Kritika konservativna: Otto von Habsburg – Monarhija ali republika?

4
272

Otto von Habsburg je bil zadnji kronski princ (prestolonaslednik) Avstro-Ogrske kot sin cesarja Karla I. (oziroma kralja Karla IV. na Ogrskem). Kljub razpadu monarhije je bil še naprej udeležen v političnem življenju in se proslavil kot nasprotnik nacizma in komunizma ter velik podpornik združene Evrope. V svojem političnem delovanju se je močno angažiral za padec železne zavese in vrnitev srednje in vzhodno evropskih držav, med njih tudi Slovenije, v evropsko politično skupnost. Pričujoči članek je odlomek iz njegove knjige The Social Order of Tomorrow, natančneje iz poglavja The State in the Twentieth Century.

Besedilo objavljamo kot odlično ponazoritev tega, kaj pomeni monarhizem. Ta pojem je v sodobnem svetu, še zlasti pa pri nas, deležen veliko nerazumevanja in predsodkov. Kadar ne slišimo enačenja monarhije z arbitrarno osebno oblastjo, smo priča njenemu zaničevanju kot nesmiselne, iracionalne ostaline preteklosti. Ottovo besedilo zato služi kot izvrstna ponazoritev tega, kaj dejansko je monarhični princip, na katere premise se naslanja in katere so tiste vrednote, ki jih zagovarja.

Mednaslove smo dodali za lažjo orientacijo v besedilu.

Tukaj smo prišli do formalnega aspekta države – monarhija ali republika – o katerem se ponavadi razpravlja iz izrazito čustvenega, in ne iz racionalnega vidika. V tej debati se velikokrat uporabljajo ad hominem argumenti. Našteje se na primer nekaj nevrednih nosilcev kraljevske funkcije in se jih predstavi kot predstavnike monarhije kot take. Zagovorniki monarhije praviloma niso nič boljši. Saj tudi sami radi s prstom kažejo na skorumpirane profesionalne politike, ki jih ponavadi ne manjka, in jih prikažejo kot logično posledico republikanske ustave. To pa tudi ni racionalen argument. Imeli smo dobre in slabe monarhije, dobre republike, kot je npr. Švica, in druge, ki ne dosegajo enakega nivoja.

Konec koncev ima vsaka človeška institucija dobre in slabe strani. Napake in zločini se bodo namreč pojavljali, vse dokler je svet poseljen z ljudmi in ne z angeli. Republikanci radi trdijo, da monarhija pomeni vladavino aristokracije. Na drugi pa monarhisti radi poudarjajo ekonomske težave, davčne obremenitve in vmešavanje države v zasebno življenje v sodobnih republikah in to stanje primerjajo z svobodo in ekonomsko blaginjo v monarhijah pred letom 1914. Oba argumenta sta neprepričljiva. Oboji uporabljajo star propagandni trik in primerjajo rezultate, ki so posledica popolnoma različnih vzrokov. Vsak pošten človek bo primerjal sedanje monarhije s sedanjimi republikami. Potem pa bo očitno, da aristokracija ne zaseda nič večjega deleža vodilnih položajev v monarhijah kot v republikah in da so vse države, ne glede na obliko vladavine, enako soočene s problemi sedanjosti.

Forma in vsebina države

Republikanci tudi pogosto trdijo, da je monarhija kot vladavina institucionalna oblika preteklosti, medtem ko je republika stvar prihodnosti – kar pa se da ovreči že z osnovnim poznavanjem zgodovine. Obe obliki vladavine namreč obstajata tako rekoč od najstarejših dni (čeprav drži, da so monarhična obdobja ponavadi trajala občutno dlje). Kakorkoli že, zavajajoče je govoriti o obliki vladavine, ki so jo poznali že v stari Grčiji, Rimu in Kartagini, kot obliki vladavine prihodnosti.

V vsaki objektivni diskusiji moramo vprašanju nameniti pravo mesto v hierarhiji vrednot. To, da govorimo o obliki vlade oz. vladavine ni nobeno naključje. Velika razlika je namreč med obliko in vsebino oz. smotrom države. Slednja je namreč njen raison d’être, njena duša, medtem ko prva ustreza telesni obliki živega bitja. Seveda eno ne obstaja brez drugega, a vendar je v zdravi hierarhiji vrednot duša nad telesom.

Bistveni namen države, njena »vsebina« je zakoreninjena v naravnem pravu. Država namreč ni cilj sam po sebi, temveč obstaja zaradi svojih državljanov. Država zatorej ni edini izvor prava (kar je sicer trditev, ki je še zmeraj preveč v veljavi) niti ni vsemogočna. Avtoriteta države je namreč omejena s pravicami svojih državljanov in lahko svobodno deluje le v tistih sferah, ki so izven svobodne iniciative državljanov. Država je torej služabnik naravnega prava. Njena naloga ni namreč nič več kot to, da zagotovi praktični učinek naravnega prava.

Če je naloga države praktična uresničitev naravnega prava, ni oblika vladavine nič drugega kot sredstvo do tega cilja in ne cilj kot tak. To pa razloži relativno drugotno pomembnost celotnega vprašanja. Nedvomno je sredstvo dokaj pomembno, saj je od njega odvisna (ne)uresničitev cilja, toda v političnem življenju je trajno zgolj naravno pravo. Vsak poskus uresničitve naravnega prava pa bo vedno moral upoštevati trenutne okoliščine. Zato pa vsak govor o večno veljavni obliki vladavine, ki je pravilna v vseh okoliščinah, ni nič drugega kot na ignoranca in predrznost.

Iz tega se pa zdi, da je posledično brezplodno poskušati ugotoviti, povečini iz napačnih filozofskih premis, objektivno vrednost ene ali druge oblike vladavine. Diskusija bo tako postala plodna edino, če imamo v mislih cilj, kateremu vse oblike vladavine služijo. Tako ni vprašanje preiskave, kakšno vrednost naj damo monarhijam ali republikam kot takim. Namesto tega se moramo vprašati, katera oblika nudi najboljše možnosti varovanja naravnega prava v današnjih okoliščinah.

Monarhizem, republikanizem in demokracija

Sedaj, ko smo to razjasnili, lahko pričnemo razpravljati o drugih dveh problemih, ki se jih pogosto privleče v diskusijo in ki grozijo z zastrupitvijo celotne razprave. Obstaja namreč konstantna polemika o odnosu med monarhizmom, republikanizmom in demokracijo. Tu namreč ponovno srečamo zamegljeno mišljenje, značilno za našo dobo sloganov in propagande. Koncept demokracije je namreč postal neskončno raztegljiv. V Rusiji (mišljena je tedanja Sovjetska zveza, op. p.) je ta pojem povsem združljiv z množičnimi likvidacijami, tajno policijo in delovnimi taborišči. Na drugi strani pa so teoretiki v Ameriki, in pogosto tudi v Evropi, nezmožni ločevanja med republikanizmom in demokracijo. Poleg tega pa sta obe besedi uporabljani za označevanje pojmovanj, ki so daleč izven političnega in spadajo v sfero ekonomije in sociologije. Zatorej moramo trdno zatrditi, da demokracija, generalno gledano, pomeni pravico ljudi do sodelovanja pri določanju lastnega razvoja in prihodnosti.

Če sprejmemo to definicijo, pa vidimo, da ni nobena izmed klasičnih oblik vladavine po svoji naravi povezana z demokracijo. Demokracija lahko obstaja v obeh oblikah vladavine, podobno kot obstajajo avtoritarne republike in avtoritarne monarhije. Pravzaprav monarhisti pogosto trdijo, da demokracija pod monarhijo deluje bolje kakor pa v republiki. Če npr. pogledamo sedanjo Evropo, bomo videli, da ta argument vsebuje nekaj resnice, čeprav je njegova veljavnost omejena s časom in prostorom. Istočasno pa velja poudariti, da v majhnih državah, ki so globoko zakoreninjene v svojih tradicijah, kakršna je npr. Švica, lahko demokracija in republika uspešno soobstajata.

Še bolj vroče pa je vprašanje o odnosu med monarhizmom, republikanizmom in socializmom. Razlog za to pa gre iskati v dejstvu, da je nemško govorečem prostoru velika večina socialističnih strank po svojem nazoru republikanskih. Tako najdemo pri ozkih in neizobraženih umih prepričanje, da sta monarhizem in socializem nezdružljiva. To prepričanje pa je osnovna zmeda. Socializem je, vsaj v svoji današnji obliki, predvsem ekonomski in družbeni program, ki nima ničesar opraviti z obliko vladavine. Republikanizem nekaterih socialističnih strank tako ne prihaja iz njihovih programov, temveč iz osebnih prepričanj njihovih voditeljev. To nam pa kaže dejstvo, da večina močnih socialističnih strank sedanjosti ni republikanskih, temveč monarhističnih. Takšni primeri so v Veliki Britaniji, na Švedskem in na Nizozemskem. V vsakem primeru pa nam izkušnje kažejo, da se socializem drži dlje na oblasti v monarhijah kot v republikah. Eden izmed velikih voditeljev britanske Laburistične stranke je to razložil z dejstvom, da je ravno vpliv krone, ki prinaša zmernost in ravnotežje, dejavnik, ki je socialistom omogočil, da svoj program izvajajo počasneje in z večjo mero zmernosti, s tem pa tudi posledično uspešneje. Istočasno pa vladar, ki stoji nad političnimi strankami, predstavlja zadosten ščit za opozicijo, tako da se slednji ni treba zateči k ekstremnim ukrepom za povrnitev oblasti. Tako lahko opazuje razvoj precej bolj mirno.

Prevod: Andraž Kovač.

Več lahko preberete na Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Gre predvsem zato kako opravičiti revolucionarno likvidacijo monarha. Ali tudi samo izgon kralja, kot je bilo to pri nas. Revolucija, ki likvidira ali izžene monarha mora na vsak način biti nekaj dobrega. Zato so monarhije deležne tolikšnega prezira, da že sam obstoj monarha kliče po “pravični” revoluciji.
    Tudi v Sloveniji še vedno koketiramo z AVNOJsko prepovedjo vrnitve kralja v domovino. In to še vse od Slovenske zaveze z domobranci vred. Skušamo sedeti na dveh stolih hkrati. Vsa naša politika je odkrito špekuliranje, kjer kraljujejo komunisti. Njih se ne da premagati s še večjo zvitostjo in pregnanostjo. Oni so v tem kot bič božji.

  2. Pravo pozitivno presenečenje pa je, da je princ presojal vse na podlagi načel naravnega prava.

    Torej z vidika skupnega dobrega za državljane, kar temelji na naravnih, stvarstvenih vrednotah.

    Ko so podani elementi naravnega prava, ne morejo različni posamezniki in skupine uveljavljati svoj sebičen interes na škodo skupnega dobrega, skupnega, blagra, skupne blaginje.

    Potem tudi pravosodje ne more voditi postopke nepošteno in v nasprotju s temeljnimi človekoljubnimi vrednotami.

  3. Naravne, stvarstvene vrednote, ki so nam prirojene in ki krasijo le človeka: ljubezen, upanje in vera, resnicoljubnost, pravičnost, poštenje, odgovornost, solidarnost, domoljubje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite