»Kakšen halo okoli razkritja dvojnega tvita poslanke SDS Alenke Jeraj!« se ob zadevi Kopriva čudijo mnogi; ob tem ko vemo, da je izmišljenih profilov malo morje; pa ne merjeno v kilometrih male slovenske obale, ampak bolje kar z Jadranom skupaj z otoki. Tisoče lažnih profilov anonimnih državljanov; skratka lažnih identitet in zrežiranih javnih polemik.
Iz zadeve Kopriva so hoteli narediti afero, a so si premislili, ker…
Upajmo, da bo zadeva Kopriva le odprla zelo pomembno temo današnje Slovenije – eno od tabuiziranih tem. In da bo od nje tudi kakšna korist za demokracijo. Bojim pa se, da ne.
Imam občutek, da so se protagonisti nove afere Kopriva za največjo stranko že ugriznili v jezik. V prihodnje ni pričakovati medijskega stampeda, kakršen je bil pri ministrici Aleksandri Pivec, ko so raziskovalni novinarji ugotavljali, ali so sinovi jedli pršut tudi z drugega krožnika in kdo je plačal drugo sobo prenočišča. So pravzaprav že odnehali, saj so se zbali, da bo to spet eden od strelov v lastno koleno.
Podobno kot že pomišljajo, ali je prav, da so se z interpelacijo spravili nad ministra Ciglerja Kralja, saj so odprli temo financiranje nevladnikov na sploh.
Očitki o dvojnih merilih se vlečejo že leta. No, preden pridemo na monstrous double tweet, o takih in drugačnih internetnih profil računih, še stavek o resničnih dvojnih računih. V generalnem davčnega uradu je mogoče zvedeti, da imajo naše fizične osebe v tujini odprtih čez deset tisoč računov. To je dovoljeno, morajo pa o njih obvestiti davčno upravo. Podatka o stanju na računu pa jim ni treba sporočiti.
Časnik Delo je začel brskati po davčnih oazah, pa ko bi prišel do imen – onih in drugih – odnehal. Danes se še o Veselu in nakazilih iz Švice ne upajo več pisati, iz muhe pa znajo narediti slona.
Transparentnost pomeni tudi, da se ve, kdo kaj reče
Ali ni transparentnost eden glavnih pogojev za delovanje predstavniške demokracije oz. osnova za nadzor nad našimi pooblaščenci?
Transparentnost pa bi moral biti odlika tudi vseh, ki s svojo besedo javno nastopajo – pa ne samo na vrhu, tudi navadnih smrtnikov, ki se oglašajo s komentarji.
Vedeti moramo, kdo stoji za izrečeno ali zapisano besedo. Če zgornji le nekako vedo za omiko – in to velja vsekakor za izpostavljeno Alenko Jeraj, ki je tudi na svojem drugem profilu Kopriva korektna – pa se je sovražni govor razpasel ravno z anonimusi. Administratorji ne opravljajo svojega dela in le redki razpolagajo z verodostojnimi podatki o pišočih.
Ko naletimo na prikritega, ki žali ali prodaja laži, tega strahopetca praktično ni možno izslediti. Postopki identifikacije storilcev so zapleteni in oteženi – misija nemogoče.
Spomnim se simpozija o sovražnem govoru v Državnem svetu pa razprav leta 2013 in 2016 v Državnem zboru. Koliko prerekanj o tem, kdo je bolj sovražen, a za sprejetje konkretnih predlogov, da se na tem področju naredi red, sistemsko preprečujejo zlorabe, ni bilo nobene politične volje.
Le zakaj?!
Kvazidržavljani so v internetni svobodi dobrodošli za mnenjsko propagando, med njimi so tudi novinarji
Že nekaj časa politična propaganda poteka na socialnih omrežjih. Rekli bi, v obdobju tehnološkega prehoda v digitalno družbo; a tudi to ne povsod. Na primer v diktaturi na Kitajskem ali Iranu – pa še kje – so ti ljudski mediji pod kontrolo ali omejeni.
A bodimo pozorni: v odprtih družbah brez omejitve si ne delajmo iluzij, da je to carstvo internetne svobode prepuščeno narodu in da ne bi avantgarda posegala z vrha in usmerjala tudi tega bazičnega nivoja demokracije.
Velike stranke sicer nočejo ustvarjati videza, da administrativno posegajo v open society. A se na tem področju internetne svobode niso odrekle svobodi lova na volivce. Le zakaj bi se ji, saj se tudi tu čutijo močnejši kot civilna družba.
Njihovi instalirani kvazidržavljani so bolj prodorni kot avtentični ljudski glas. Govori se, da so med rekrutiranimi anonimusi oz. osebami z lažnimi profili poleg članov strank in najetih študentov celo novinarji; pred leti pa tudi uslužbenci bivših služb, ki naj bi jih zaradi starosti usposabljali za obvladovanje računalniške tehnologije. Široka baza državljanov – ni kaj. Raziskav o tem ni bilo niti jih žal ni pričakovati. Da nekdo nastopa z več obrazi, je postalo že normalno oz. kot rečejo: ni prepovedano.
Tak večkratnik ima seveda v polemiki prednosti pred osamljenim in konstruktivnim civilom, resničnim Janezom Novakom. Če pa so ti osebki s trojnimi obrazi še med seboj usklajeni, dobimo hitro skonstruirano javno mnenje.
Kdaj bomo Slovenci imeli dovolj dobro samopodobo, da si bomo upali jasno povedati svoje mnenje?
Pojav dvojnih obrazov pa morda kaže tudi na naš nacionalni karakter?
Veliko licemerstva opazimo že na zunaj. Naše hišne fasade so lepe, kako je s kanalizacijo, greznicami in odtoki, pa se ne ve oziroma se ne vidi. Tip balkanskega tajkuna – če seveda to ni le malo star stereotip – je na vratu sijoča zlatnina, blindiran avto, visok zid in psi čuvaji. Naši prijazni gospodje z dvojnimi računi so navzven skromni in omikani, na kolesih ali peš, ob tem pa se boje še muho pohoditi.
Slovenec si ne upa s svojim pravim imenom pogumno izraziti mnenja in pogledati sočloveku v oči. Svoj pravi obraz in sovraštvo pokaže kot anonimus.
Ni prav, da preveč verjamemo raznim stereotipom, pa tudi različne študije s področja socialne psihologije nas opozarjajo naj ne posplošujemo.
Dvojna merila in ta zakrita odkritost pri izkazovanju sovraštva in širjenju laži je morda bolj kot nacionalni karakter izraz sprevržene dominantne politike?
