Z Matejem Avbljem delim upanje, da bodo osnovne silnice, ki bodo usmerjale našo in evropsko družbo po koncu pandemije, čim bolj podobne tistim iz časa pred njo. V podrobnostih bi se bržkone našla med nama tudi kakšna razlika. Vendar kot vernik v parlamentarno demokracijo, kot je bilo verjetno očitno že iz kakšnega prejšnjega prispevka, sorazmerno z nejevoljo spremljam pripisovanje božanskih atributov oblastnikom v času krize, ko so jim ljudje v zameno za ohranitev življenj pripravljeni skoraj brezpogojno zaupati.
Da ne bo pomote, tak trend se je iz razumljivih razlogov v rekordnem času razpasel skoraj povsod po zahodnem svetu in le upati je, da ne bo postal kaj trajnejšega. Kot po naravi svobodoljubnemu človeku mi gre vsaj malo na živce, če mi politiki žugajo. Pri tem pa je popolnoma vseeno, ali prste visoko dvigujejo Jelko Kacin, Angela Merkel ali Viktor Orban. Resda druga to morda počne najspretneje od trojice, vsebina pa ni drugačna.
Konstruktivna nezaupnica – neprijetna besedna zveza
Po drugi strani mi je kot zgodovinarju jasno, da so krize, ki jih v osnovi poganja motor neobvladljivega strahu (in koronavirus nedvomno vzbuja tak strah), poleg vsega drugega tudi odlična priložnost za zaslužek, posebej če gre za produkte ali storitve, ki naj bi po splošnem mnenju prispevali k ublažitvi krize. Zato mi še na misel ne pride, da bi dal roko v ogenj, da v Sloveniji ni nikomur prišlo na misel v svoj prid obrniti želje javnosti po najbolj vročem predmetu poželenja ta hip (pri čemer niti nima lepote, da bi ga hoteli gledati).
Kljub temu sem bil nemalo začuden, ko je oni dan sorazmerno neškodljivo besedo “interpelacija” v zelo kratkem času zamenjala besedna zveza “konstruktivna nezaupnica”. Ne najmanj zanimivo je bilo njeno pojavljanje v ustih človeka, ki je pred tremi meseci dokaj neslavno (in predvsem neizsiljeno) zapustil svoj kapitanski položaj.
Dobro, žalostna resnica je, da imam v slabem spominu dosedanji uspešni konstruktivni nezaupnici iz aprila 1992 in marca 2013, pri čemer je bila zlasti prva za nadaljnji razvoj precej usodna. Ampak še bolj nenavadno je, da v sedanjih razmerah in komaj dober mesec dni po zamenjavi vladne posadke takšna zamisel v javnosti niti ne obvelja za ne vem kakšno čudaštvo.
Dve slovenski značilnosti
To vsaj meni pove dvoje. Prvič se vnovič kaže, da je slovenska politika z družbo vred med bolj razdeljenimi na celini, najbrž tudi širše. To ni posebej presenetljivo, saj o tem na Časniku pisarimo vseh deset let obstoja. Zakaj bi se kaj tako zakoreninjenega nenadoma spremenilo?
Se pa Slovenija s tem uvršča med okolja, ki so trenutno vseeno izjema. Celo v Izraelu, ki ga je najedala dolgotrajna sprtost glavnih političnih igralcev, se je v času koronavirusa izvalila velika koalicija. Čeprav ostaja nekoliko grenak priokus, da je premier Benjamin Netanjahu položaj izkoristil tudi za vsaj začasno rešitev svojih pravosodnih zagat.
Po drugi strani se s podobnimi težavami kot v Sloveniji, spet ne presenetljivo, ubadajo v Romuniji. Tudi tam je za politiko po dvoumni in “ukradeni” revoluciji konec leta 1989 značilna precejšnja razdeljenost, čeprav so celo v tej državi videli več menjav oblasti kot pri nas. Odraz takšnega splošnega stanja je, da je opozicija še ob začetku tegob s koronavirusom izglasovala nezaupnico vladi liberalca Ludovica Orbana, četudi je slednjo pod pritiskom predsednika republike in splošnih razmer nato nekako izvolila nazaj. Drug primer takšne sprtosti, ki je niti koronavirus ni ustavil, znajo biti Združene države Amerike, kjer so sploh pogledi na notranjepolitične zadeve v zadnjem desetletju in pol med glavnima strankama šli daleč vsaksebi. Trenutno jih lahko razbiramo v različnem odnosu republikanskih in demokratskih guvernerjev do vnovičnega zagona javnega življenja.
Zaupanje (vsaj delno) na preklic
Slovenija na tej točki torej ni povsem osamljena. Je pa še en vidik izjemno hitre nadgradnje grožnje z interpelacijo zoper posameznega ministra v grožnjo s konstruktivno nezaupnico. Poraja se občutek, da smo se v Sloveniji prave menjave oblasti tako odvadili, da nekateri sploh ne znajo biti v opoziciji, zaradi česar skupaj z delom javnosti stanje, ko je na oblasti kdo drug, doživljajo kot izrazito nenaravno in krivično. Kar je za demokracijo seveda vsaj tako slaba popotnica kot možnost, da bi se kdo pri oblastnem koritu preveč navadil skoraj božanskih atributov, ki mu jih je proti pričakovanjem podelila sedanja kriza.
K sreči verjetno v zadnjih desetih letih nihče ni za sprejemljivost menjave oblasti kot naravnega pojava v najširših krogih volivcev naredil toliko kot ravno Marjan Šarec z rokohitrsko razpustitvijo svoje posadke. Po drugi strani je potrebno (vnovič) poudariti, da je visoka javna podpora soočanju vlade s koronavirusom, kot drugod po svetu, izrazito pogojena s sedanjim položajem in z občutkom ogroženosti pri dobršnem delu prebivalstva. Omenjeno seveda pomeni, da bo nadaljnje gibanje te podpore odvisno tudi ali celo predvsem od subjektivnega pogleda na to, kako se vlada spopada s krizo. Tudi pri nas bo morala slednja zato med drugim paziti, da ne bi zamujala s sproščanjem ukrepov, ko in če bo pravi trenutek za to.
