Vstajenje Angele Merkel

4
Angela Merkel je mojstrica virtuoznega obvladovanja tehnik mehkega populizma in ima prirojeni občutek za nihanja v prevladujočem javnem mnenju

Vsaka kriza naplavi ob številnih poražencih tudi zmagovalce, celo take, ki bi jim napol v šali in napol zares lahko rekli “vojni dobičkarji”. Čeprav je kriza, ki jo je povzročil koronavirus, za mojo generacijo drugačna od vsega predstavljivega, vsaj na tej točki ni nič posebnega.

Kraljestvo za razsvetljeni absolutizem

Med trenutno že znanimi zmagovalci je modificirana različica razsvetljenega absolutizma. Čeprav je bilo še nedavno v Evropi nepredstavljivo, da bi prisegali na tak model, nekateri pa smo imeli pomisleke celo, kadar ga je kdo hvalil v neevropskih okoljih, je od začetka marca naprej vsekakor doživel preporod. Veliko večino ljudi na stari celini je strah pred neznanim, nepojmljivim in neobvladljivim virusom prisilil, da v doslej težko predstavljivi meri zaupajo oblastnikom in njihovi presoji, kaj da je za državljane dobro. Tu se sicer odpira še zanimivo vprašanje razmerja med oblastniki in (predvsem medicinsko) stroko, ki je v tej krizi prav tako velikega pomena.

Med najuspešnejšimi “razsvetljenimi absolutisti” zadnjega meseca je nedvomno nemška kanclerka Angela Merkel. Še nedolgo nazaj se je na knjižnem trgu pojavila knjiga z naslovom Merklova na koncu, ki je oznanjala dejanski konec njenega kanclerstva. Njena stranka je tonila v kaosu, ki ga je v veliki meri povzročila prav kanclerka sama, in vse skupaj je bilo še najbolj podobno dolgi agoniji. Koronavirus je spremenil vse.

Angela Merkel, mojstrica mehkega populizma

Virtuozno obvladovanje tehnik mehkega populizma in prirojeni občutek za nihanja v prevladujočem javnem mnenju sta se izkazala za nepogrešljivo orodje pri soočanju z izzivom vseh izzivov tega časa. Tako je Merklova, katere neusmiljeno izrabljanje mehkega populizma je v zadnjih petnajstih letih sicer vsebinsko skoraj popolnoma izvotlilo nemško in zahodnoevropsko krščansko demokracijo, pravilno zaznala, kdaj nemška javnost v strahu pred virusom pričakuje in zahteva od politike strogo ukrepanje in ustavitev javnega življenja. Pri tem se je sočasno spretno izognila zahtevam, naj tudi Nemčija razglasi “Ausgangssperre”, se pravi, prepoved izhoda iz stanovanja brez tehtnega razloga, kar je pri na demokratične svoboščine občutljivih Nemcih zbujalo neprijetne asociacije. Skoraj enak učinek so dosegli z vsaj besedno in simbolno manj obremenjujočim omejevanjem stikov na minimum.

Medijsko učinkovito se je kanclerka odpravila tudi po toaletni papir v trgovino, ko so ponj hiteli praktično vsi Nemci, in odšla v samoizolacijo. Oboje je podčrtalo njeno bližino pod težo ukrepov trpečemu povprečnemu državljanu.

Končno je vlada pod njenim vodstvom pri pomoči gospodarstvu dala slovo nekaterim prej nedotakljivim postulatom gospodarske politike. Modro je bilo preloženo celo sprejemanje begunskih otrok iz natrpanih grških taborišč, s katerim so začeli šele sedaj, ko se je kriza začela umirjati.

Po mesecu dni je rezultat za Merklovo osebno in njeno stranko impresiven. Pred izbruhom krize je krščanske demokrate podpirala četrtina volivcev in v prenekateri anketi so jih prehitevali zeleni. Danes so spet povsem na robu štiridesetih odstotkov, kjer niso bili po zadnjih parlamentarnih volitvah še nikoli.

Otresli so se nadležnih zasledovalcev na desni, saj se Alternativa za Nemčijo težko gre opozicijsko politiko v sedanjih razmerah, pa tudi migranti Nemce trenutno manj skrbijo. A pravi osmoljenci kanclerkinega vstajenja so vseeno zeleni. Pretakanje glasov izobraženih in premožnih volivcev med njimi in krščanskimi demokrati ni nov pojav. Toda če se v kratkotrajni eri Grete Thunberg tehtnica močno nagibala na zeleno stran, je koronavirus tudi ukvarjanje z okoljsko problematiko potisnil v drugi plan. Višje je začel kotirati Angelin vzorni “razsvetljeni absolutizem”.

Vprašanje prave mere

Seveda je tukaj nujna bistvena opomba. Angeli Merkel je nemški medijski in intelektualni main stream bolj ali manj zvesto sledil pri večini njenih mehkopopulističnih obratov, pa naj je šlo za jedrsko energijo, migracije ali okolje. Kritika je bila v main streamu vedno dokaj zmerna, kar je nekaj, o čemer lahko Janez Janša, denimo, samo sanja. Zato v Nemčiji praktično ni prepada v dojemanju ukrepov oblasti med elito in širšimi plastmi volivcev, ki se vsaj po mojem mnenju nakazuje v Sloveniji.

Treba je pristaviti tudi, da so se v senci kanclerke v zadnjem mesecu močno okrepili nekateri njeni “podizvajalci”. Na zvezni ravni to velja predvsem za ministra za zdravje Jensa Spahna. Na ravni dežel sta trenutna zmagovalca položaja Bavarec Markus Söder in Armin Laschet iz zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija. Čeprav načelujeta deželama, ki sta v Nemčiji zaradi korone najbolj prizadeti, zastopata različna pristopa k odpravljanju ukrepov. Söder je glasnik strogosti, Laschet se kaže kot predstavnik liberalnejšega odnosa. Ni nepomembno, da sta oba med resnimi kandidati za naslednjega kanclerja.

Trenutno še prevladujoče razpoloženje v nemški javnosti ponazarja dejstvo, da si vsaj sedaj največ Nemcev na tem mestu (po Merklovi) želi Söderja. In če so bavarske občinske volitve, čeprav so potekale že med krizo, odražale še predkrizno razpoloženje, saj so bavarski krščanski socialci veliko izgubili na račun zelenih, bi sedaj brez težav osvojili celo absolutno večino, zeleni in Alternativa za Nemčijo pa bi precej izgubili. Po drugi strani se zastavlja celo vprašanje, ali si ne bo javnost po krizi morda zaželela kar še enega mandata uspešne razsvetljene absolutistke Merklove.

Seveda pa je v Nemčiji in verjetno tudi pri nas in v večini Evrope vsem najpomembnejšim akterjem jasno, da bi bilo navdušenja nad razsvetljenim absolutizmom konec tisti hip, ko bi oblast zamudila z vnovičnim zagonom javnega življenja, čeprav bi že obstajali pogoji za to. Tukaj je prav pogled proti Nemčiji lahko zdravilen.

4 KOMENTARJI

  1. Najboljsa povojna desetletja Evrope so bila tista, ko so ljudje mnogo bolj spostovali avtoritete kot danes. Institucije in njihove predstavnike. Drzavo in zakon. Cerkev. Druzino in zakonsko zvezo. Stroko. Danes imamo stanje, ko hoce biti vsakdo povsem nekriticno svoj bog in ne pozna strahospostovanja do nikogar in nicesar.

    Mislim, da ne bi skodovalo, ce bi danasnje drzavnike, tudi Merklovo, tudi Janso ljudstvo spostovalo podobno kot se je nekoc spostovalo recimo Konrada Adenauerja ali Charles de Gaulle-a. Mislim tudi, da bi bilo koristno, ce bi ljudje kot nekoc zivali stroki, zaupali zdravniku. Ne pa recimo v prepricanju, da so oni kot starsi pametnejsi od stroke in da svojih otrok ze ne bojo pustili cepiti.

    Antiavtoritarizem izhajajoc iz leta 1968 je vsebinsko hitro sicer pokazal, profesor Ratzinger, bodoci papez, je npr to takoj dojel, da je pot v slepo ulico. ( A je izgleda tako ljudem vsecna, da se poje dolgih desetletjih ne znajo od nje odvrniti.) S pemisivno vzgojo, ki ni vzgoja. Z drogami, z eksplozijo najrazlicnejsega drogiranja, ki ji ni videti konca in gre celo v smer legaliziranja, z neodgovornim promiskuitetnim seksom, z legitimiranjem seksualni perverzij ( da, tudi pedofilije, ne le homoseksualnosti, sadomazohizma, transvetitstva itd.). S popularno glasbo, ki je glasbeno vse bolj revna in besedilno vse manj sposobna pozitivnih sporocil. S kulturo, ki je ne zanima vec lepota, ampak le politikanstvo in poceni provociranja. FDV je npr. tipicni produkt komunisticne ( Dolanceve) izpeljave leta 1968.

    Produkt tega procesa so recimo Marcel Stefancic, Saso Hribar, Jonas Znidarsic. Vsi vecni pubertetniki, a obenem dvorni norcki starih ideologij in Stefkinega ter Milanovega dvora z Murgel.

    Poln kufer imam te mentalne paradigme, tega dekadentnega mocvirja brez svetlobe, idealov in perspektiv. Ce bi se lahko vrnili v obdobje pred 1968 svobodnega dela Evrope, bi mi bilo vsaj meni v navdihujoco osvezitev. Vrnitev za nov zacetek tam, kjer se je narobe skrenilo. Pa ceprav z elementi prosvetljenega absolutizma.

    • Gospod IF,
      ste v vašem razmišljanju upoštevali, da je od tistih časov potekala vojna med državami in multikorporacijami in da so jo države izgubile?

    • Zelo dobro napisano! Skratka nujno bi bilo potrebno malo več konservativnosti in tradicionalizma.

Comments are closed.