pravzaprav tabuiziranih tem. 

Zato tudi upamo, da bo ravno zaradi problemov, ki jih odpira, prinesla tudi korist za demokracijo. Pozivamo državni zbor, da prouči in najde sistemsko rešitev, da se tovrstne anomalije odpravijo ali vsaj bistveno zajezijo.

Že nekaj let opozarjamo na lažne profile na družbenih medijih. Pri tem se nismo omejili le sovražni govor, ampak smo izpostavili to, na kar se sedaj le (sprenevedavo) namiguje:

“Stranke se promovirajo tudi s pomočjo lažnih profilov tako imenovanih državljanov in za ta namen najemajo kader in ga plačujejo.”

Bojimo pa se, da se bo vse ustavilo pri anatemiziranju poslanke zaradi dvojnega tvita in stranke, ki ji pripada. Ob tem razvpitem dvojnem profilu na Twiterju imamo spet opravek s tipičnimi dvojnimi merili, ko se na pranger pribijajo le nekateri, o mnogo hujših zadevah pa se molči oz. jih niti nihče noče raziskovati. Objave dvojnika poslanke v medijih same po sebi po sebi niti ne moremo uvrstiti v sfero sovražnega govora.

In kaj naj bi bile te hujše zadeve?

  1. Glavni protagonisti sovražnega govora izhajajo ravno s strani ustvarjalcev lažnih profilov.

Pravzaprav ne gre za avtorje brez imena, ampak lažna poimenovanja, ki prikrivajo identiteto. Očitno si z lažnim imenom in predpostavko, da jih bo težko razkriti, upajo več – pri blatenju svojih političnih nasprotnikov.

Spomnimo se na simpozij o sovražnem govoru pa razprav leta 2013 in 2016 v Državnem zboru. Koliko prerekanj v smislu: kdo je bolj sovražen, kdo uporablja bolj nespodobne izraze. Vendar za sprejetje konkretnih predlogov, da se na tem področju naredi red, sistemsko preprečujejo zlorabe, ni bilo nobene politične volje.

  1. Problem pa ni le nekulturno in sovražno izražanje. V sfero lažnih profilov sodijo celo kazniva dejanja, ki se ne procesirajo niti sankcionirajo:
  • kazniva dejanja s področja nedopustnega blatenja oz. osebnih žalitev državljanov,
  • izražanje nestrpnosti in ponižujoče retorika do posebnih družbenih skupin,
  • širjenje dezinformacij s ciljem diskreditacije posamezne osebe ali skupine.

Čeprav bi morali za vse te zlorabe posamezniki odgovarjati, je storilce zelo težko identificirati in sankcionirati. Uredništva internetnih medijev, administratorji oz. skrbniki različnih profilov ne opravljajo svojega dela in le redki razpolagajo z verodostojnimi podatki o pišočih. Za pridobitev podatkov o storilcih je treba pridobivati celo sodne naloge. Vendar menimo, da bi se v veliki meri to dalo urediti, le če bi bila politična volja.

Svoboda in odgovornost ne moreta biti vsaksebi, ampak v medsebojni soodvisnosti, transparentnost pa bi morala biti imperativ pri vseh, ki s svojo besedo javno nastopajo – ne samo izvoljenih politikov, ampak tudi na nivoju civilne družbe. Pravico imamo vedeti, kdo stoji za povedanim. Še toliko bolj pa takrat, ko nekdo prestopi prag dopustnega – opredeljenega po ustavi, zakonu in sodni praksi.

Identifikacija storilcev, ki mora biti za žrtve in njihove zastopnike realno uresničljiva, je predpogoj, da žrtve dobijo zadoščenje, storilci pa ustrezno kazen.

Postopki identifikacije storilcev so zapleteni in oteženi. Tisti, ki so se tega lotili v praksi, pogosto rečejo: misija nemogoče.

Cilji so postavljeni, najti je treba še pot do njih.

Iskanje možnih rešitev, ki naj bi jih proučil tudi zakonodajalec:

  • uredništva spletnih medijev, ki ob objavah dopuščajo komentarje, priobčujejo državljanom članke/prispevke, jim omogočajo blog-strani in podobno, bi morala pridobiti verificirane podatke o njihovi identiteti (ime, priimek, rojstni podatki in naslov);
  • psevdonimi pod objavami, kolikor so dopuščeni (čeprav bi bilo za javni govor treba postaviti etično merilo, da vsak javni govor zahteva tudi osebno odgovornost), morajo biti v uredništvih zavedeni z verodostojnimi imeni in naslovi;
  • osebam, ki se čutijo prizadete, mora biti dana možnost odgovora na istem mestu in v enakem obsegu, kot je bila objava, v skladu že z znano ureditvijo v medijski zakonodaji;
  • tudi prizadeti, ki uveljavljajo svoje pravice, se morajo ustrezno identificirati;
  • za mednarodna socialna omrežja,: Facebook, Twitter …, v katere je prijava enostavna in od uporabnikov ne zahtevajo posebne verificirane identifikacije, bi morali v Republiki Slovenije uvesti sistem »vmesnikov«, ki prijaviteljem nalagajo predhodno identifikacijo v Sloveniji. Ravno ti mediji so množična središča lažnih profilov, zavetišča sovražnega govora in tudi prek njih se vrši propaganda političnih strank – za domače namene.

Te alineje so bolj cilji kot končne rešitve. Te je šele treba pripraviti. Zavedamo se, da pravno oz. nomotehnično zadeve niso enostavne.

Čeprav uporaba lažnih profilov morda ni kazniva, je nedopustna družbena praksa

  1. Posebno področje, ki je še vedno nekakšna tabu tema, pa je uporaba lažnih profilov, ki ne nastajajo v civilni sferi, ampak jih ustvarja etablirana politika za namene politične propagande in/ali diskreditacije političnih konkurentov oz. nasprotnikov.

Čeprav to področje morda sploh ni kaznivo, pa smo ga v tem dopisu še posebej podčrtali, saj gre kljub vsemu za družbeno anomalijo oz. nedopustno družbeno prakso.

Dodatna obrazložitev k 3. točki:

Strankarska politična propaganda, tudi s pomočjo lažnih profilov – tako imenovanih državljanov – že nekaj časa poteka na socialnih omrežjih.

Ne delajmo si iluzij, da so družbena omrežja, to carstvo internetne svobode, prepuščena svobodnim interesom posameznikov; iluzij, da stranke oz. politični klani ne posegajo tudi v ta vedno bolj razširjeni »bazični nivo demokracije«; še zlasti, ker se tiskani mediji srečujejo z vedno nižjo naklado in posredno manjšim vplivom.

Politične stranke zanikajo, da bi spodbujale takšno dejavnost, a analize govorijo drugače

Politične stranke vse po vrsti zanikajo, da bi spodbujale člane k odpiranju lažnih profilov, da bi to dejavnost celo same organizirale ali da bi novačile oz. plačevale zunanje pomočnike/sekundante. Teh metod nikakor ne uporabljajo vse stranke; bolj te, ki imajo za to kader in tudi finančna sredstva.

Tisti, ki bolj pozorno analizirajo objave na družbenih omrežjih, opažajo, da so si tako afirmativna sporočila kot diskreditacijske oznake nasprotnikov – med sicer navidezno nepovezanimi posamezniki – po vsebini in obliki neverjetno podobne in kar usklajene.

Očitno to niso le vtisi.

V omenjenem dopisu naše stranke iz leta 2016 smo zapisali, da smo prišli do informacij od samih najetih izvajalcev, distributerjev lažnih profilov, ki so bili takrat celo pripravljeni spregovoriti. Ustvarjali pa niso le dvojnikov, ampak so nastopali z več izmišljenimi imeni; po potrebi so celo sami s seboj ustvarjali polemike – seveda po navodilih in v korist naročnika.

Zanimivo, da s strani raziskovalnih novinarjev za pojasnitev oz. osvetlitev teh naših navedb takrat ni bilo interesa oz. menimo, da jim odgovorni uredniki tovrstnega raziskovanja niso dovolili, kar kaže na sprego med strankami in mediji, tako imenovano četrto nadzorno vejo oblasti. To slednje pa še posebej zbuja skrb. Zanimivo pa je, da so se aktivirali oz. so bili aktivirani ob dvojnem tvitu poslanke.

To, kar opažamo v sedanjih družbenih medijih, se je v različnih oblikah dogajalo vso zgodovino

Uporaba drugega imena oz. sodobnih vzdevkov ni vedno sporna. Psevdonimi so bili v zgodovini uporabljani na različni nivojih. Kreativne umetnice so si zaradi spolne diskriminacije npr. ustvarile moška imena. Tudi kolumne v znanih medijih so nemalokrat podpisane z izmišljenimi imeni ali so anonimne.

Angažiranje sekundantov/podpornikov pa je znano že iz stoletij pred našim štetjem, najbolj iz dobe klasičnih grških tragedij.

Iz pogrebnih slovesnostih so znane naricalke, glasno jokajoče ženske, ki so pred grobom po želji naročnika tudi padale v nezavest.

Tudi v meščanski družbi so gledališki igralci, operni pevci in drugi nastopajoči plačevali tako imenovane klakerje/ploskače, da so spodbujali ovacije.

Klakerstvo kot donosna obrt se je pojavilo v 19. stoletju v Franciji (claquer – ploskati, šklepetati). Od tod se je razširila v Italijo, Veliko Britanijo, Rusijo, Ameriko, Avstrijo …

Verjetno še danes določeni estradniki novačijo sekundante, da vodenih reakcij občinstva v zabavnih televizijskih oddajah sploh ne omenimo.

Tudi lobiranje ima dolgo zgodovino in ima dve plati. V demokratični Evropi in sploh pravno urejenih državah je to legalna in regularna dejavnost. Drugo pa je prikrito lobiranje, povezano s korupcijskimi posli.

V prejšnjem režimu se je vedelo za mrežo tajnih sodelavcev, zdaj pa se ugotavlja, da obstaja več takih mrež

Sporno je torej novačenje, pravzaprav to, kar je tudi bistvo tega dopisa.

Stranke oz. politično interesni klani na prikrit način posegajo v sfero civilne družbe za svojo promocijo in diskreditacijo drugih.

V enopartijskem sistemu so bile zadeve celo bolj transparentne. Vedelo se je, da uredniško politiko umerja partijski vrh. Tihoma pa tudi to, da na terenu deluje razvejana mreža sodelavcev Službe državne varnosti, ki niso le nadzorovali protidržavnih elementov, poslušali, kaj govore ljudje, ampak tudi pod krinko agitpropovsko usmerjali javno mnenje.

Ob tem, ko ne moremo s popolno gotovostjo vedeti, ali je bilo to omrežje čisto v celoti razgrajeno in dezaktivirano, močne stranke ustvarjajo nove baze kvazidržavljanov, ki na terenu socialnih omrežjih prikrito usmerjajo javno mnenje.

  • Kar sedem strank iz registra ima v imenu izraz oz. izpeljanke iz besede demokracija, na pravo in demokracijo pa se v programih praktično sklicujejo vse.
  • Ali smo dejansko prešli v demokracijo ali le iščemo posodobljene načine obvladovanja demosa? Kje so meje zvijačnosti političnega uma!?
  • Od tod pomislek, ki ni brez osnov, da po letu 1990 nismo prešli iz enopartijskega sistema že kar v demokracijo, ampak v večpartijski sistem.

Vsekakor smo po tranziciji naredili napredek, da pa bodo deklarirani demokratični standardi dejansko zaživeli, je treba prepoznati in odpravljati anomalije, med katerimi je prav gotovo tovrstno netransparentno oz. prikrito poseganje etablirane politike v civilno družbo.

Ni narobe, če člani in simpatizerji jasno podpirajo stranko, treba je le imeti pravo mejo

Pravzaprav angažma članstva in simpatizerjev posamezne stranke, da se oglašajo tej v podporo, ne bi smelo biti sporno. Določena ravnanja je le treba ločevati.

Moralno sporno pa je, če se skrivajo za lažnimi imeni in celo ustvarjajo polemike, v katerih igrajo dvojno vlogo. Njihovi večkratniki ustvarjajo občutek množičnosti; iz socialne psihologije: javno psihozo – v korist našim in škodo drugim.

Docela nesprejemljivo pa je, če ti lažni državljani opravljajo zakonsko nedopustna dejanja blatenja, pozivanja k nasilju, nestrpnosti do drugačnih, kar je tudi opredeljeno v Ustavi.

Zavedamo se, da se bodo na vse pobudnike, ki zahtevamo red na tem področju, vsule kritike o omejevanju svobode, a kot rečeno, zadeve, kot se odvijajo v praksi sedaj (in to vedno slabše), kažejo na očitno neravnovesje med svobodo izražanja in odgovornostjo za svoje besede.

PREDLAGAMO,

da poleg zgoraj nakazanih možnih rešitev Državni zbor oz. njegova matična telesa, predvsem odbor za kulturo in pravosodje, skliče tematske seje na to temo in naloži vladnim strokovnim službam, da pripravijo zakonske podlage za ustrezno zakonsko regulativo.

Andrej Magajna

Predsednik Novih socialdemokratov