Vprašljivost legitimnosti …

0

Šubašić, predsednik jugoslovanske vlade v izgnanstvu, angleški predsednik vlade Churchill in šef jugoslovanskih komunistov Tito so se srečali v Neaplju. Foto. IWM London

Komunisti so si zakonitost po svoje tolmačil in si jo sproti, glede na potrebe svoje ideologije, tudi izmišljali – prilagajali so zakone, ki pa so bili večkrat v nasprotju s pravno prakso v svetu. Primeri takšne prilagoditve lastnim potrebam je že predvojna pretvorba PIV v OF in pretvorba nesklepčnega Avnoja v Jajcu l. 1943 v povojno zakonitost sklepov s tega zasedanja.

Na predhodnem – prvem zasedanju Avnoja v Bihaču leta 1942 pa so komunisti bili poučeni, da morajo pravi komunisti živeti v revščini.

Tudi obljubo, dano na medvojnem srečanju Tito-Churchill v Neaplju dne 12. avgusta 1944, ko sta se dogovorila, da po vojni v Jugoslaviji ne bomo imeli komunizma, in je za to obljubo partizanska vojska takoj dobila pomoč v hrani, uniformah, orožju …, je Tito čez dober mesec v Moskvi pri Stalinu dne 21. septembra 1944 že prelomil in pristal, da bomo po vojni imeli komunizem. Tudi na dokumentu v muzeju – arhivu Livadnija v Jalti – konferenca treh zmagovalcev 11. februarja 1944 – se da prebrati, da so na osnovi viškega dogovora Tito-Šubašić sprejeli dokument o vplivu pol : pol, da bo torej naš povojni parlament v Beogradu sestavljen iz 38 kraljevih poslancev in 38 komunističnih poslancev.

Po tako imenovanih volitvah novembra 1945 je Slovenija do osamosvojitve samo še nazadovala

Vse to pa sta Tito in Stalin na prvih volitvah v ustavodajno skupščino Jugoslavije (kroglice, 11. novembra 1945) ignorirala.

Nato so nam komunisti skoraj pol stoletja vladali tako slabo, da smo zaostali za zahodom za petdeset let, saj smo bili v času habsburške monarhije Slovenci s Čehi celo pred Avstrijci. Na osnovi navedenih dejstev prav tako trdim, da v komunizmu nismo imeli nobenih poštenih volitev. Kdo bo izvoljen, se je vedelo vnaprej, ugotavljala se je le udeležba in delale so se črne pike tistim, ki niso prišli volit.

Trdim tudi, da tranzicije še nismo končali, čeravno je od osamosvojitvene vojne in uvedbe (le formalne) demokracije mimo že trideset let. Še bolj čudno je, da so se bivši komunisti – zakleti privrženci enorazredne družbe (tajkuni), po propadu formalnega komunizma takoj spremenili v kapitaliste.

Komunisti so s spreminjanjem imena stranke zasejali pri novinarjih v tujini veliko zmede

Sicer pa so vsi bivši komunisti (sedaj postkomunisti – po ljudskem glasu komunajzarji) od osamosvojitvene vojne že trikrat spremenili ime. Kolikor se spomnim so se najprej preimenovali v Stranko demokratične prenove (SDP), kakšno leto ali dve pozneje drugič v stranko Združena lista socialnih demokratov (ZLSD), potem pa so postali SD – Socialni demokrati.

Na ta način imamo v Sloveniji dvoje socialne demokrate, saj je imela tudi trenutno največja slovenska stranka SDS do pred nekaj leti v imenu socialdemokracijo. Na ta način pa je v svetu med novinarji različnih medijev nastala zmeda: kdo je pri nas resničen demokrat.

In čemu obujam to polpreteklo zgodovino? Zato, ker je bilo ob menjavi oblasti zaznati, da se v tretje preimenovani komunisti oprijemljejo že »stečenih navad«, kot smo nekoč na pol v ruščini in na pol v srbščini večkrat slišali govoriti Tita, mislil pa je na – privilegije.