Je konflikt zaradi Roga izbruhnil, ker se je Janković začel pogovarjati z Janšo?

0

Je konflikt zaradi Roga nastal, ker se je župan Jankovič začel pogajati in sestajati z premierjem Janšo o skupnih velikih projektih v MOL.Ena od domnev za konflikt zaradi Roga, dejanskega in simboličnega spopada levih etatistov in civilne alternative, sloni na tem, da se je pragmatični ljubljanski mestni župan Janković začel pogajati in sestajati z premierjem Janezom Janšo o skupnih velikih projektih v MOL. To pa je za leve radikalce, ki so permanentno na okopih in komaj čakajo, da vlada pade, le prehuda kolaboracija s princem teme?

Nastajanje alternativnega Roga sem spremljal prav od začetka in sem tudi kasneje prek kolegov dobival kar dober vpogled v to tako imenovano avtonomno cono, »mesto snovanj novih idej in stvaritev« ali kot bi jim drugi rekli: zbirališče anarhistov, uličarjev, razvajene delomrzne mladeži ali pejorativno še kako drugače.

Anarhizem zajema vse od hipijevstva prek novodobnih do nasilniških gibanj

Pri opredelitvah je vedno problem najti kratko, a kljub temu dovolj široko razlago. Že beseda anarhizem je zelo širok pojem. Zajema raznolikost teorij in gibanj. Tako lahko v zvezi z anarhizmom govorimo o množici različnih usmeritev. Čeprav ne moremo najti skupne vizije, jim je skupna pravzaprav negacija: odpor do institucij sistema, do od zgoraj vsiljenega načina bivanja; nejevera ali kar prezir do inštitucij, do državnega parlamentarizma in strankarskega predstavništva.

Ker pa je ta osnovna drža v našem prostoru vedno bolj povezana z nasiljem, bi bilo treba le postaviti določene ločnice. Nekaj je iskanje alternativnih oblik življenjskega stila – iz teorije znano kot lifestyle. Spomnimo se hipijevskega gibanja otrok cvetja, mirovništva; pa kasnejših iskanj v new ageu, ezoterični duhovnosti, veganstvu … Sploh bi lifestyle težko umestili na seznam rušilnih struj v anarhizmu, marveč kvečjemu k odpadniški kulturi. Ta je ob vsem romantizmu in individualizmu imel tudi svoje deviacije: v zlorabi drog, pohajkovanju po svetu, spolnem razvratu, a državne ureditve v bistvu ni ogrožal. Pravzaprav je že kmalu prešel v komercializem in pop kulturo oz. vodilne modne smernice (spomnimo se imidža skupine Bele vrane in refrena njihove pesmi Mesto mladih: Zgradimo si daleč proč od dolgočasja mesto mladih …)

Zgodovino anarhizma pa bolj povezujemo z družbenim aktivizmom, usmerjenim v rušenje kapitalistične družbe. Če so jih v literaturi poimenovali za insurekcioniste (insurekcija: vstaja, upor), je sedaj njihova najbolj znana radikalna oblika gibanje Antifa. S starim boljševizmom jim je skupno načelo: Za svetle cilje nam je dovoljeno vse, tudi sabotaže in ustvarjanje kaosa.

Leve stranke sobivajo z anarhizmom, dokler ga potrebujejo, potem njegove aktiviste odrinejo

Za resnejšo analizo bi morali pogledati v genezo dogajanja: v polpreteklo zgodovino in ono daljno. Iti vsaj do Mihaila Bakunina pa morda zaradi naše marksistične podstati do anarhokomunizma Petra Kropotkina.

Čeprav se je ta anarhistični družbeni aktivizem v pretežni meri navezoval na marksizem in svetovno komunistično gibanje, pravzaprav v državah realsocializma ni imel prostora. No, Bakunina, ki je umrl štirideset let pred oktobrskim prevratom, sicer ni zatrl Leninov oz. Stalinov režim, so ga pa na zahtevo samega Marxa izključili že na haaškem kongresu Internacionale leta 1872.

Peter Kropotkin, utemeljitelj anarhokomunizma, ki pa je že doživel boljševiški oktobrski državni udar, zaradi svoje prisege revoluciji kljub svojim stališčem zoper etatizem ni bil podvržen represiji, je pa padel v izolacijo.

Če se ozremo na zgodovino: leve stranke, ki še niso na oblasti, delujejo z roko v roki z militantnimi anarhisti, vse dokler je revolucija potrebna in želi razširiti svoje ideje med še nerevolucionarno večino. Oba nivoja boja proti tako imenovanemu kapitalizmu živita vsaj v določenih obdobjih v kohabitaciji – sobivanju.

In če smo torej aktualni: odvisno, kdo je na oblasti. Militantni anarhizem je prišel do izraza tako v mariborskih protestih leta 2012 kot kasnejši vseljudski vstaji v Ljubljani v času vlade Janeza Janše in takoj poniknil ob nastopu vlade Alenke Bratušek, čeprav se družbene razmere niso bistveno spremenile.

Spomnimo, da so proteste ves čas podpirali dominantni mediji in upravičevali nasilje kot »spontan izraz ljudskega nezadovoljstva«. To se danes kaže tudi v aktualnem protivladnem gibanju kolesarjev, neprijavljenih shodih s poizkusi prebijanja ograd in izzivanjem policije. Le malo je manjkalo, da ni vse preraslo v spopade.

Je razlog za konflikt zaradi Roga v tem, da se je Janković začel pogovarjati z Janšo?

Nedavni konflikt policije z aktivisti v prostorih Roga oz. z levo mestno oblastjo ni presenečenje, če se ozremo na zgoraj opisano zgodovino, a v našem prostoru je kljub temu precedens z možnimi daljnosežnimi posledicami. Pravzaprav Janković z rogovci tako kot na Metelkovi ni šel v odprt konflikt, saj je bil do njih prijazen že s tem, da jim je od leta 2006 brezplačno pustil uporabljati prostore, elektriko, vodo in več let prelagal odločitev o sanaciji za mesto elitnih prostorov.

Pravzaprav bi se morali avtonomisti v bistvu županu Zoranu Jankoviću zahvaliti, da niso bili avtonomno odvisni le od sebe. Kaj je botrovalo, da je ta njihova tiha kohabitacija udarila silovito navzven s podporo javno znanih do nedavnih Jankovićevih zagovornikov?

  • Ali res le to, da so alternativci izgubili avtonomno cono, kar so pravzaprav morali pričakovati in je bilo vnaprej vse najavljeno?
  • Ali je res udarilo na odprto sceno pač to, da ne verjamejo v neodvisnost »javnega kreativnega stičišča«, ki bo zrasel na tem mestu?

Ena od domnev gre v tej smeri, da je vse izbruhnilo, potem ko se je pragmatični mestni župan začel pogajati in sestajati z premierjem Janezom Janšo o skupnih velikih projektih v MOL. Je to za leve radikalce, ki so permanentno na okopih in komaj čakajo, da vlada pade, to le prehuda kolaboracija s princem teme? Morda so prišli do tega, da za Kučanove pragmatike ni ovir za nove obrate, če sta po sredi denar in oblast. Potemtakem hud konflikt torej ni le zadeva občine, ampak kar pot v razkroj slovenske tranzicijske levice?

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.