Kupček denarja za slabe čase

10

Če ga še nimate, je sedaj v času krize prepozno in vas je strah. Upravičeno, ker je kmalu pričakovati še večjo krizo – ekonomsko in – upam, da ne – družbene nemire.

Dajati na stran za slabe čase

Dr. Peter Lah je v tedniku Družina (31. maja 2020) v članku Dolge žlice ob polnem loncu hrane takole zapisal: “Kriza je pokazala našo ranljivost predvsem na dveh področjih: pri denarju in pri odnosih. Marsikdo je v krizo stopil brez rezerv, tako duhovnih kot materialnih. K sreči smo kot družba dokaj bogati in dobro organizirani, država je priskočila na pomoč. Vendar če se zadeva ponovi, tudi država ne bo imela kje vzeti. Denar je mogoče natisniti, zrezka pa ne. Sami smo odgovorni zase, treba se je odpovedati in malo dati na stran. Ne moremo živeti iz rok v usta in trošiti denar, ki ga (še) nismo zaslužili.”

Rad bi se posvetil le ozkemu delu tega odlomka, namreč le temu, da smo sami odgovorni zase, da se je treba odpovedati in dajati malo na stran.

Dr. Lah je opozoril na izjemno pomembno stvar, ki pa smo jo v zahodnem svetu kar pozabili: namreč na dobro staro “dajanje na stran za slabe čase”. Tudi zato, ker nam ni bilo treba. Ker slabih časov (za večino) ni bilo, ker so se krize – tudi v tem času – reševale tako, da je denar kar od nekod prišel. A ne bo mogel dolgo in nekoč bo to moral nekdo plačati – naši otroci in vnuki.

Nimamo “prišparanega”

Lahko rečem, da so redki zakonci, ki imajo “prišparanega” nekaj denarja za slabe čase. Tu ne govorim o denarju, ki ga dajemo na stran, recimo za dopust, za nov avto, za kakršenkoli nakup.

Govorim o denarju, ki ga preprosto damo na stran, se ga ne dotikamo, ga ne porabimo. Samo je. In čaka. Na slabe čase. Na čase, kot je korona čas. Na čase, ko eden od zakoncev izgubi službo in še ne najde nove. Na čase, ko otrok zboli in nujno potrebuje zdravilo, ki ga ni mogoče dobiti od države (četudi je država pri nas kar precej radodarna – iz svoje izkušnje).

Zavedam se dejstva, da je denar slab hranilec vrednosti, da s časom znatno propada, da je kupček, če ga ne dopolnjuješ, vedno manjši, oziroma vedno manj lahko kupiš z njim. Pa vseeno vse to odtehta, ker vas je manj strah, ker veste, da če se kaj zgodi, bomo sicer v težavah, a ne bo peklensko.

Še nekaj, prihranjeni kupček omogoča pogumne odločitve, recimo ob menjavi službe. Če človeka “mobingirajo”, laže odide, nekaj časa živi (on in njegova družina), tako, da uporabi kupček in obenem malo zategne pas. Zelo pomemben vidik v času, ko mnogi izgorijo.

Kdo je odgovoren, da se kupček naredi?

Vi ste. Če ste poročeni, sta odgovorna oba. Da se kupček dela. Mož je pa odgovoren, da se kupček začne delati in da se naredi do konca.

Možje smo namreč odgovorni, da družina preživi – ne samo v letih “debelih krav”, pač pa tudi v letih “suhih krav”. Saj poznate zgodbo o Egiptovskem Jožefu (Prva Mojzesova knjiga 41), ki je svoje ljudstvo rešil lakote. Prav zaradi zalog žita, nabranih in shranjenih v časih obilja.

Mož je tudi odgovoren, da se kupčka ne dotikamo, razen v krizi. A za to je treba biti “dec”. Tak, ki ga ne premami vsak nov model tega ali onega – recimo štiri ali dvokolesnega –”pleha”.

Kako velik naj bo kupček?

Tako velik, da lahko vaša družina samo z njim, živi šest do dvanajst mesecev. Odvisno koliko varnosti želite položiti v “naročje” denarja, kako izpostavljeno je vaše delovno mesto, … .

Če vaša družina porabi na mesec 1500 evrov, pomeni, da mora biti kupček velik od devet do osemnajst tisoč evrov. Veliko in nemogoče? Za mnoge je veliko in nemogoče.

Namreč odločitev za kupček; za to, da kupček daljše časovno obdobje nastaja, je namreč potrebna disciplina. Te je pa dokaj malo. Predvsem pa se zdi, da ni zavedanja, da smo sami odgovorni zase, kot pravi dr. Lah. Kar mislimo, da bo država poskrbela.

Koliko pa naj dajemo na stran vsak mesec?

Kolikor zmoremo. Morda bo odgovor nič, a verjemite, večinoma imamo nekaj rezerve. Samo ne vemo, kje rezerva je, ker ne vemo, kam naš denar sploh odteka.

Tega pa ne vemo, ker toka denarja ne spremljamo. Česar pa ne poznamo, ne moremo popravljati. Denarni tok po mojih izkušnjah spremlja le pet do deset odstotkov zakoncev.

Najprej …

… začnite spremljati denarni tok. Če to že delate, potem se odločite (če ste poročeni skupaj z ženo), kam denar odteka po nepotrebnem. To naj bo osnova za začetek delanja kupčka. Sčasoma boste našli še druge rezerve.

Še tole: ustaviti se je treba pri delanju kupčka. Da nas ne potegne v pohlep, kar se rado zgodi pri denarju.

In ne pozabite na dobrodelnost. Niti v krizi ne. Dobrodelni smo pa lahko na različne načine: z denarjem, časom, talenti. Tudi s toplimi pogledi in pozornostjo.

Foto: Pixabay

10 KOMENTARJI

  1. Aleš Čerin: “Kupček denarja za slabe čase”

    Ja, to je na krščanskih straneh pomembno in težko vprašanje. Ko sem iskal, kam naj grem za tisti znameniti vevčer 200 €, sem takoj telefoniral v Dom duhovnosti Kančevci pa so ,e kapucini takoj šokirali. Oni ne poslujejo tako, imajo škatlo, v katero vržeš, kar misliš vreči. Pa sem se spomnil na sv. Frančiška, ki menda ni maral mravelj. Ker si delajo zalogo.

    Skrb in strah

    Nato je rekel svojim učencem: »Zato vam pravim: Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za komolec? Če torej ne zmorete niti najmanjše reči, kaj ste v skrbeh za drugo? Pomislite na lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor katera izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, koliko bolj bo vas, maloverni! Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Vse to namreč iščejo narodi sveta. Vaš Oče vendar ve, da to potrebujete. Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo. Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12, 22-34)

    Namenoma sem copy&paste naslov Skrb in strah.

    • Spoštovani AlFe!

      Odlično. Se strinjam, da je to pomembno in težko vprašanje. Čisto rahlo sem se tega dotaknil na koncu: “Še tole: ustaviti se je treba pri delanju kupčka. Da nas ne potegne v pohlep, kar se rado zgodi pri denarju. In ne pozabite na dobrodelnost.” Pa seveda to ni dovolj.

      Morda pa se dr. Lah oglasi in pojasni ta vidik. Če se ne bo, bom poskusil sam v kakšnem od prihodnjih prispevkov. Ste me dobro spodbudili. Hvala. Vse dobro želim.

  2. Varčevanje je ogroženo tudi zato, ker banke praktično ne dajejo več obresti na varčevalne zneske ( depozite).

  3. Veverice v Tivoliju tako reagirajo vedno, ko dobijo od cloveka oreh ali lesnik in niso vec lacne. Stecejo, skopljejo luknjo v travo in skrbno shranijo zaklad za slabse case. Problem je le, ker si ne zapomnijo najbolje, kam so oreske shranile.

  4. Problem je pri ljudeh, ker pogosto volilno nagrajujejo prav politike, ki bi zapravljali celo tisto, cesar se nihce niti ustvaril ni. Znano je, da levicarska politika nagiba k temu, da se dela radodarno. Sicer ne s svojim, temvec davkoplacevalskim denarjem. A posebej v zadnjem casu tudi mnogi na desni trosijo neustvarjeno in delajo melagomanske dolgove. S Trumpom na celu. To kopicenje dolgov brez vsake mere se ne more dobro koncati. In vendar ima tudi teoretske pristasi. Laris Gaiser npr v katoliskem tisku nagovarja prav k temu in tolce po nemski varcnosti.

    • Trump ni na čelu. Trump že tiska, ampak njegova bolečina nad ekonomijo je očitna. Skrbi me pa bolj Slovenija, ker se nihče ne sekira zaradi ekonomije. Vse nekako, če imamo vsi izgubo pol je ok.
      Zelo zaskrbljujoče.

  5. Lwževi razbojniki,
    iuščajte duha zla iz steklenice, ker bo zasejani veter in podtaknjeni ogenj uničil prav vaša korita in povzročil opustošenje civilizacije.
    adijo!

Comments are closed.