Koronavirus je velik izziv, dar in priložnost, da odkrijemo to, kar je v življenju bistveno

Koronavirus je izziv tudi za tiste, katerih organizem nad virusom zmaga s tem, da razvije protitelesa. Ozdravljeni so povabljeni k zahvaljevanju za ozdravitev in k velikodušnosti; k temu da darujejo plazmo, ki ima protitelesa, in tako pomagajo tistim, ki se bojujejo za življenje.

Na svetu je s Covid-19 okuženih že več kot 100.000 ljudi, nad 4.000 ljudi je že umrlo. Kakšen naj bo naš odnos do tega virusa? Kako odgovorno živeti? Kako pomagati bolnikom? Vsekakor ni na mestu širjenje panike, niti podcenjevanje te epidemije. Upoštevati je potrebno dejstva in povedati resnico. Ni res, da je ta epidemija kot gripa. Je veliko bolj nevarna, povzroča pljučnico, smrtnost je veliko večja kot pri gripi. Mnogi menijo, da naša družba po tej epidemiji ne bo več taka, kot je bila doslej.

Koronavirus je tudi velik izziv, je dar in priložnost, da odkrijemo to, kar je v življenju bistveno

Coronavirus je izziv za razmislek o naši vzgoji mladih rodov. Otroci in mladi se namreč težje okužijo, če do okužbe pride, pa lažje ozdravijo. Coronavirus je najnevarnejši za bolnike in starejše. Toda, tudi otroci in mladi se lahko okužijo ter imajo določene težave. Izpostavljeni so otroci z raznimi zdravstvenimi težavami. Poleg tega otroci lahko virus prinesejo v družino in zaradi tega zbolijo starši in stari starši. Vzgajamo otroke za to, da niso odgovorni le zase, temveč tudi za druge, v prvi vrsti za člane svojih družin?

Če bodo šole zaprte, bodo stari starši imeli pomembno vlogo pri skrbi za vnuke. Stari starši bodo otrokom, predvsem najmlajšim, pomagali pri učenju, bili njihovi skrbniki, medtem, ko bodo starši v službi. Bodo stari starši pripravljeni prevzeti to vlogo z veseljem? Bodo dobili tudi od države kakšno priznanje. Bodo, na primer, oproščeni kakšnega davka ali pa za svoje poslanstvo dobili kakšen dodatek ali vsaj priznanje? Se bomo končno začeli zavedati pomena družine in tudi pomena starejših?

V naši družbi, po moji oceni, na marsikaterem področju sistematično in dosledno zanemarjamo preventivo in zapravljamo ogromno sredstev in energije za kurativo. V zaščiti pred koronavirusom je odgovoren vsak posameznik. Vsak lahko naredi zelo malo, vsi skupaj pa s tem »malo« naredimo ogromno.

Strokovnjaki nam svetujejo: upoštevati je potrebno distanco pri pogovorih (npr. 2 m), če se le da se izogibajmo gneči (avtobus…); ko se znajdemo v množici ljudi uporabljajmo maske ali rute in šale.  Seveda je potrebno te »bariere« po uporabi očistiti (70 st. C), sicer lahko ravno zaščitna sredstva postanejo vir okužbe. Kdor kašlja in ima vročino naj ostane doma, tudi če ni okužen s Covid-19, saj je bolj dovzeten za okužbo. Izogibajmo se ljudi, ki kašljajo, saj so lahko okuženi. Potrebno si je pogosto umivati roke, saj so površine kljuk miz, ograj in drugih predmetov lahko okužene. Prav je, da te napotke in opozorila strokovnjakov upoštevamo!

Razmislek o preventivi na področju trenutne epidemije pa bi nas moral spodbuditi k preventivnemu ukrepanju na premnogih drugih področjih telesnih, duševnih in duhovnih razsežnostih življenja.

Izolacija je izziv za okuženega

Koronavirus nas spodbuja tudi k samozavedanju, k spraševanju vesti in spominjanju. V primeru okužbe je pomembno, da se spomnimo, kje smo bili v zadnjih 14-ih dnevih in s kom smo se srečavali. Izziv za okuženega, kakor tudi za svojce, prijatelje in prostovoljce humanitarnih organizacij, je »izolacija«. Kako preživeti dva tedna ali tudi več v karanteni? Izolacija pomeni, da smo sami v hiši ali v svoji sobi, ki pa mora imeti lastne sanitarije. Če gremo iz sobe na hodnik ali druge skupne prostore, to ni več izolacija. Imamo v svojih hišah in stanovanjih tako sobo? Bo v prihodnje to izziv tudi za arhitekte in tiste, ki dajejo gradbena dovoljenja? Kdo bo okuženim nosil hrano, ki jo bo pustil pred hišo ali pred sobo? Še večji izziv je pogovor z okuženim, ki ga v taki situaciji morda zelo potrebuje.

Koronavirus je izziv tudi za tiste, katerih organizem nad virusom zmaga s tem, da razvije protitelesa. Ozdravljeni so povabljeni k zahvaljevanju za ozdravitev in k velikodušnosti; k temu da darujejo plazmo, ki ima protitelesa in tako pomagajo tistim, ki se bojujejo za življenje.

Koronavirus ni središče sveta. Središče sveta in zgodovine je Bog

Dolgoročno gledano je boj za zdravje, izgubljeni boj. Prej ali slej bomo to bitko izgubili. Znanost in tehnika nas ne moreta rešiti pred tem dejstvom, četudi sta še tako razviti in super. Smisel življenja je v tem, da pogumno živimo v zavedanju svoje krhkosti in ranljivosti. Življenje nam je darovano. Nismo lastniki svojega življenja, poklicani pa smo, da iz svojega življenja naredimo nekaj lepega, dobrega in veličastnega, da se pripravimo na smrt in večno življenje. Ko bo prišla naša ura, nas bo Gospod poklical.

Kdor ni veren, je velik revež! Kako pomembno je, da živimo v Božji milosti! Koronavirus ni središče sveta. Središče sveta in zgodovine je Bog. Politiki, epidemologi, zdravniki in razni drugi znanstveniki so v boju proti širjenju epidemije še kako pomembni in odgovorni, a niso edini, ki se lahko spopadajo z raznimi virusi! Prav tako ali pa še bolj pomembno je, da se zavedamo vsak svoje odgovornosti, da smo blizu bolnim, da premagujemo strah.

V času epidemije blagoslovljeno vodo uporabljajmo še bolj kot običajno

Se bomo kristjani le umikali in opuščali določene obrede? Npr. v kropilnikih ni več blagoslovljene vode. Duhovnik lahko na začetku sv. maše (dokler so sv. maše z ljudstvom še dovoljene), pokropi ljudi, prav tako starši pokropijo z blagoslovljeno vodo otroke v družini! Prav je, da v času epidemije blagoslovljeno vodo uporabljamo še bolj kot običajno! Sicer se umikamo in bomo dopustili, da Hudič slavi zmago. Res pa je tudi, da Bog lahko deluje tudi brez blagoslovljene vode. A za nas je dobro, da jo uporabljamo.

Med mašo si pri pozdravu miru ne damo več rok. To pa ne pomeni, da moramo ukiniti pozdrav miru. Morda bi bilo pametno, da to gesto dogovorno nadomestimo z neko novo. Prelagam, da se obrnemo drug k drugemu in se drug drugemu poklonimo, saj je vsak izmed nas Božji otrok, četudi je še tako nedokončana Kristusova ikona, vsak izmed nas je »diamant«, četudi je zakopan v blatu.

Kako ravnati, če bo ukinjena tudi udeležba pri mašah, če ne bo duhovnika. Vemo, da so kristjani na Japonskem ohranili krščansko vero več stoletij, četudi ni bilo duhovnikov in niso imeli možnosti za obisk svete maše. Bog je Vsemogočen in ima veliko sredstev ter poti za naše odrešenje. Ne imejmo za glavni problem to, da v kropilnikih ni blagoslovljene vode, da si pri maši ne podamo rok, da bodo morda prepovedane sv. maše z množično udeležbo …

Koronavirus je priložnost, da začnemo redno moliti rožni venec

Na koncu je pomemben moj odnos z Bogom, ki ga ne more razdreti niti preganjanje, niti odsotnost duhovnika, niti odsotnost sv. maše, še manj pa koronavirus. Problem je v nas.

Opažam, da se nekateri otroci in mladi že veselijo, da zaradi koronavirusa ne bo pouka. Sedaj je še en razlog več, da v nedeljo ne gremo k sv. maši in to razumemo kot olajšanje. Ali pa se iz epidemije celo norčujemo in uporniško ravnamo v nasprotju s priporočili strokovnjakov. Je to zrelost? Se tako obnašajo le otroci? Kdo jim je taka stališča posredoval?

Razmišljati bi morali pozitivno. Vprašajmo se, kako bomo izkoristili čas epidemije! Kako se bomo v tem času več učili, več prebrali in več molili. Kako naj vero živi nekdo, ki je v izolaciji? Vemo, kaj je duhovno obhajilo? Če ne bomo mogli iti k sveti maši, se lahko hranimo z Božjo besedo, ki jo poslušamo, premišljujemo in iz nje živimo. Prav je, da bi vsak kristjan vedel kaj je Lectio Divina. Morda je čas koronavirusa priložnost, da začnemo redno moliti rožni venec.

Bog, pomagaj nam, da ne bomo zapadli v paniko, obup in neodgovorno ravnanje. Naj nam tudi koronavirus pomaga na poti k Tebi. Očisti naša srca, da bomo odkrili Tebe, ki si Lepota in Radost.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.